Nevidni oklep skrbi

Se tudi vam zdi, da so skrbi kakor nevidni oklep, ki človeku pravzaprav onemogoča življenje?

Skrb v srcu tare človeka, dobra beseda pa ga razveseljuje.  Prg 12, 25

To zimo sploh nismo zadihali. Priprava na prihod novega člana je nehote vsebovala nekaj skrbi in bojazni. Globoka hvaležnost je zaznamovala njegovo rojstvo in prihod domov. Potem pa bolezni in obiski zdravnikov zdaj z enim, zdaj z drugim otrokom. Zdi se, kot da si podajamo viruse, okužbe, prehlade, izpuščaje in … kot da se vrtimo v začaranem krogu kihanja, smrkanja, inhalacij, obkladkov na eni strani ter iskanjem vzrokov za sesut imunski sistem na drugi.

Ob množici sprejemanja odločitev življenje kar naenkrat postane dvomljivo in tesnobno.

Preizkušnje ne slabijo samo zdravstvenega stanja, ampak tudi svojevrstni duševni imunski sistem – tisti, ki naj bi bil dovolj močan, da vse upa, vse prestane, vse veruje. Ob množici sprejemanja odločitev življenje kar naenkrat postane dvomljivo in tesnobno. Večna vprašanja: je treba k zdravniku, kaj pomeni ta bolezen za sorojence, je nalezljivo, kako bomo nadoknadili šolske obveznosti, kaj je z obiski in še in še. Najtežje je zvečer in ponoči. Tema in tišina še povečujeta tesnobne občutke, vse se osredotoči na (ne)mirnost otroškega dihanja in na upanje, da bo jutro prineslo žarke upanja.

In jutro vedno pride. Z njim pa drobne otroške radosti, ki jih niti skrb ne more zasenčiti. Prebujanje in pesem na ustnicah, mehka lička, še tako topla od mirnega sna in sladkih sanj, plaz besed, ki kujejo načrte za nov dan. Z vsakim izdihom tesnoba izginja in dnevna rutina zaposli sleherni trenutek skupnega časa. Pripravimo zajtrk, uredimo dojenčka, skuhamo čaj, namažemo izpuščaje na ličkih in potem je čas … za igro. Moč igre je neverjetna. Še bolj neverjetne pa so povezave, ki medtem nastajajo, hierarhija, ki se vzpostavi, vloge, ki se razdelijo, občutki, ki se porajajo.

Dopoldnevi, ki sta jih z atijem prebila na kontrolah, so se izkazali za dragoceno vez zaupanja med očetom in sinom.

Našo dokaj utečeno rutino pa so dobesedno napadle glivice. Menda nič nenavadnega, ker živimo na kmetiji, a vendar nas je vse skupaj dodobra prerešetalo. Najprej so se izpuščaji pojavili na ličku našega drugorojenca. Dobra domača ognjičeva krema ni učinkovala tako kot po navadi, medicinska diagnoza je ugotavljala neke vrste dermatitis, a ko se je reč naselila še na lasišču male glavice, je postalo resno.

Diagnoza: glivice, in sanacija: tako imenovano sistemsko zdravljenje, ki poleg mazil vključuje tudi zdravila. Mene je zdravil vedno po malem tudi strah, predvsem zaradi stranskih učinkov, sprememb, ki jih povzročajo in še česa. No, mala bučka je tisti dan, ko se je stvar dokončno razjasnila, prišla iz dermatološke klinike prav židane volje, čeprav postrižena čisto na kratko. Hvala Bogu za njegov sončni in ognjeviti značaj, ki je celotno situacijo sprejel kot dogodivščino. Dopoldnevi, ki sta jih z atijem prebila na kontrolah, so se izkazali za dragoceno vez zaupanja med očetom in sinom.

Ko se je že kazalo, da je glivičnega napada konec, se je reč ponovila – tokrat v precej hujši obliki pri drugošolcu. Glivice so se v nekaj dneh razpasle po njegovi glavi in pritegnile zraven še bakterijsko okužbo, kar je povzročilo velike gnojne tvorbe. Scenarij s frizuro se je ponovil, dečko pa je moral ostati na zdravljenju na kliniki. In spet smo zvečer ugotavljali, da nismo vsi v varnem zavetju doma. Tokrat smo se z večerno tesnobo spopadali še z druge strani – kako pomiriti, potolažiti in opogumiti otroka, ki se spravlja spat dobrih trideset kilometrov stran. Še dobro, da obstajajo mobilni telefoni, da je glas lahko vsaj malo nadomestil bližino, objeme in varnost. Velik del tolažbe so prinesli številni obiski – teta, stric, sestrični in celo sestrica, ki je bila ob nenadnem pojavu sumljivega izpuščaja nemudoma napotena v obravnavo.

Trate, polne regrata, trobentic in marjetic, stoli, postavljeni na terasi, in sončni žarki že sami po sebi preganjajo tesnobo in otožnost.

Naša dnevna rutina doma se je ponovno spremenila, vodilo vsakega dne pa je bilo upanje, da se stanje čim prej popravi in da bomo spet vsi skupaj. Sploh zdaj, ko je zima menda čisto zares rekla svoj nasvidenje. Trate, polne regrata, trobentic in marjetic, stoli, postavljeni na terasi, in sončni žarki, ki že sami po sebi preganjajo tesnobo in otožnost. Pa kakšen prijazen telefonski klic, vzpodbudna beseda ali izkušnja – vse bo dobro, premagali bomo tudi to in šli naprej močnejši. Z novo merico zaupanja v neznane ljudi, ki vsak večer toplo pokrijejo našega fanta, ga pobožajo in opogumijo, tudi takrat, ko boli. Z novim zavedanjem, da smo drug drugemu podarjeni in da bi tako morali tudi živeti. S hvaležnostjo za vsak dan, za vsako izkušnjo, za ljubezen, za pomoč, za pogum in za življenje samo.