“Ne bojim se smrti, bojim se življenja”

Vir: Freepik

“Dali so mi izobrazbo in kulturo, a ukradli so mi dušo. Odkar se je to zgodilo pred več kot 40 leti, se ne bojim smrti, ampak življenja …”, so bile prebrane besede žrtve, ki so močno odmevale pretekli teden na prvi Evropski konferenci o varovanju človekovega dostojanstva v Katoliški cerkvi, ki ga je organizirala Papeška komisija za zaščito mladoletnih. Srečanje se je odvijalo med 13. in 15. novembrom v Rimu.

“Ali je v Cerkvi dovolj poskrbljeno za varnost otrok? Kaj še moramo izboljšati? Česa smo se naučili iz preteklih napak ali iz malomarnosti?”, so bila vprašanja, ki so zaposlovala misli več kot 100 udeležencev iz 25 evropskih držav.

Tekom tri dni se je zvrstilo veliko različnih strokovnjakov, ki so spregovorili o svojih izkušnjah usposabljanja odraslih, ki delajo z otroki, o sprejemanju in poslušaju žrtev ter spremljanju le-teh skozi sodne procese ali skozi procese ozdravljenja. Prav tako so bili prisotni izvedenci, ki so sodelovali pri sprejemanju novih smernic in pravil. “To je boleče potovanje,” so bili iskreni. “Gre za proces, ki ni enostaven in ki se nikoli ne konča.” 

Zaupati, a preverjati

V tem duhu je spregovorila pomožna tajnica Papeške komisije Teresa Kettelkamp, ki je dejala, da so se v ZDA pri preprečevanju zlorab že zdavnaj naučili, da je treba zaupati, a to zaupanje tudi preverjati. Treba je zaupati, da se bodo smernice izvajale, vendar venomer preverjati, ali so učinkovite in ali jih avtoritete odgovorno upoštevajo.

Dokler vsak ne bo povedal svoje zgodbe

Teresa Devlin, strokovnjakinja za zaščito otrok in nekdanja izvršna direktorica Nacionalnega odbora za zaščito otrok na Irskem, je povedala, da, dokler vsaka žrtev ne bo imela priložnosti povedati svoje zgodbe, z zlorabami ne bo konec. Ne glede na to, koliko “so se potili” pri pisanju novih politik in sklopov smernic in si mislili, da so “zadevo uredili” ali rešili, se je pojavila nova kriza zaradi odkrivanja preteklih zlorab in neustreznih odzivov, ki so sledili.

Ni vseeno, kdo dela z otroki

Se vam zdi primerno, da 50-letni duhovnik ob 23.00 zvečer pošlje sms 12-letnemu otroku?

Duhovnik Peter Jacko, SDB, iz Slovaške je predstavil njihovo delo preventive, saj, kot je povedal, se v tamkajšnjih salezijanskih centrih zbira okrog 10.000 otrok. “Vsak, ki dela z otroki, mora iti skozi usposabljanje, kako se je treba do otrok obnašati in kako prepoznati ‘rdeče zastavice’ – naj bo to neprimerno obnašanje odraslih do otrok, medvrstniško nasilje ali karkoli, zaradi česar bi otrok trpel,” je povedal. “Usposabljati je treba tudi duhovnike. Se vam zdi primerno, da 50-letni duhovnik ob 23.00 zvečer pošlje SMS 12-letnemu otroku?” je postavil vprašanje. Prav tako je opomnil na pomembnost protokolov, kako postopati v primeru, ko se žrtev izpove, in da jo s svojim odzivom še dodatno ne travmatiziramo.

Je problem v celibatu?

Vprašanje, ki so si ga zastavljali nekateri, se je nanašalo tudi na celibat. Je slednji največji krivec za zlorabe? Predstavniki iz Velike Britanije, kjer je tudi veliko protestantskih Cerkva, so odgovorili, da so zlorabe prisotne tudi v protestatski Cerkvi, kjer se duhovniki poročajo in živijo družinsko življenje. “To je problem odraslih”, so bili jasni. Odrasli, ki ne znajo integrirati svoje spolnosti in ki želijo izvajati svojo moč nad šibkejšim.

“Če smo trpeli, še ne pomeni, da smo proti Cerkvi”

Ker je v Cerkvi še vedno močno prisotna miselnost, da prijava duhovnika, ki je zlorabljal, avtomatsko pomeni, da deluješ proti Cerkvi in ji jemlješ dobro ime, sta v odgovor na to spregovorila dr. Lidia Troya in škof mest Teruel y Albarracín José Antonio Satué. Predstavila sta projekt Repara, ki skrbi za žrtve in deluje za preprečevanje zlorab. Pri tem sta izpostavila, da tišina nikoli ne ozdravlja in da ljudje, ki so zlorabo prijavili, niso sovražniki Cerkve. Škof Satué je večkrat ponovil, da je srečanje z žrtvami in z njihovimi zgodbami zanj bilo, kot če bi padel s konja. Padec na trda tla mu je omogočil, da je “spregledal” in uvidel, da se mora “spreobrniti” in z novimi očmi gledati na zlorabe, na žrtve in kako jim biti v najboljšo oporo.

Preventiva kot osrednji del katoliške kulture

Tridnevna konferenca je omogočila, da je spregovorilo še veliko drugih strokovnjakov, ki na področju preprečevanja zlorab delujejo že vrsto let, prav tako pa so besedo dobili tudi tisti, ki so s svojimi iniciativami šele na začetku. Tudi to je bil eden od pomembnih ciljev te konference – da se učimo drug od drugega in si pomagamo pri ustvarjanju vedno bolj varnega okolja za otroke. Kajti zaščita otrok se ne sme več smatrati kot nekaj “dodatnega” v Cerkvi, ampak kot nekaj osrednjega in samoumevnega. Postati mora del Cerkvene kulture.

Je ozdravljenje po zlorabi mogoče?

Predstavnika iz Španije sta v odgovor na to prebrala še eno izpoved: “Groza, strah in bolečina že leta vplivajo na moje življenje. Ozdravljenje je bilo boleče. Prečkanje puščave je bilo naporno poslanstvo, vendar lahko potrdim, da je na drugi strani Jeriha. Če je mogoče vstopiti v obljubljeno deželo, prenehati biti žrtev in postati preživeli ter se od tam ponovno roditi, je to zato, ker ima vsaka zlorabljena oseba – kljub temu, da spolna zloraba podreja, odtujuje in razkraja – prepričanja, želje in upe, iz katerih se je mogoče ponovno roditi.”