Nehajte mi govoriti, naj ne kompliciram!

Foto: Shutterstock

Prosim, ne govorite mi, naj ne kompliciram! To še posebej velja, ko gre za materinstvo. Zakaj? S temi na videz nedolžnimi besedami mi sporočate, da moj problem ni pomemben. S tem pa ne le, da mi ne koristite, temveč me tudi razvrednotite.

Moj otrok je moja najpomembnejša skrb. Je moj vir veselja in upanja. Kdaj in za koga bom skrbela, če ne zanj? Morda ste že vzgojili svoje otroke in se je vse izšlo, pa čeprav takrat vzgoji niste posvečali tolikšne pozornosti. Morda so določeni pristopi delovali za vašo družino, vendar to ne pomeni, da bodo iste metode delovale tudi pri meni in mojih otrocih. Obstajajo načini, kako pristopiti k izzivom starševstva, ki bodo bolj ustrezali meni in mojim vrednotam. Morda samo želim poskusiti drugače in tudi to je povsem dobro. Morda pa res »kompliciram«.

S tem, ko sprejmem prvo ponujeno rešitev zgolj zato, da bom ustrezala nekim pričakovanjem in ne bom »komplicirala«, se v resnici oropam možnosti raziskovanja. Odkrivanje širokega spektra vseh možnosti, ki so mi na razpolago, me bogati in ne osiromaši. Ne želim se prikrajšati za pomembna spoznanja in osebnostno rast, ki se med tem procesom zgodijo. Pa naj bo to povezano z izbiro avtosedeža, oblačil, načina poroda, odločitvijo za dojenje, črpanje, spanje, uvajanje v hrano, različnih vzgojnih pristopov ali za katerokoli drugo področje, ki mi je trenutno v izziv.

»Ne kompliciraj« je na videz neškodljiv stavek, ki želi na enostaven način razrešiti marsikateri problem. Toda z njegovo nepremišljeno uporabo spregledamo pomen dileme in osebo, ki stoji za njim.

Zaradi temeljitega razmisleka smo lahko bolj mirni

Moj mož je mnenja, da »kompliciram«, če se po njegovi presoji predolgo odločam, katere čevlje bom izbrala. »Ni važno, samo obuj si nekaj, da končno odidemo«, mi pogosto nejevoljno odgovori.

Ne razume, koliko neprijetnih občutkov si bom prihranila, če si vzamem čas in izberem najprimernejši par čevljev. Če si bom vzela nekaj trenutkov več in dobro premislila, se bom počutila dobro, zadovoljno, predvsem pa pomirjeno. Mar ni to pomembno? Seveda pa so v življenju še veliko pomembnejše stvari od tega, kaj bom danes obula, in povsem normalno je, da nam je zanje mar.

Te bitke morda res ni mogoče zmagati, vendar se mame skoznjo kalimo in rastemo. Spoznavamo, kaj nam je res pomembno, in se učimo spuščati vse tisto, kar ni.

Vsaka nosečnica ali mamica, ki se z materinstvom sooča prvič, vsaj malo »komplicira«. To je normalno. V njej tli močna želja, da bi bila »popolna« mama, kakršno bi si morda želela tudi sama. Od tu črpa moč, da iz dneva v dan kar najbolje skrbi za svojega otroka in družino. Prvič se sooča z občutki nemoči. Ko otrok trmari, ko joče, a ne razume, zakaj. Vse skupaj v njej vzbuja močne čustvene odzive. Dela je ogromno, časa pa vedno premalo, da bi postorila vse potrebno. Običajno ji poleg vsega naštetega primanjkuje tudi spanja, kar vse skupaj še poslabša. Vse bi rada naredila tako, da bo »prav«. Da se bo otrok zdravo prehranjeval, da se bo dovolj gibal, da bo urejen, da bo poskrbljeno za njegov čustveni, vedenjski in intelektualni razvoj ter da bodo vsi družinski člani zadovoljni. Vse to terja ogromno energije. V želji, da bi bila najboljša mama svojemu otroku, je včasih zahtevna ne le do sebe, pač pa tudi do drugih. Te bitke morda res ni mogoče zmagati, vendar se mame skoznjo kalimo in rastemo. Spoznavamo, kaj nam je res pomembno, in se učimo spuščati vse tisto, kar ni.

Kaj je pomembno, se učimo skozi lastno izkušnjo

Včasih je res potrebna samo poenostavitev, da starševstvo postane prijetnejše in se družinska dinamika umiri. Toda ko nekoga označimo za »komplikatorja«, je to žaljivo, pogostokrat pa celo krivično, saj nimamo vpogleda v njegove potrebe, stiske in dileme. Namesto obsojanja ga je boljše preprosto vprašati: »Zakaj ti to toliko pomeni?« Takšno vprašanje človeku vlije dostojanstvo in razjasni marsikatero dilemo. Skozi lastno izkušnjo pa se učimo, kaj je za nas resnično pomembno in kaj ne.

Kaj se dogaja, ko na videz kompliciram? V resnici gre za srčno skrb, povezano z nečim, kar mi je dragoceno. Takrat znotraj mene potekajo pomembni procesi, s katerimi oblikujem sistem vrednot in stališč ter krepim samozavest. Kaj je pomembnejše od tega, da na svoji materinski poti rasem v osebo, ki ima trde temelje in sledi ter zaupa svojim globokim vzgibom, vrednotam, vesti in pridobljenemu vedenju? Le tako lahko razumem, zakaj ravnam tako, kot ravnam. Na tak način sem lahko mama, ki predstavlja steber in zatočišče za svojo družino.

Namesto obsojanja ga je boljše preprosto vprašati: »Zakaj ti to toliko pomeni?« Takšno vprašanje človeku vlije dostojanstvo in razjasni marsikatero dilemo.

»Ne kompliciraj« je na videz neškodljiv stavek, ki želi na enostaven način razrešiti marsikateri problem. Toda z njegovo nepremišljeno uporabo spregledamo pomen dileme in osebo, ki stoji za njim.

Zato osebe, ki se na svoji poti išče, ne označimo za komplikatorja, ampak ji raje prisluhnimo. »Vidim, da je to zate pomembno, kako te lahko podprem?« je vprašanje, ki deluje kot balzam in po katerem hrepenimo vsi, ki se soočamo z izzivi. Mlade mamice še posebej.