Na trg prihaja kapsula za pomoč pri samomoru brez zdravniškega pregleda

Vir: Twitter

Švicarsko javnost je te dni razburila novica, da je država legalizirala nov način pomoči pri samomoru, in sicer pomoč z uporabo kapsule Sacro, 3D natisnjene prenosne kapsule, ki jo je mogoče prepeljati na željen kraj, kjer oseba želi končati svoje življenje. Kasneje se je izkazalo, da švicarska agencija za izdajo dovoljenj za zdravila in medicinske izdelke naprave ni odobrila.

Izumitelj Sarca, Philip Nitschke, pa je dejal, da odobritve sploh ni iskal, ker meni, da je njegova organizacija po trenutnih zakonskih smernicah ne potrebuje. Pridobila je namreč zunanje pravno mnenje svetovalca – nekdanjega predstojnika za infrastrukturno pravo in nove tehnologije na nemški univerzi za rudarstvo in tehnologijo Freiberg – ki je ugotovil, da naprava ne potrebuje uradnega dovoljenja ali licenciranja.

Za kakšno napravo pravzaprav gre?

V podjetju Exit International, kjer izdelujejo tovrstne naprave, so prepričani, da je potreben drugačen pristop k smrti, brez uporabe nadzorovanih substanc.

Nitschke je povedal, da želijo iz procesa pomoči pri samomoru odstraniti »kakršen koli psihiatrični pregled in posamezniku omogočiti, da sam nadzoruje metodo.« Njihov cilj je razviti sistem preverjanja, kjer bo umetna inteligenca ugotavljala človekove umske sposobnosti. Obe doslej izdelani napravi sta prototipa, tretja naj bi začela delovati v začetku leta 2022.

Naprava bi močno olajšala samomor s pomočjo, saj bi oseba vstopila v kapsulo in se ulegla, nato bi ji bila postavljena vprašanja preverjanja in ko bi nanje odgovorila, bi lahko pritisnila na gumb, ki bi sprožil izpust dušika. To bi zmanjšalo raven kisika z 21 odstotkov na 1 odstotek. Oseba se bi počutila nekoliko dezorientirano, nato bi izgubila zavest. Smrt bi nastopila zaradi hipoksije oziroma hipokapnije – pomanjkanja kisika in ogljikovega dioksida. Vse skupaj bi naj trajalo približno 30 sekund. V Exit International pravijo, da znotraj tega procesa ne pride do panike ali zadušitve.

Zakaj Švica?

V Švici je pomoč pri samomoru dovoljena že vse od leta 1942. Po poročanju Swissinfo.ch, se vsako leto na tisoče ljudi včlani v Exit, največjo švicarsko organizacijo za pomoč pri samomoru. V letu 2017 je organizacija dobila 10.078 novih članov, od teh jih je bilo približno 3.500, ki so resno razmišljali o samomoru. Exit je istega leta obravnaval 1.031 njihovih prošenj za samomor. V lanskem letu pa je v Švici s pomočjo samomor storilo 1.300 ljudi.

Kampanjo, s katero je več medijev lažno poročalo o tem, da je kapsula v Švici odobrena, bi lahko razumeli tudi kot poskus prodora na švicarski trg pomoči pri samomoru oz. promocijo, da bi takšno napravo čim prej odobrili kjerkoli na svetu.

Namesto zdravljenja in paliativne oskrbe v smrt

Že leta 2017, ko je Nitschke prvikrat razkril svoj izum, se je za portal Newsweek oglasil profesor biomedicinske etike, Dr. Daniel Sulmasy, in dejal, da gre za »slabo medicino, slabo etiko in slabo javno politiko« ter dodal, da »pretvarja ubijanje v obliko zdravljenja in ne priznava, da lahko preko paliative storimo za simptome veliko več kot kdaj koli prej

Sam izumitelj pa je dejal, da v Evropi, zaradi negativnih povezav s holokavstom, plin morda nikoli ne bo sprejemljiva metoda za evtanazijo, in dodal, da so nekateri napravo Sarco označili za povečano plinsko komoro. Omenil je tudi, da so skeptični psihiatri, kar je Nitschke celo priznal kot nekaj razumljivega. Umetna inteligenca se namreč odloča na podlagi preteklih izkušenj – v primeru odločitev za smrt bi bile te ena drugi precej podobne. Tako bi bilo ob enkratnem zastavljanju vprašanj tudi težko odkriti stanja in stiske, ki bi jih bilo mogoče zdraviti oz. pomagati ter tako življenje ohraniti. Mnoge je zmotil tudi futuristični izgled Sacra, saj daje vtis, kot da vstopiš v vesoljsko ladjo in »odletiš na potovanje«.

