Nemiren otrok

Thumbnail

Otroci so pogosto živahni, radovedni, vedoželjni, na trenutne tudi nemirni. Določeni otroci pa so nemirni oziroma živahni večino njihovega življenja, saj je podlaga takemu vedenju pogosto nevrofiziološka.

Starševstvo  ob tako živahnih oz. nemirnih otrocih zato zahteva nekoliko več angažmaja, saj morajo starši poleg svoje predanosti in razvijanja sočutja ob otroku prositi za pomoč tudi strokovnjake.

Nemirni otroci se pogosto teže vživijo v druge in so v prvi vrsti osredotočeni na lastne potrebe in želje.

Za starše nemirnih otrok je pomembna vključitev v različne skupine, kjer se sprostijo, povežejo z družinami, ki doživljajo podobne stiske ob otrocih.  Pomembna pa je tudi povezanost družine s strokovnjaki, ki so na voljo v njihovem okolju. 

»Vedno po njihovo«

Nemirni otroci se pogosto teže vživijo v druge in so v prvi vrsti osredotočeni na lastne potrebe in želje. Domači, ki to razumejo, navadno s tem nimajo posebnih težav, v vrtcu in šoli pa se ti otroci znajdejo v stiski. Problem namreč nastane, ker se vrstniki z njimi ne igrajo posebej radi, saj je vedno vse po njihovo; voditi hočejo igro, imeti lastna pravila ali jih celo spreminjati.

Kaznovanje v klasičnem pomenu besede pri nemirnih otrocih nikakor ne deluje.

Starši in drugi pomembni odrasli jim zelo pomagamo, če jih postopno učimo govoriti o njihovih željah, ne pa jih zahtevati; če jih naučimo govoriti o svojih čustvih, občutkih, ne pa jih kar neposredno izražati. Tako se počasi naučijo zavedati samih sebe in vedno bolj postajajo sposobni za sodelovanje, skupino igro ter posredno tudi občutek pripadnosti.

Jasna in razumljiva pravila

Pogosto se zgodi, da so ti otroci kaznovani večkrat kot ostali, saj kar kličejo po tem, da gre kaj narobe, da nečemu ne sledijo. Vendar kaznovanje v klasičnem pomenu besede pri teh otrocih nikakor ne deluje. Kot da bi bili nanjo neobčutljivi. Pomaga jim le jasna struktura oz. pravila, za katera odrasli vemo, da jih razumejo. Znotraj teh omejitev pa jim omogočimo svobodo, v kateri lahko ustvarjajo, so sproščeni, igrivi …

Nemirnemu otroku pomaga le jasna struktura oz. pravila, za katera odrasli vemo, da jih razume.

Pravila v tem primeru delujejo kot preventiva pred napačnim vedenjem. Prav tako pomagajo otroku pri učenju odgovornosti. Ob morebitnem prekršku otroka opozorimo tudi na posledice, ob čemer se uči razumevanja odgovornosti, posledic in smiselnosti določenih pravil, ki veljajo v svetu.

Kaznovanje je popolnoma brez pomena. Ob kaznovanju se otrok počuti osramočenega, ponižanega, ne razume pa njegovega pomena in se prek njega ne nauči odgovornosti, kar naj bi bil sicer osnovni namen.  Deluje le vztrajnost odraslih, ki gradi odnos zaupanja ter varnosti.

Kdo bo prevladal?

Želja po moči je v vsakem človeku, tudi v otroku. Sama po sebi ni niti dobra niti slaba. Naloga staršev je le, da otroka naučijo, kako moč uporabiti na pozitiven in konstruktiven način. Tega jih lahko naučijo s tem, da sami uporabljajo ustvarjalne načine za vodenje otroka, ne pa sile in kaznovanja. Tako se bo otrok ob starših naučil, kako naj tudi sam izraža, oblikuje in usmerja svojo iniciativo.

Starši imajo sposobnost predvidevanja

Če se starši zavedajo potreb svojega otroka po gibanju, moči, izzivih, se imajo možnost na njih pripraviti. Na te potrebe se kot odrasli, ki imajo veliko boljšo sposobnost predvidevanja kot otroci, lahko uglasijo, še predno nastopi težava. Starši imajo možnost predvideti otrokovo utrujenost, naveličanost, želje po novih izzivih … Tako imajo z njimi veliko manj težav.

Otroci se počutijo zelo dobro in sproščeno, če imajo ob sebi odraslega, za katerega vejo, da jih vodi, da se nanj lahko zanesejo, da nanj lahko vedno računajo.

Otroci potrebujejo vodenje

Otroci se ne počutijo dobro, če morajo iti skozi življenje in preizkušnje sami, če morajo biti prehitro samostojni ali celo nezavedno prevzeti vodstvene vloge v družini. Zelo dobro in sproščeno se počutijo, če imajo ob sebi odraslega, za katerega vejo, da jih vodi, da se nanj lahko zanesejo, da nanj lahko vedno računajo. Starši naj se otrok ne bojijo, temveč naj začutijo, kaj je za njih v redu in kaj ne, ter jih vodijo v svet, kjer se bodo v odnosih lahko dobro znašli.  

Dr. Andreja Poljanec je specialistka zakonske in družinske terapije, soavtorica knjig Med dvema ognjema in Rahločutnost do otrok in soustanoviteljica Študijsko-raziskovalnega centra za družino.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja