Nejc Škoberne: “Krščanski moški imamo pogosto popačeno podobo o tem, kaj pomeni biti pravi moški.”

Foto: osebni arhiv

Nejc Škoberne je mož in oče petih otrok. Poklicno se ukvarja z informatiko in je ustanovitelj treh uspešnih zagonskih podjetij. Je tudi dolgoletni sodelavec našega zavoda in občasen avtor našega portala. Na poti svojega osebnega razvoja je naletel na knjigo, ki ga je zelo nagovorila in jo je v svojem podjetniškem stilu pred nekaj tedni tudi prevedel in izdal v slovenskem jeziku. Tema knjige je za marsikoga kontroverzna, toda še kako potrebna za sodobni čas. Zato smo Nejca malo podrobneje povprašali o njej. 

Kako to, da si začutil nagib, da prevedeš in izdaš knjigo – saj si sicer poklicno iz povsem drugega področja?

Marca 2025 sem se udeležil 7-tedenskega programa Reforged Marriage (Ponovno skovani zakon), ki ga nekajkrat na leto organizira Giff Lasta, avtor knjige Pot mladeničev z dekleti. Moja glavna motivacija za udeležbo je bila prekiniti z vlogo žrtve, v katero sem se pogosto postavil. Kot udeleženca programa je Giff tudi mene pozval k recenziji osnutka knjige, ki sem ga na mah prebral in takoj sklenil, da knjigo nekoč prevedem vsaj “neuradno”, za svoje sinove. Potem je pa bila všeč še prijateljem, ki so se ponudili, da skupaj z mano knjigo prevedejo. Knjiga po mojem vsebuje ključna, izjemno dobro ubesedena sporočila, ki jih želim posredovati svojim sinovom – kako biti moški in predvsem, kako biti moški z žensko.

Prevajanje knjige je bil zame svojevrsten izziv in sam po sebi obdobje intenzivnega iskanja, rasti in prečiščevanja misli. To, da sem računalničar mi je tudi zelo pomagalo pri tehnični izvedbi prevoda.

Knjiga po mojem vsebuje ključna, izjemno dobro ubesedena sporočila, ki jih želim posredovati svojim sinovom – kako biti moški in predvsem, kako biti moški z žensko.

Je ta knjiga tudi za ženske? 

Mislim, da ja. Kar nekaj žensk mi je pisalo, da jih je zelo nagovorila. Mislim, da knjiga na nek način ženskam da “dovoljenje”, da so lahko bolj ženstvene in sproščene. Odvezuje jih določenih odgovornosti in pričakovanj, ki jim jih narekuje današnja splošna kultura, tako glede spolnosti kot glede čustvene regulacije nas moških. Mislim, da je ženskam podoba dinamike med moškimi in ženskami, kot je razložena v knjigi, zelo blizu.

Verjetno najbolj kontroverzen je prav koncept vodenja. Ena redkih situacij, kjer je moško vodenje družbeno še vedno široko sprejemljivo, je ples: tam se pogosto zdi “naravno”, da moški vodi in ženska sledi. Izven plesa pa postane vsako povezovanje vodstvene vloge s spolom hitro sporno, predvsem zaradi zgodovinskega konteksta, v katerem je bilo moško vodenje v različnih sferah družbe zapovedano, pričakovano in samoumevno.

V takem okviru moškim vodstvene vloge ni bilo treba pridobiti z dobrim vodenjem; bile so jim podeljene. To pa ni vodenje, temveč avtoriteta. Prav temu konceptu “vodenja” se moramo zavestno izogibati. Moškim vloga vodje ne pripada že po definiciji.

Hkrati pa je pošteno priznati, da v povprečju moški vodenje pogosto doživljamo z manj stresa in z več veselja. Daje nam občutek smisla in zagona, medtem ko ženskam v povprečju lahko prinaša več pritiska. A to ni ne pričakovanje ne zapoved, niti ne pravilo: pri marsikaterem paru je lahko dinamika obrnjena, ali pa se menja glede na področje in situacijo.

Ena redkih situacij, kjer je moško vodenje družbeno še vedno široko sprejemljivo, je ples: tam se pogosto zdi “naravno”, da moški vodi in ženska sledi.

Napačno je tudi vodenje avtomatično označiti kot “pozitivno”, sledenje pa kot »negativno«. To je ena največjih napak. Družbene vrednote smo pogosto nastavili po lastnostih, ki so v povprečju bolj izražene pri moških – in ravno to je v resnici jedro mačizma, proti kateremu bi se moral feminizem boriti.

Vodenje in sledenje sta oba lahko zahtevna: težko je dobro, preudarno voditi in enako težko je v zaupanju, varnosti in sproščenosti slediti.

