»Ne glede na to, kaj življenje prinese, bova ostala skupaj!«

Vir: Shutterstock

Kadar podpišemo poročno zaobljubo o zvestobi v bolezni in zdravju, si težko predstavljamo, kaj bi to lahko pomenilo v primeru preizkušnje bolezni zakonca. Zgodba zakoncev Watkins je zgodba o uresničevanju zaobljube v najtežjih časih.

Kmalu po poroki se je Johanna Watkins začela počutiti zelo slabo in po vrsti preiskav so ji postavili redko diagnozo, vrsto mastocitoze. Ima hujšo obliko, pri kateri se z vsakim stikom z večino hrane, vonji, s sončno svetlobo in ljudmi sproži histamin iz mastocitnih zrnc, to pa povzroči hudo obliko koprivnice in drugih alergijskih reakcij.

Tudi brez telesnega stika ima zakon smisel

Posledično se 29-letna Johanna ne sme svojega moža niti dotakniti in, kar je še huje, z njim ne sme biti niti v istem prostoru. Trenutno tako živi popolnoma izolirana od vseh, v podstrešni sobi, kjer ima nameščene celo posebne filtre za čiščenje zraku.

»Vsak dan sproti se morava učiti, kako naj drug drugega ljubiva in kako naj ohraniva upanje v Boga.« Toda v preizkušnji bolezni sta zakonca našla smisel. Izhajata iz poročne zaobljube, kjer sta si ne glede na vse obljubila zvestobo in pomoč. Vsak dan iščeta nove načine, kako bi s svojim zakonom lahko slavila Boga.

Njen mož Scott njuno nezavidljivo situacijo opisuje takole: »Iz najine situacije ne vodi enostavna pot. Moja prioriteta je trenutno v tem, da zagotovim Johanni varnost. Eden od načinov, da to storim je, da je ne hodim obiskovat.«

»Dokler naju smrt ne loči!«

Pravita, da je najhuje, ker nihče ne ve, ali bo kdaj ozdravela, a dodajata: »Vendar imava upanje in veliko moliva za to. Trenutno še ne veva, kakšno pot je Bog izbral za naju, toda iz tega trpljenja sva bila deležna že veliko milosti.«

Kadar pogovor nanese na to, ali je še smiselno, da ostajata skupaj, se trdno postavita zase: »Na najin poročni dan sva si obljubila, da bova ostala skupaj, dokler naju smrt ne loči. Ne glede na to, kaj življenje prinese! In to sva mislila resno.«

Johanna dodaja: »Vsak dan sproti se morava učiti, kako naj drug drugega ljubiva in kako naj ohraniva upanje v Boga.«

Na vprašanje, kako preživi cele dneve v samoti, Johanna odgovarja: »Če ne bi bilo obljube Scottu in vere v Boga, bi gotovo že zdavnaj obupala. Toda medtem, ko sem jaz popolnoma na tleh, je Bog zelo močan. Kljub samoti nisem nikoli sama. Bog dviguje mojo glavo pokonci in prinaša veselje, ki ga še nikoli nisem občutila tako intenzivno.«

Njuna zgodba je lahko popoln navdih našim zakonom, v katerih na poročne zaobljube pozabimo ob vsaki najmanjši težavi. Kadar zaradi nesmiselnih principov, slabe volje, nepopustljivosti in dokazovanja svojega prav ustvarjamo pregrade in pozabimo ceniti, kakšen dar je zakonca imeti in objeti.