Kritike pa prihajajo tudi s strani zagovornikov življenja. Izvršna direktorica pro-life organizacije Cherish life v Queenslandu Teeshan Johnson je za katoliški medij Catholic Leader povedala, da poziva vladne uslužbence, naj ustavijo “promocijsko turnejo” v Avstraliji, saj je spodbujanje samomora, kot to počne Nitschke, izjemno nevarno in ima nasprotni učinek od programov za preprečevanje samomora.

Pomoč pri samomoru je že legalizirana na Nizozemskem, v Nemčiji, Belgiji, Luksemburgu, Kanadi in v nekaterih državah ZDA. Pri nas pa je Združenje za dostojno starost Srebrna nit letos oktobra pripravilo zakonski predlog za uzakonitev pomoči pri samomoru, izjemoma tudi evtanazije, in ga dalo v javno razpravo. Predlog predvideva vključitev pomoči pri samomoru kot del javne zdravstvene oskrbe v primeru hudega trpljenja.

Kot kažejo izkušnje iz tujine, tudi Švice, uzakonitvi pomoči pri samomoru kmalu sledi njena liberalizacija, ponekod tudi evtanazija. Družba tako postaja vse manj občutljiva na stisko soljudi, človeško življenje je vredno vse manj, samomor s pomočjo oz. evtanazija pa postaneta vse bolj sprejemljivi obliki končanja življenja. Na Nizozemskem je tako dovoljena tudi evtanazija otrok, tudi dojenčkov. Na spletni strani nizozemske vlade je postopek evtanazije novorojenčkov opisan v istem razdelku kot splav v pozni nosečnosti. V Belgiji so starostno mejo za evtanazijo ukinili. Ob tem je k temni strani teh postopkov, pa tudi nekakšne fantazijske smrti, kot jo prinaša naprava Sarco, potrebno dodati tudi vso žalost in stisko, ki jo nekdo občuti, ko raje izbere smrt kot pa življenje. Naj bo to človek, ki je na smrt bolan ali nekdo, ki je »utrujen od življenja« – kot družba ne smemo sprejeti, da sočutje in dostojanstvo postane »mahanje« nekomu, ki že leži v »vesoljski ladji«. Sočutje in priznanje dostojanstva človeku pomeni – stati ob njem, ko trpi in mu pomagati razumeti, da ima tudi njegovo življenje vrednost in smisel.


Preberi še:


Komentarji

  1. Zadnje dneve sem brskala po knjigi, ki jo je napisal pred leti sedaj že pokojni znanec iz sosednje vasi. V njej je popisal vse rodbine, po hišnih številkah, podatke pa je dobil v župnišču. Knjiga zajema podatke o ljudeh iz druge polovice 19. stoletja naprej. Ko sem brala to kroniko, sem se zgrozila, kako mladi ljudje so nekoč umirali. Družine so bile številčne, po hišah je bilo veliko otrok, tudi po 10, 12. Žal je ogromno dojenčkov umrlo že v prvem mesecu in prvem letu življenja. Od šestih živorojenih otrok sta npr. ostala samo dva. Včasih so enostavno umrli vsi otroci in po smrti staršev, so prišli v hišo popolnoma tuji ljudje. Umrlo je ogromno mladih mater, že tam po 30. letu. Otroci so postali sirote. Moški so se poročili dvakrat, tudi trikrat. Tisti, ki so dočakali 60 let, so bili že stari. Vsi ti ljudje so si želeli živeti, najbrž ga ni bilo med njimi, ki bi si želel prezgodnje smrti.
    Nekje po drugi svetovni vojni so se začele razmere postopoma izboljševati. Tekoča voda po hišah, urejene sanitarije in ostale higienske razmere, boljša prehrana, urejene zdravstvene razmere, razvoj medicine in farmacije, vse to je dvignilo življenjski standard. Življenjska doba se je neverjetno podaljšala. Mnogo ljudi je tudi še pri 80. letih dokaj vitalnih, drugi bolehajo že zgodaj. Tudi razvoj medicine ne more rešiti vseh problemov, saj se pojavljajo nove in nove bolezni, ne samo telesne, pač pa tudi duševne. Verjamem, da je trpljenje nekaterih ljudi neizmerno. Na žalost je tudi tako hudo, da nekateri obupajo in si ne želijo več živeti.
    Tisoč vprašanj, na katere ni odgovora. Vsi si želimo, da bi bili do konca življenja vitalni, samostojni in bi bili sposobni vsaj za silo poskrbeti zase. Bog daj, da bi bilo tako.
    Ampak žal ne gre vedno po naših načrtih…

