O (pre)ambicioznosti staršev

Thumbnail

Ob prebiranju prispevkov o starševski vzgoji dobim občutek, da s(m)o moderni starši prav obsedeni s svojimi otroki. Do njih gojimo (pre)zaščitniško držo, a hkrati od njih zelo veliko pričakujemo.

Skratka, ena izmed negativnih lastnosti modernih staršev je torej tudi (pre)ambicioznost. O njej bo govora v tem prispevku.

Zase lahko rečem, da sem ambiciozna mama. Ali bolje, zahtevna mama. Ki od svojih otrok veliko pričakuje. Naj to trditev pokažem s primerom.

»Važno je, da otrok uživa.«

Pred dnevi smo se po Skypu pogovarjali s svojimi nizozemskimi sorodniki. Beseda je tekla o tem, kako hči napreduje v glasbeni šoli, zato jo je mož prosil, da naj jim kaj lepega zaigra. A ni hotela, kar sva z možem oba obžalovala, ker resnično lepo igra. Ima talent, zaradi česar veliko hitreje napreduje kot njene sošolke in sošolci.

Pričakovanja, cilji in ideali ter disciplina in trud so sestavni del življenja s smislom.

Seveda s pomočjo nenehnega in vztrajnega spodbujanja z najine strani. Sama sem mnenja, da lahko v življenju veliko doseže, če se bo za to dovolj potrudila. Komentar z druge strani se je glasil: »Ne bodita prezahtevna, važno je, da otrok uživa.«

Te besede so me nemalo presenetile in porodili sta se mi dve vprašanji: Ali je užitek res najpomembnejši? Ali res od hčere pričakujeva preveč?

Obsedenost z uživanjem

V današnjem času je uživanje, imeti se fino, glavna nenapisana vrednota. O tem ne dvomim. Seveda ima užitek v življenju svoje mesto, a nikakor ne sme biti cilj sam po sebi, kot glavno sredstvo doseganja ciljev pa je tako ali tako popolnoma neučinkovit.

V nekem trenutku se mora človek, pa najsi pri delu, početju ali dejavnosti še tako uživa, pošteno potruditi, če hoče svojo spretnost obvladati ali v družbi kaj vrednega ustvariti. Če želi violinist izraziti lepoto glasbe, mora inštrument res dobro obvladovati. Za to pa so potrebni trud, disciplina in predanost. Vaditi mora tudi takrat, ko se mu prav nič ne ljubi.

Vse, kar je vredno, zahteva svoj trud

Vsa dela, vse stvaritve, ki bogatijo človekovega duha in družbo na sploh, so plod zgodb, polnih truda in odrekanj. Da, včasih celo trpljenja. Od vrhunskih umetniških del, kot so na primer Michelangelova Pieta, Beethovnova Sonata v mesečini ali Tolstojev roman Vojna in mir, do velikih podvigov, kot so osvojitev Mont Blanca, ki ga je davnega leta 1786 prvi preplezal Jacques Balmat, ali obvladovanje imunskega sistema s koncentracijo uma Nizozemca Wima Hofa (kar je bilo nedavno tudi znanstveno dokazano).

Živimo v tekmovalni družbi, tekmovalnost pa je mati ambicioznosti.

Že res, da so to vrhunski dosežki in ni treba, da jih dosegajo tudi naši otroci, a namen napisanega je, da so pričakovanja, cilji in ideali ter disciplina in trud sestavni del življenja s smislom.

Kaj se zgodi, če imajo starši do otrok prenizka pričakovanja?

Ameriška psihologinja dr. Sylvia Rimm pravi: »Kadar starši in seveda tudi učitelji ne pričakujejo od otroka dovolj, se ti nad tem le redko pritožujejo. A hkrati ne dosegajo uspehov, ki bi jih lahko. Izgubijo zaupanje v svoje sposobnosti. Pojavijo se simptomi, kot so jeza, tesnoba in depresija. Visoka pričakovanja so torej lahko učinkovit motivator.«

Posledice previsokih pričakovanj

Tudi previsoka pričakovanja po besedah omenjene psihologinje otroku ne koristijo. Zaradi njih otroci odlašajo z delom in učenjem ali celo obupajo, v vsakem primeru pa so pod stresom. In, zanimivo, kažejo enake simptome jeze, tesnobe in depresije kot otroci, od katerih odrasli ne pričakujejo dovolj.

Ambicioznost brez prave podlage

Tudi ta obstaja in je po mojem mnenju najbolj škodljiva. A razumem, zakaj sploh obstaja. Živimo namreč v tekmovalni družbi, tekmovalnost pa je mati ambicioznosti.

Podjetja tekmujejo za stranke, uslužbenci za napredovanja, politiki za glasove. Tu so še športna tekmovanja, tekmovanja glasbenih zborov, lepotna tekmovanja in tekmovanja psov glede videza, ubogljivosti, hitrosti itd. Skratka, seznam je neskončen.

Tudi osnovnošolci morajo v višjih razredih zbrati dovolj točk, da se lahko vpišejo v srednjo šolo po svoji želji. Se tekmovalnosti v šolah in ambicioznosti staršev glede ocen sploh lahko čudimo? Jaz se ji ne. Vsakršna neselektivna ambicioznost kogar koli, torej tudi staršev v odnosu do svojih otrok, mislim, da je samo odraz družbe, v kateri živimo.

Prava mera

Ključno je torej najti pravo mero. Do otroka je torej treba gojiti določena pričakovanja, a ne previsoka in kar za vsako ceno. Najpomembnejše je, da starši ugotovimo, na katerem področju ležijo otrokovi talenti in potenciali, kje so njegove močne in šibke točke ter ga temu primerno spremljamo in spodbujamo na njegovi razvojni in učni poti.

Vir: sylviarimm.com

Foto: bycommonconsent.com

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja