5 nasvetov, kako ob poplavah otrokom zagotoviti občutek varnosti

Vir: Iskreni/Shutterstock

V Sloveniji smo v teh dneh priča naravni katastrofi, ki je prizadela velik del naše dežele. Močni nalivi, poplavljanje rek, plazovi in hudourniki uničujejo na različnih koncih naše države.

Skoraj vsak prebivalec ob tem doživlja občutke strahu, nemoči, stiske -, če ne osebno, pa preko sorodnikov, prijateljev ali znancev. Tovrstni dogodki že nas odrasle ljudi močno pretresajo in vznemirjajo, zato si lahko samo predstavljamo koliko močneje vplivajo na otroke, ki vse to opazujejo. Pa naj bo to v njihovi ožji ali širši okolici.

Vse, na kar imamo vpliv, je naš odziv na trenutne dogodke.

Ko se soočamo z dogodki, naravnimi nesrečami, ki predstavljajo grožnjo okolici, drugim ali nam, to močno vpliva na naš občutek varnosti. Ob tem se lahko pojavijo občutki nemoči, izgubljenosti, obupa, jeze, žalosti. Pogosto pa se zgodi, da je občutek ogroženosti prevelik, in takrat se umaknemo, otopimo, zapremo vase. Vse to so naravni odzivi na nenaravne in težke okoliščine, ki nam jih prinese življenje. Starši pogosto občutimo še več nemoči in obupa, saj ne vemo, kako bi takšne dogodke razložili otrokom. Vsi si želimo, da bi bil svet zanje varen in prijazen, a ob takšnih dogodkih vidimo, da temu ni tako. Naša moč, da bi jih obvarovali pred vplivom mogočnosti narave, zbledi. Tako vidimo, da je vse, na kar imamo vpliv, naš odziv na trenutne dogodke v naši okolici: kako se bomo odzvali, kaj bomo rekli otrokom, kako bomo poskrbeli zase in kako bomo podprli svoje otroke.

1. Najprej poskrbimo zase in za svoje občutke

Ko se za nas in naše bližnje spremeni ali celo izgine življenje, kot smo ga poznali, to občutimo kot izgubo. Pot skozi proces poslavljanja od nam pomembnih stvari, oseb ali dogodkov pa zahteva svoj čas. V prvi vrsti je tako potrebno, da si priznamo, kaj se nam je zgodilo. Da smo v stiku s svojimi čustvi, ob tem pa poskrbimo za podporo, pogovor z ljudmi, ki so nam blizu. Pomembno je, da smo nežni in sočutni do sebe.

2. Otroku zagotovimo varnost in rutino

Tudi v pogovoru z otrokom bodimo sočutni in odprti. Poskrbimo, da lahko vzpostavimo okoliščine za varen pogovor, kjer so dovoljena vsa vprašanja, kjer lahko sledimo otrokovemu tempu in stopnji razumevanja ter kjer lahko otrok izrazi vsa čustva in odzive, ki jih doživlja ob dogodkih zadnjih dni.

Otroci pa se lahko na  dogodke v njihovi okolici odzivajo na različne načine. Odziv je odvisen tudi od starostnega obdobja, v katerem se nahaja otrok. Pri tem pa je pomembno, ne glede na njegov odziv, otroku zagotoviti občutek varnosti. Ob vsem dogajanju okoli nas otroku sporočimo, da smo tukaj in da bomo poskrbeli zanj. Občutek varnosti, zlasti pri majhnih otrocih, zagotavljamo z vsakdanjo rutino. Kadar so življenjske okoliščine takšne, da vsakdanja rutina ni mogoča, je dobrodošlo, da ohranimo vsaj del vsakdanje rutine, ki je otroku blizu. Bodisi večerni ritual bodisi pogovor, molitev ali skupno kosilo.

3. Naj ima ob sebi nekaj osebnih predmetov in igrač

Ko se od otroka ločimo, mu povejmo kam in za koliko časa odhajamo.

Če je le mogoče, poskrbimo, da ima otrok dostop do vsaj nekaj osebnih predmetov in igrač, ki mu predstavljajo občutek varnosti. Dobrodošlo je, da ima otrok možnost in čas za igro, kar mu na kreativen način omogoča predelavo tudi težkih dogodkov, ki jih ne zmore ubesediti.

Kadar otroci ne morejo ostati v domačem okolju oziroma ob starših, poizkusimo poiskati osebe, ki jih otrok pozna. Ko se od otroka ločimo, mu povejmo, kam in za koliko časa odhajamo. Zlasti pri mlajših otroci se lahko ob težkih okoliščinah v življenju okrepi separacijska tesnoba.

4. Z njim govorimo jasno in odprto

Pri pogovoru z otrokom o aktualnih dogodkih naravnih nesreč v naši deželi je pomembna odprta in jasna komunikacija. Otroku na njemu razumljiv način obrazložimo dogodke, ki so se zgodili. Povejmo, da je narava okoli nas živa, da se takšne stvari zgodijo. Ob tem pa dodajmo, da imamo pomoč in podporo, da se lahko povežemo med seboj in se podpremo. Ubesedimo tudi svoja čustva, otroku lahko povemo, da je tudi nas strah, da se počutimo nemočne, a da vemo, da se dogodki umirjajo, da so padavine ponehale. Predvsem pa mu zagotovimo, da bomo ob njem in da bomo poskrbeli zanj in za njegovo varnost.

5. Bodimo pozorni na njegov odziv in osredotočajmo ga na lepo

V pogovoru bodimo pozorni na otrokov odziv. Omogočimo mu, da sprosti napetost in močna čustva skozi gibanje. Pripovedujmo mu tudi o lepih stvareh, ki nam v takšnih trenutkih veliko pomenijo. Lahko je to skupnost, povezanost nam bližnjih ljudi, ki so nam pripravljani pomagati, lahko požrtvovalnost vseh gasilcev in ostalih služb, ki so v teh dneh na delu.

Pomembno pa je tudi zavedanje, da so dogodki zadnjih dni težki in obremenjujoči in da bodo odzvanjali v nas še nekaj časa. Temu primerni bodo tudi naši odzivi, razpoloženje in odnos do sebe, bližnjih in sveta. Ravno zato bosta najboljša spremljevalca v prihodnjih dneh sočutje do sebe in zaupanje v dobro.

Mag. Urška Petak je psihosocialna svetovalka, ki deluje znotraj Terapevtskega centra Iskreni.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Komentarji

  1. Odličen članek! Taki dogodki v nas sprožajo strah pred prihodnostjo, smo negotovi, prestrašeni. Zato moramo najprej poskrbeti za svoje občutke, ko smo mirni, lahko potem tudi z otroki spregovorimo. Otroci itak nas vidijo in nase prevzamejo naše strahove. Zato ni nič narobe, če nas vidijo, da jokamo, da smo prizadeti, zaskrbljeni, če nam je hudo za tiste ljudi, ki so jih poplave prizadele. To je v nas in ne smemo si zatiskati oči pred tem, da nas otroci ne vidijo. Neverbalna komunikacija je bolj pomembna od verbalne.

    1. Otroci vsak dan gledajo, kako se mi obnašamo, kako sočustvujemo z ljudmi, ki so jih prizadela neurja in tudi njim ni vseeno. Tako se otroci naučijo empatije.
      Seveda je treba biti previden in ne smemo otroka preveč strašiti in vznemirjati.
      So ljudje, ki ob tej strašni nesreči samo skomignejo z ramami in rečejo: Ja, srečni smo lahko, ker se nam ni nič zgodilo, da smo šli tako srečno skozi. Pri tem pa ne pokažejo niti trohice usmiljenja do prizadetih. Če otrok to vidi, se navzame takega vedenja.
      Bolj kot vsa vzgoja, so pomembni vzorci obnašanja. Tako kot se mi obnašamo, kako govorimo, vsa naša dejanja se prenašajo tudi na otroke.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja