Najtežje mi je slišati očitek: »Zakaj imajo revni ljudje sploh otroke?«

Življenje je čudovit dar. Tudi, ko se rodi sredi trpljenja, preizkušenj, ko se rodi v revščini. Tega se še veliko bolj zavedam, odkar skrbim za družine v stiski v okviru programa PreŽIV!M.

Življenje, rojeno v stiski, je dar

Verjamem v to, da je vsak spočet otrok vreden tega, da se zanj odrasli ljudje potrudijo, da ima tudi sam možnost, da se rodi, zraste in odraste. A včasih se žal zgodi, da zmožnosti njegovih staršev ne zadoščajo vsem potrebam, ki jih otrok s seboj prinese na svet.

Program PreŽIV!M, ki oteka v okviru Zavoda ŽIV!M se je rodil iz potrebe, ko so se začele k nam vedno bolj obračati pogumne družine, ki so v zelo težkih razmerah obdržale otroke in prosile za pomoč pri preživetju.

Družina v stiski – otrokovo zavetje

Starši so, če pri njih ni prevelikih čustvenih, psihičnih in medosebnih problemov, za otroka najprimernejše okolje za njegov razvoj, odraščanje ter potrditev v ljubezni in sprejetosti.

V Zavodu ŽIV!M se trudimo, da otroci, tudi če se rodijo v socialno težkem okolju, če je le mogoče, ostanejo v družinah, kjer so rojeni. Stisko pa skušamo omiliti in družino spodbujamo ter ji pomagamo k vedno večji samostojnosti.

Spodbujamo jih, da iščejo službo, včasih jim jo pomagamo iskati tudi mi. Doslej nam je pri eni družini uspelo najti očetu zaposlitev.

Služba in možnost dela družini veliko pomeni. Poleg večje finančne osamosvojitve jim daje tudi potrditev, da zmorejo skrbeti za družino sami. Daje jim pogum, ponos, potrditev. Zaradi prošnje za pomoči se pogosto počutijo osramočeni, ko pa zmorejo zaslužiti sami, jim to prinese veliko veselja.

Otrok družini v stiski pomeni upanje in daje motivacijo

Včasih se srečam z bolečimi frazami ljudi, ki ne poznajo naših družin in so polni predsodkov do ljudi, ki se jim v življenju tako ali drugače zalomi.

Najtežje mi je slišati očitek, zakaj imajo revni ljudje sploh otroke. Ali pa, zakaj se jim otrok takoj ne vzame. Ljudem, ki tako razmišljajo, bi rada povedala, da so ti starši, kljub svojim težavam in stiski v borbi za preživetje, pogosto zelo ljubeči in skrbni do svojih otrok. Otroke se trudijo vzgojiti dobro in nemalokrat se v njihov prid odrečejo svojim potrebam.

In prav ti otroci so pogosto svojim staršem velika motivacija, da vztrajajo, da se trudijo, da si prizadevajo izboljšati in urediti domače razmere. Zato se tudi obrnejo po pomoč.

Mnogo ljudi družinam v stiski očita tudi, da nočejo delati in samo izkoriščajo pomoč, da hlinijo stisko. To je pogosto dober izgovor za tiste, ki se bojijo odpreti svoje srce ob srečanju s stisko drugega.

Ko se srečaš z družino v stiski osebno, začneš gledati na njihovo situacijo bolj celostno. Če česa te družine res ne potrebujejo, so to očitki, obsojanje in prezir.

Ko pa se srečaš z družino v stiski osebno, začneš gledati na njihovo situacijo bolj celostno. Če česa te družine res ne potrebujejo, so to očitki, obsojanje in prezir.

V družino v stiski vstopam s spoštovanjem

Delo z družinami v programu PreŽIV!M je močno zaznamovalo moje življenje, dojemanje sveta in ljudi okoli sebe. Ob srečevanju s temi ljudmi se srečujem z veliko različnostjo, pestrostjo kultur, navad, načina življenja, pra tako pa tudi s pestrostjo problemov in težav ter načinov spoprijemanja z njimi.

Med našimi družinami so kristjani, muslimani, neverni, oddaljeni kristjani. Po svoji obliki so te družine tradicionalne, enostarševske, sestavljene, družine, ki imajo kakšnega otroka v rejništvu, tudi družine z izkušnjo splava v preteklosti.

Starši teh družin imajo pogosto za seboj težko preteklost. Včasih si mislim, da bi vsak od njih lahko napisal knjigo svojega življenja in te knjige bi drugim lahko veliko povedale.

Kljub študiju socialne pedagogike me kar naprej presenečajo novi izzivi, ki od mene zahtevajo veliko iskanja, kreativnosti, domišljije, učenja, kako in na kakšen način tem ljudem pomagati.

Vedno znova sem postavljena pred izziv, da s spoštovanjem vstopam v domačnost in zasebnost teh družin, da jim pustim, da krmilo svoje družine še vedno vodijo sami, hkrati pa vstopam tja, kjer potrebujejo pomoč in jim ponudim oporo, dajem občutek, da je nekomu zanje mar in vlijem upanje, ki ne temelji na praznih obljubah.