Novomašnik Boštjan Dolinšek: Svetu in današnjemu človeku težko dam več drugače kot tako, da postanem duhovnik

Vir: issuu.com

Da si želi postati duhovnik, je na nek način čutil že od otroštva. 25-letni Boštjan Dolinšek prihaja iz Župnije Stranje, teologijo je pretekla tri leta študiral v Rimu, po novi maši pa se bo tja vrnil na magistrski študij pastoralne teologije. Je ljubitelj petja, narave, še posebej pohodništva in kolesarstva. Predvsem si želi biti vesel duhovnik in v srcu ohraniti mladost. Njegovo novomašno geslo je »Nič brez Njega«.

Pravi, da z odločitvijo za duhovništvo ne bi mogel biti bolj sodoben. Povedal pa je tudi, česa se ob posvečenju najbolj veseli, česa ga je najbolj strah, kako vidi prihodnost slovenske Cerkve ter kako vero prinašati v družine.

Kakšna je bila vaša pot vere? Kdaj in kako ste začutili Božji klic in nanj odgovorili?

Vse skupaj se je začelo v družini. Bili smo klasična krščanska družina, ki je ohranjala vse običaje, praznovanja, večerno skupno molitev. Prisoten je bil pogovor o veri. Versko življenje me je spremljalo od otroštva, z njim sem odraščal. Za vsakega mladega človeka se mi zdi pomembno, da prejme lepo izkušnjo vere. Marsikdo namreč vero povezuje s pravili, prepisi … Pri nas se je družina navadno zbrala, ko je bil kakšen verski praznik. Takrat smo kam skupaj šli, zato sem vero vedno povezoval z nečim lepim. 

Ni bilo trenutka, od katerega bi se odločil, da bom duhovnik. Od 2. razreda sem bil ministrant, kasneje sem bil aktiven v mladinski skupini in pri oratoriju. Iz tega se je pri meni krepila želja, ki ni bila zavestna, ampak je rasla ob zgledih duhovnikov, mojem veselju in navdušenju pri sodelovanju. Šele, ko sem šel na škofijsko gimnazijo v Vipavo, v dijaški dom, sem začel o odločitvi za duhovništvo razmišljati resno. Sedaj, ko gledam nazaj, opažam, da veselje, ki sem ga doživljal ob tem, ko sem vstopil v bogoslovje, postal diakon in potem bil v župniji, potrjuje, da vse skupaj ni v moji glavi, ampak je Božji klic. Talenti, ki mi jih je Bog dal v določenem obdobju, to tudi potrjujejo. Saj pravijo, da Bog daje človeku tisto, kar potrebuje za mesto, na katerega ga je postavil.

Kateri so talenti, ki vam jih Bog daje za popotnico v duhovništvo?

Ena stvar, na kateri sam nisem delal, je veselje. Menim, da je to tisto prvo, kar moram kot duhovnik pokazati; da sem v tem srečen, da sem vesel in da je vera tista, ki človeku lahko prinese veselje. To je tisto glavno, s čimer bom drugim poskušal oznanjati Kristusa.

Pa tudi naravno zaupanje, da Bog poskrbi. Ko sem šel v Rim, za to nisem bil kaj posebej usposobljen, ne jezikovno, ne kako drugače. Ampak potem se je nekako izšlo. Izkušnje so mi dale zaupanje, da na pot duhovništva vstopam brez kakšnega večjega strahu. Sicer je tudi veselje za delo z mladimi en tak dar.

Sami pravite, da s svojo odločitvijo niste zastareli, ampak da „ne bi mogli biti bolj sodobni“. Od kod ta misel?

Družba in ljudje danes hrepenijo po trdnosti. Vsi jo iščejo, a je nikjer ne prejmejo. Tudi v družini, ki je nekdaj bila nekaj trdnega, danes ni pravih temeljev in se vse skupaj maje. Zdi se mi, da kot duhovnik ljudem lahko največ dam in najbolj aktualna je ta trdnost; Bog je in bo pomagal, vera daje trdnost. Zaradi tega se mi zdi, da temu svetu in današnjemu človeku težko dam več na kakšen drug način, kot tako da postanem duhovnik.

Kakšni so bili odzivi okolice domačih, prijateljev na vašo odločitev?

Želim si, da bi se, kjerkoli že bom, vedno zavedal, da nisem jaz tisti, ki ljudem nekaj dajem, ampak vse pride od Boga.

Domači so me na tej poti podpirali. Skoraj do vstopa v semenišče nisem direktno povedal, da želim biti duhovnik, a je bilo kar nekako očitno, ker sem to kdaj rekel, hodil vsak dan k maši … Že doma sem se vedno igral v tej smeri … Tako da nekako je bilo jasno, da bom duhovnik, se pa o tem nismo nikoli pogovarjali. Pred vstopom v semenišče sem to povedal približno tako, kot človek pove, da gre študirat arhitekturo. Bili so veseli in vedno sem čutil, da me pri tem podpirajo. Starša sta večkrat rekla, da upata, da ne čutim iz kakšne strani prisile, da sem res svoboden v tem in vse do danes vidim, da doma imam podporo in molijo zame. Sem najmlajši od otrok v družini. Sestra je 12 let starejša, brat 14 let in onadva mi tudi vsak na svoj način, s svojimi družinami, stojita ob strani. Nekaj lepih prijateljstev sem ohranil tudi iz gimnazijskih let. V spominu nimam nikogar, ki me pri moji odločitvi ne bi podpiral. Res sem lahko hvaležen Bogu, da mi je na pot poslal take ljudi.

Vaše novomašno geslo je »Nič brez Njega«. Zakaj ste ga izbrali?

Ko sem odšel na študij v Rim, sem imel najprej duhovne vaje. Tam se me je dotaknil odlomek iz Janezovega evangelija, 15. poglavje, kjer Jezus govori, da je vinska trta in smo mi mladike. Če mladika ni na trti, potem tudi sadov ni, ker ne pije tistega soka in je konec, se posuši.

Ta slika mi je zelo močno ostala v spominu. Takrat sem o tem odlomku razmišljal en mesec. In še sedaj, ko grem vsako leto na duhovne vaje, se te ne glede na to, kje se začnejo, končajo s to sliko. Logično se mi je zdelo, da bom za novomašno vodilo izbral nekaj, povezanega s tem. Jezus sam reče: »Brez mene ne morete ničesar storiti.« Malo bolj hudomušno lahko rečem, da sem razmišljal, ali izberem te direktne besede, a potem sem rekel, da če bi to pisalo na mlaju, bi bilo narobe, ker ne moremo brez Kristusa, ne brez mene (smeh). Želim si, da bi se, kjerkoli že bom, vedno zavedal, da nisem jaz tisti, ki ljudem nekaj dajem, ampak vse pride od Boga. Ter da če se bom od Njega odklopil sam, bo vse skupaj propadlo. Če pa sem z njim povezan in »pijem isti sok«, kot ga pije on, potem bom pa menda še drugim kaj prinesel.

Česa se najbolj veselite, česa vas je najbolj strah?

Najbolj se veselim srečevanja z ljudmi. Že kot diakon sem videl njihovo željo, da bi srečali duhovnika, se z njim pogovorili, da bi imeli nekoga, ki bi molil z njimi in za njih, jim dal zakramente … To vlije neko zadovoljstvo in mir, da sem se prav odločil, ker očitno ljudje nekoga, ki jim to lahko prinese, res potrebujejo.

Ne živimo več v časih, ko je 90 odstotkov populacije katoliške, ampak dejansko postajamo misijon.

Tisto, česar me je mogoče malo strah, je pa individualizem, ki je navzoč v družbi, pri duhovništvu pa še toliko bolj. Duhovnik, župnik, kjer koli že si, si na župniji sam. Posebej danes, ko imaš v najboljšem primeru dve župniji, je nujno, da pri vsej obilici stvari, ki jih moraš narediti, najdeš čas, da obiščeš svojega kolega, sošolca. Pa tudi razdalje od enega do drugega kraja se vedno bolj podaljšujejo, glede na župnije, kot jih počasi dobivamo. Hitro se zgodi, da duhovnik na koncu ostane sam. Upam, da bo tukaj moja motivacija, da nikoli ne bom pozabil, da se moram zavestno truditi, da ohranim stike s kolegi, prijatelji, duhovniki. Da tudi medsebojno drug drugega podpiramo in si pomagamo.

Kaj vidite kot največje izzive svojega bodočega dela?

Sedaj grem najprej za dve leti v Rim, na študij pastoralne teologije. Po svoje se teh dveh let veselim, ker bo to spet prilika, da reflektiram to, kar sem doživel na župniji na Dobrem polju, kjer sem bil kot diakon na praksi. Imam po svoje to prednost, ki je moji sošolci nimajo, da bom sedaj dve leti malo bolj od daleč gledal in lahko tudi sebe še notranje prečiščeval in pripravljal. Po drugi strani je pa izziv, da bom kljub temu, da bom samo študent in samo za knjigami, še vedno moral ohranjati duhovniško identiteto, ki pa jo lahko bolj začutiš, če si na župniji.

Sicer se mi pa najbolj pomembno zdi mladim prinesti neko veselje do vere. Da bi začutili, da je vera nekaj, kar lahko človeka bodri, mu da veselje, kar ni neka omejitev, ampak kvečjemu spodbuda v težkih trenutkih. Menim, da če bodo to prejeli, bodo na svoj način lahko sami iskali svoj odnos z Bogom.

Omenili ste individualizem in dejstvo, da so župnije vedno večje, je vedno več soupravljanja, vedno več dela za enega duhovnika. Novomašnikov je malo, medtem ko letno več duhovnikov umre, kot jih je posvečenih. Vedno manj je tudi krščenih, birmanih, tudi epidemija je svoj osip prinesla. Kako vidite prihodnost slovenske Cerkve tudi v luči teh podatkov?

Osebno sem optimist, posledično me tudi ti podatki toliko ne vržejo s tira oz. ne spravljajo v obup. Menim, da je to, kar je epidemija naredila po svoje tudi prečiščenje nas samih. Vsakdo je videl, ali je vera tisto, kar živi, ali je bilo prej neko pretvarjanje, ki ga ne potrebuje, ali vero potrebuje.

Pomanjkanje duhovnikov pa upam, da bo prineslo izpraševanje za Cerkev. Da bo videla, da ne živimo več v časih, ko je 90 odstotkov populacije katoliške in ne oznanjamo Kristusa ljudem, ki po vsej naši domovini zaupajo in verjamejo v Boga in hodijo k maši, ampak da dejansko postajamo misijon. Oznanjamo ljudem, ki najprej niti ne verujejo v Boga, potem pa niti v krščanskega Boga, niti ne verjamejo v krščanske vrednote. Menim, da bo treba spremeniti način dela. Pomanjkanje duhovnikov odraža pomanjkanje vere v družinah. In prej kot si bomo prizadevali delati za nove duhovne poklice, bo, verjamem, potrebno delati z družinami, da tam vzgajamo zdrave vrednote in duha. In tako se bodo mladi, ki so za to poklicani, tudi lažje odločili za duhovništvo. Pomanjkanje bo pa tako pri duhovnikih in pri vernikih prineslo nekaj dela, prilagajanja, spreminjanja. A glede na to, da imamo čas se v center Ljubljane v trgovino zapeljati po neko majico, bomo imeli verjetno tudi čas, če bomo hoteli, se zapeljati k maši v sosednjo župnijo.

Omenil si že izzive družin. Kje vidiš poti prinašanja vere v sodobne družine, za katere si rekel, da so vedno bolj »na majavih nogah«?

Pomanjkanje duhovnikov odraža pomanjkanje vere v družinah.

Vstopna točka so zakramenti. Danes to ni več samoumevno, a tisti, ki pridejo, da bi se poročili, jim kot duhovnik lahko marsikaj daš. Tudi pri predstavitvi zakramenta in uvajanja v zakon, je pomembno, da gre za nekaj veselega, nekaj, kar bo bodočemu možu in ženi prineslo srečo. Tisto, kar je pa še bolj pomembno, je pa priprava na krst. Tja pridejo navadno tudi starši, ki niso poročeni ali celo ne razmišljajo o poroki. Mi smo tisti kanal, preko katerega bodo oni lahko vstopili do Boga. Svoj čas je bil verouk edini način, kako podajamo versko znanje in vrednote otrokom in prek njih družinam, danes pa je to pastorala staršev in odraslih. Tedensko ali mesečno bi se morali srečevati s starši veroučencev in z njimi osveževati znanje in poglabljati vero, se pogovarjati, reflektirati in prek staršev vero in vrednote prinašati v družine.

Obeležujemo 30-letnico osamosvojitve. Kje sebe vidiš čez tri desetletja in kje vidiš slovensko krščansko identiteto čez 30 let?

Nočem si predstavljati, kje se vidim čez 30, ker sem do sedaj doživel že marsikatero presenečenje in se niti nočem preveč obremenjevati, kaj vse bo še prišlo. Upam pa, da bom čez 30 let kot duhovnik delal tisto, kar sedaj govorim; da se bom poskušal razdajati za odrasle in najprej njim prinašal Kristusa in da bom po drugi strani aktualen tudi za mlade, da ne bom skrbel le za vrstnike, ki kmalu ne bodo več mladi, ampak bom v sebi ohranjal mladega duha.

Glede slovenskega kristjana bi pa dejal, da bolj kot velike skupine v župnijah, preko katerih se vera podaja, ki so bile doslej navzoče in se jih trudimo ohranjati (npr. skavti, zakonske, mladinske skupine), bo treba razmišljati o individualnem spremljanju. Človek postaja vse bolj individualist in menim, da tega ne smemo potiskati na stran, temveč poskušati vstopiti v ta individualizem in tja prinašati Boga.