Ni spovedi – opravek manj?

Foto: Shutterstock

Tako – pa smo zakorakali v najbolj zanimiv veliki teden, kar smo jih kdaj doživeli.

Kako bi pa pravzaprav zgledalo, če bi bilo vse po starem? Letanje po trgovinah, ker za praznike vedno še kaj manjka. Nabavljanje piščancev in zajcev za v popolne dekoracije. Pomivanje oken (no, ok, to počnemo tudi v trenutnih razmerah). Zadnji obisk frizerja, ker z narastkom res ne gre iti k vstajenjski maši. Usklajevanje s celo žlahto, kje in kdaj in kako bomo praznovali in kaj bomo jedli. In v vsem tem stresu se vsako leto pojavi še ena “last minute” obveznost – spoved! To je v tednu, ko je gužva, res nadležen opravek, priznajte.

Letos pa je vse drugače.

Odpade frizer, odpadejo zajci. Zadovoljiti se moramo z nekaj tistimi zaprašenimi iz lanske sezone. Še vsem tistim, ki “nimajo grehov” in “ne potrebujejo spovedi”, se kar naenkrat toži po tem, da bi zavili v spovednico ali vsaj na pogovor h duhovniku.Odpade vsakodnevno skakanje po trgovinah. Odpade spoved.

In kar tako, čez noč, je ta mukotrpni opravek, to nujno zlo velikega tedna, postalo nekaj, kar nam v teh dneh močno manjka. Mnogo bolj kot ogromna čokoladna jajca in morda celo mnogo bolj kot to, da se v soboto z lično urejenimi košaricami, polnimi dobrot, ne bomo odpravili v cerkev.

Še vsem tistim, ki “nimajo grehov” in “ne potrebujejo spovedi”, se kar naenkrat toži po tem, da bi zavili v spovednico ali vsaj na pogovor h duhovniku. Pa četudi spovedi niso opravili že vrsto let, ker … no, saj poznamo razloge.

Kaj nam torej ostane?

Ta “nebodigatreba” zakrament je iz nečesa, kar se je pred veliko nočjo pač opravilo, postal nekaj tako izjemno zaželjenega, da si ga mnogi želijo izvesti celo v “ilegali”. Ker duhovniki namreč po navodilu škofov trenutno nimajo pravice do spovedovanja (gl. spodnji posnetek).

Kaj nam torej ostane v času, ko smo po sili (končno) spoznali, kako močno si pravzaprav želimo k spovedi? Odgovor je čisto preprost: kesanje in trden sklep. Nič drugega kot dobro izprašana vest, iskreno kesanje in dogovor z Bogom ter samim seboj, da se ne vračam na pot, ki vodi v temo. Morda pa (si) bomo priznali mnogo več, kot smo kdajkoli pri spovedi in v tišini spoznali, kam pravzaprav želimo. Seveda ni isto, je pa to trenutno najboljši približek.

Ko pa bodo duhovniki zakrament spovedi spet lahko podeljevali, pa ne dvomim, da bomo brez oklevanja to izkoristili. Morda celo prej kot karkoli drugega, kar bo ponovno odprto.

Za konec pa v poslušanje toplo priporočam spodnji vlog duhovnika Janeza E. Rusa, kjer poda odlične odgovore v zvezi z vsem, kar se tiče spovedi v trenutnih razmerah.