Sodobni moški zelo intenzivno iščejo svojo identiteto. Zdi se, da ste šli v zadnjih sto letih od patriarhata do feminizma. Kam naj se moški obrne v iskanju sebe?

Mislim, da so predvsem mlajše generacije marsikje že v postfeminizmu, kar se kaže v porastu mladih sledilcev vplivnežem kot sta Andrew Tate in Nick Fuentes, ki sta izjemno popularna med nekaterimi mladimi in čigar pogledi na moške in ženske so pogosto popolnoma zgrešeni in obsojanja vredni. Moški kot egoist, izkoriščevalec, ki druge zlorabi za lastne privilegije.

Po drugi strani je naša generacija (pozna generacija X in zgodnji milenijci) krščanskih moških še vedno zaznamovana s popačeno podobo, kaj pomeni biti pravi moški – moški, ki je pretirano prijazen, vljuden, ustrežljiv, nekonflikten, ponižen, pazljiv, negotov. Tudi nenasilen, kar je načeloma dobro, vendar se pogosto izrodi v “nesposoben nasilja”, kar pa je zelo škodljivo, ker tak moški ne more biti zaščitnik.

Knjiga skuša dati pravilnejši odgovor na vprašanje identitete moškega. Z razlogom ima v podnaslovu besedno zvezo “pozabljena skrivnost”. Pisarniški moški se moramo “ponovno naučiti”, kako biti telesno v formi. To je nekaj, kar so kmetje in fizični delavci prenašali iz roda v rod. Tako se moramo moški dobe, zaznamovane z vojnami, progresivizmom, feminizmom, predvsem pa splošno odsotnostjo in pasivnostjo očetov, ponovno naučiti o temeljnih splošnih razlikah med spoloma, vplivu teh razlik na odnosno dinamiko ter o naših temeljnih poklicanostih. V idealnem svetu bi te stvari fantje in mladi moški izvedeli od svojih očetov in drugih odraslih moških, vendar so se te informacije izgubile. Ta knjiga je nastala ravno s tem namenom – da se imajo fantje kam obrniti, oz. da imamo starejši moški pripomoček, s katerim lahko fante vodimo skozi proces spoznavanja moškosti in odnosne dinamike.

“Biti nenasilen” se pogosto izrodi v “nesposoben nasilja”, kar pa je zelo škodljivo, ker tak moški ne more biti zaščitnik.

Kakšna je vloga ženske pri moškem iskanju njegove identitete? 

Da z radovednostjo opazujejo proces, ki poteka pri moških, in da tudi same iščejo svojo identiteto – kaj pomeni biti ženska? Predvsem pa da jasno in javno o tem spregovorijo – predvsem, kadar jim progresivna, feministična družba vsiljuje določene vrednote. Dober primer tega je zapis na Facebooku Urške P. Iršič, ki odmeva v zadnjih dneh glede “štedilnika”. Težje pa imajo ženske pri iskanju moške identitete aktivnejšo, oz. preskriptivno vlogo, saj so ženske glede moških bolj v vlogi degustatork vin, ne pa vinark.

Nedavni članek na našem portalu. ki je dobil navdih prav v knjigi Pot mladeničev z dekleti, je vzbudil veliko prahu in tudi negativnih odzivov s strani nekaterih, ki se ukvarjajo z žrtvami zlorab. Je iskanje “moškosti” res ogrožajoče za ženske? 

Da, lahko je ogrožajoče, če to počnejo moški, ki žensk ne spoštujejo, in ki vidijo ženske kot nevarnost oz. kot tekmice – kot prej omenjena vplivneža. Moški, ki ženske spoštujejo in ki iščejo resnico o moških in ženskah z namenom, da bi našli boljše vzorce za lepše zakonske odnose, pa niso ogrožajoči za ženske, ampak kvečjemu lahko ženskam pomagajo najti njihovo vlogo v zakonu, družini in svetu.

Ljudje se ustrašijo (povprečnih) razlik med spoloma, ker so se v preteklosti uporabljale kot izgovor za pričakovanja in omejitve. Ampak povprečje ni pravilo in posameznik ni statistika. Mene te razlike zanimajo zato, ker so lahko uporabne za samorazumevanje: včasih nas najbolj izčrpa to, da poskušamo živeti na način, ki ni poravnan s splošnimi, povprečnimi biološkimi predispozicijami našega spola. Ko se tega zavemo, lahko določene vzorce zavržemo, določene pa na novo vzpostavimo, in s tem povečamo dolgoročno zadovoljstvo v življenju — in to je zame bistvo. Če je nekaj res za 90% moških, je precej verjetno, da drži tudi zame, ker sem moški. Ni pa nujno vedno tako, in tukaj je potrebna modrost razločevanja.

