Napovedal se nam je nov otrok, naš najstnik pa je v zadregi

Foto: Shutterstock

Zadnjič sem srečala dobro znanko, s katero sva kot mladi mamici z otroki preživeli veliko skupnih ur na igriščih in na sprehodih po naravi. Najini otroci so danes že vsaj najstniki, če ne že mladi odrasli, midve pa nimava več rednih stikov. Zato nisem bila povsem prepričana, ko sem opazila, da je okoli trebuha nekam okrogla.

»Kaj, ali jaz to prav vidim in pričakujete še enega dojenčka?«, sem se iskreno razveselila. V zadregi, čeprav okoli naju ni bilo nikogar, se je nasmehnila in pokimala. Z odzivom me je malo presenetila, ker sem vedela, da imata z možem otroke rada in kako sta vsakega z veseljem pričakovala.

»Kako si?«

Začutila sem, da ji je težko, ko mi je zaupala, da se malo skriva. Njeni najstniški otroci so jo namreč prosili, naj se s trebuhom ne razkazuje pred njihovo družbo, ker jim je nerodno.

Zakaj zadrega?

Misel na to, da imata mama in oče spolne odnose že itak ni prijetna. Da pa »jih imata še vedno« je naravnost nepojmljivo. »Dva odrasla, starejša (hm!), še kar … In to prav moja oče in mama. Gotovo nihče od staršev mojih sošolcev več ne … Ker, ali se to sploh še spodobi?« Spolnost staršev pač ni nekaj, o čemer bi kdorkoli rad razmišljal. Naravni sram nam preprečuje in nas nagovarja, da se nas ta tema prav nič ne tiče. Najstnika je seveda treba razumeti in spoštovati. A obstajajo področja, kjer jim je neizpodbitno treba postaviti meje. Odločanje o času in številu spočetih otrok absolutno spada v to kategorijo.

Žalostno je, da živimo v času, ko je pogosto bolj normalno, da se starša razhajata, kot to, da se imata v zrelejših letih še vedno rada.

Ljubezni se ni treba sramovati

Če bi bili najstniki zmožni razmišljati, kot večinoma niso, jim mamina nosečnost ne bi predstavljala zadrege, temveč predvsem razmislek o tem, kako lepo je, da se imata starša rada. Ljubezen si očitno še vedno redno izkazujeta tudi na najgloblji telesni ravni. O tem je doma nedvomno smiselno spregovoriti, če zanosimo v času, ko je starejši otrok že najstnik. Vse je namreč odvisno od zornega kota, s katerega na zadevo pogledamo. Otrok je vedno sad ljubezni. Ljubezni pa se vendar ni potrebno sramovati! Žalostno je, da živimo v času, ko je pogosto bolj normalno, da se starša razhajata, kot to, da se imata v zrelejših letih še vedno rada.

Sovrstniki se lahko nepričakovano odzovejo

Spomnim se, da sem, ko se je v naši družini rodila najmlajša članica, pri skoraj 14 letnici čutila podobno zadrego. Pri nas je odrešitev prišla iz povsem nepričakovane strani. Skupaj z nekajtedensko najmlajšo, sem starejšo hčerko nekoč prišla čakat pred šolo. Ko so sošolci ugotovili, da imam v avtu malčico, so jo prihiteli pogledat. Starejša hči je v hipu postala zvezda, srečnica z ljubko sestrico. Za trenutek sem mislila, da se bo kar ves razred otrok naenkrat natlačil v avto, da bi dojenčico videli, da bi ji bili blizu, da bi jo pobožali. Mladostniki majhnega dojenčka redko vidijo, a v bistvu hrepenijo po zaščiti nežnosti in nebogljenosti. Nihče se ni spraševal, od kod se je vzela. Bila je tam in bila je čudovita. Redko videni čudež. Hčeri je vidno odleglo.

Konec dober, vse dobro

Medtem se je tudi znanki rodila deklica in njeni veliki sorojenci so »carji«. Srčkano sestrico imajo.