O tišini, ki jo starši tako zelo potrebujemo

soncni_zahod

Danes obhajamo tiho nedeljo. Letos je še posebej tiha, brez obiska cerkve, skupnega petja in klepeta na ploščadi pred cerkvijo. Zdi se, kot bi zunanji svet utihnil. Ulice so prazne, na igriščih ni vrveža, s sosedi si na hitro pomahamo z druge strani ceste. A če zunaj vlada mrtvilo, v družinah še zdaleč ni tiho. Domovi niso še nikoli tako prekipevali od živahnosti! Vsi družinski člani so ves čas na kupu, vsakodnevni spori, divjanje in kreganje otrok, povzdigovanje glasu, da se sploh slišimo, neprestano odmevanje novic. Od jutra do večera en sam šunder.

Tišina je naporna, a brez nje ne moremo živeti

Zakaj je tišina tako globoko zakoreninjeno človeško hrepenenje? Ker šele v tišini slišimo Boga. Šele ko se naše misli umirijo, lahko prisluhnemo presežnemu. Šele takrat se lahko zares povežemo s svojim Očetom in prejmemo resnični notranji mir – tisti, ki je odporen celo na otroški vrišč.

A tišina je naporna, zato se ji pogosto skušamo izogniti. Veliko lažje je prižgati radio, televizijo ali posnetek na telefonu, kot se umakniti in prisluhniti. Tišina je včasih dolgočasna. Zanjo si je treba vzeti čas – ki ga nikoli nimamo. Tišina se večkrat zdi brezplodna. Zakaj že? Ali ne bi namesto posedanja rajši počeli kaj koristnega? Tišina zna biti neprijetna. Na površje se prebijejo stvari, ki jih ne želimo slišati.

Šele v tišini slišimo Boga. Ko se naše misli umirijo, lahko prisluhnemo presežnemu.

Celo v molitvi težko utihnemo. Veliko lažje molimo, kadar Boga prosimo, se mu zahvaljujemo, mu poročamo o svojem dnevu. Lažje je moliti rožni venec ali kakšno drugo molitev, ki jo znamo na pamet. Vse te molitve so čudovite in potrebne, a niso dovolj. Pri molitvi ni dovolj samo govoriti, ampak moramo tudi poslušati.

Si v domačem vrvežu lahko vzamem čas za tišino?

Tik pred začetkom epidemije sem se udeležila vikenda za ženske v tišini. Kot ogromno milost doživljam, da je bil to na nek način moj zadnji stik z družbo. Zadnja stvar, ki sem jo izkusila pred izolacijo. Trije kratki dnevi in toliko blagoslovov. Zunanja tišina, ki srce napolni z mirom ter zavedanjem neskončne Božje ljubezni in bližine.

Si lahko tišino za Boga vzamem tudi v dneh zunanje izolacije in nenehnega domačega vrveža? Ne le lahko, moram si jo. To je edini način, da se v meni ne naselijo skrbi in tesnoba. Edini način, da se pripravim na veliko noč, ki bo letos nekaj čisto posebnega.

Kako? In kdaj? Najprej tako, da ugasnem motilce miru, ki se razlegajo iz najrazličnejših zvočnikov in ekranov. Tišino zaslišim na sprehodu v gozdu. Navsezgodaj zjutraj ali zvečer, ko otroci spijo, ob preprosti svečki. Ko besede presahnejo ter ostaneva samo On in jaz.

Danes je tiha nedelja. Si bomo dovolili utihniti in pustiti Jezusu, da napolni naša življenja? Mu bomo dovolili, da obudi tisto, kar je v nas mrtvo? Se bomo kot otroci prepustili njegovemu naročju, kjer so besede odveč?