Ljudje se ustrašijo razlik med spoloma, ker so se v preteklosti uporabljale kot izgovor za pričakovanja in omejitve.

Veliko žensk se danes pritožuje, da ni več pravih moških. Da so preveč pasivni? 

Imajo prav. Izgubili smo več stvari. Najprej smo izgubili jasno vodstvo in učiteljstvo svojih očetov. Zaradi industrijske revolucije, ki je očete in sinove fizično ločila za večino ur v dnevu, zaradi dveh svetovnih vojn in zaradi lagodnejšega življenja nasploh, ki ne zahteva več toliko truda, načrtovanja, garanja, boja.

Izgubili smo občutek odgovornosti – zase (socializem in komunizem), za svoje žene in družine (feminizem, spolna revolucija), za svoje okolje in družbo (velika, socialna država, ki poskrbi za vse). In posledica tega je, da se zelo pogosto postavimo v vlogo žrtve – nas samih, “sistema”, žensk, itd.

Izgubili smo zavedanje, da imamo vsi moški v sebi ogenj – izjemno moško moč, ki ji rečemo virilnost. To je najgloblje nagonsko hrepenenje po spolnosti, dosežkih in osvajanju. Lahko se jo naučimo uporabljati za dobro, lahko pa ostane surova, neobvladana in povzroči katastrofo v življenjih mnogih ljudi.

Izgubili smo tudi drznost in pogum, ki bi bila osnovana na globokem zavedanju lastnega dostojanstva in zaupanja vase – za iskanje resnice, smisla in svoje vloge doma in v svetu, ne glede na to, kaj drugi rečejo in mislijo. To nam omogoči, da ne ostanemo “NPC”-ji v lastnih življenjih (angl. non-playable character), ampak prevzamemo pobudo.

Ali svet danes potrebuje prave moške? 

Zelo. Moške, ki prevzamejo odgovornost za vse, kar se dogaja v njihovem življenju. Moške, ki znajo nadzirati in uporabljati svojo moč v dobro sebe in drugih. Moške, ki znajo vstopati v odnose z ženskami in voditi – ne zato, ker jim vodenje pripada, ampak ker so sledenja in zaupanja vredni. Moške, ki so neustrašni in so se pripravljeni žrtvovati, ki so zmožni zaščititi šibke in ranljive pred zlom. 

Potrebuje pa tudi prave ženske. Ki zaupajo svoji intuiciji, prevetrijo svoja pričakovanja do sebe in moških, in ki se v svobodi odločijo za svoje življenjsko poslanstvo, ne glede na družbena pričakovanja.

Izgubili smo zavedanje, da imamo vsi moški v sebi ogenj – izjemno moško moč, ki ji rečemo virilnost. To je najgloblje nagonsko hrepenenje po spolnosti, dosežkih in osvajanju.

Kako tanka je meja med biti močan in biti nasilen (agresiven)? 

Moč in nasilje nista dve stopnji iste lastnosti, temveč dve ločeni dimenziji. Ena govori o tem, koliko moči sploh imaš – fizične ali psihične – ali si bolj šibek ali bolj močan, ali zmoreš prenašati pritisk, držati meje, ostati zbran. Druga dimenzija pa govori o tem, kaj s to močjo počneš: ali jo uporabljaš odgovorno ali jo zlorabljaš. Nasilje ni “preveč moči”, nasilje je zloraba moči – takrat, ko moč postane orodje za nadzor, ponižanje, izživljanje ali doseganje sebičnih ciljev, pogosto iz strahu ali slabe samopodobe. Zdrava moč pa se pokaže ravno v nasprotju: v samokontroli, v sposobnosti, da ne rabiš dokazovati premoči, da lahko zaščitiš šibkejše in ranljive, da znaš postaviti mejo brez grožnje in brez maščevanja, in da si pripravljen nositi odgovornost – tudi takrat, ko bi ti bilo lažje svojo moč obrniti v svojo lastno korist.

Kaj se spremeni za moškega, ko postane oče? Je očetovstvo nadgradnja moškosti?

Očetovstvo je eden največjih virov smisla za moškega. Očetovstvo nam da ogromno odgovornost, na katero morda še niti nismo pripravljeni. Marsikateri moški zaradi očetovstva postane zrelejši in odgovornejši “po hitrem postopku”. Očetovstvo nam da tudi priložnost, da vplivamo na tok zgodovine – da zapolnimo vrzeli zapuščine, ki smo jo prejeli od naših staršev, in predamo zapuščino našega življenja našim zanamcem celovitejšo, lepšo in še polnejšo upanja.