  2. Natalija,tako odlično in presunljivo si napisala. Na nekatera vprašanja nimamo odgovorov in namesto drugega se ne moremo odločati.
    To da se o tako delikatnih vprašanjih kregamo,namesto da bi si nudili podporo in bili s človekom v stiski,nam kaže na to,da smo kot družba zafurali.
    Torej nimamo vsi enakih pogojev ob rojstvu,niti v življenju,niti ob smrti.

    Zagotovo vem zase,kako želim umreti,biti pokopana,kakšnega trpljenja nočem,nočem podaljsevanja življenja v nedogled (v primeru demence),sem darovalka organov.
    Za to vedo moji najbližji in tako se izognemo nesporazumom in kreganjem,ker bližnji ne bodo mogli obiti mojih želja in bolje.
    Aja pa stara sem 42 let.

    1. Hvala, Barbara. Rada berem tvoje komentarje. Tudi jaz sem podobnega mnenja, ne želim in nočem podaljševanje življenja v nedogled.
      Želim ti lepo in blagoslovljeno nedeljo.

    2. Barbara “nočem podaljsevanja življenja v nedogled (v primeru demence)” – v takem primeru boste obsojena na samoto do konca svojih dni, ker Vas bo hinavščina sodobne družbe silila v večno življenje, dokler vam ne bo začelo telo razpadati. Molili smo za našo mamo, da bi bilo konec, ker je telo že delno razpadalo, zaradi polovičnega odmrtja, ona pa še vedno na aparatih in “kao živa”. Taka so pri nas pravila, dokler bije srce… enako za neko deklico, ki je več let preživela na aparatih, kot bilka. Zaradi zapleta pri porodu, ko mama ni dovolila carskega reza, je bila 7 minut brez kisika – rodila se je klinično mrtva. Nato je “moralna stroka” to telesce vzdrževalo tri leta na aparatih za vse življenjske funkcije. Slepo zavzemanje za življenje je dvolično in neskladno z božjim načrtom, saj je tudi smrt del življenja.

      1. Tomaž, saj se strinjava v tem, kar sem napisala, kajne?. Ja, naša družba je hinavska. Tole kar ste napisali, dva primera, je dovolj, da vemo, da Bog noče, da bi vegetirali. Tudi smrt je del življenja. Metka Klevišar je že ne vem koliko časa nazaj rekla, da bi vsak odrasel človek moral narediti oporoko in zapisati, da bi vsi njegovi bližnji razumeli, kako si človek želi umreti, kako biti pokopan, tudi zabeležiti, da nočeš podaljševanja življenja itd.
        Ampak ljudje ne razmišljajo o tem, ker mislijo, da bodo do konca zdravi, da je še daleč, ko bodo stari. Umirajo pa tako dojenčki, otroci, mladi, starejši, bolni, zdravi.

        1. Ja, se razumeva. Na nekem portalu sem bral o raztrosu pepela, kjer se je potem vnela burna debata, ker je bilo zapisano, da raztros ni optimalen za krščansko, da mora biti “telo položeno v zemljo”. Pa mi je bil zanimiv komentar pod tem: “pa da je truga čimdražja, čimveč vencev, čimveč plačanih maš, … vse obratno kot pa božja skromnost”.

  3. Natalija ima prepričanje večine, ki temelji na napačni predpostavki, da se je življenjska doba ljudi podaljšala. Ni se. Pač pa se je dvignila “povprečna pričakovana življenjska doba ob rojstvu”. Vedno poudarjam, ko se govori o podaljšanju življenjske dobe, da je spremenila predvsem statistika: “Žal je ogromno dojenčkov umrlo že v prvem mesecu in prvem letu življenja. Od šestih živorojenih otrok sta npr. ostala samo dva.” Danes praktrično ne umre noben novorojenček, včasih je to bila norma. Danes praktično ne umre nobena porodnica, včasih je to bila norma. Pa tudi zaradi odsotnosti vojn pri nas in šele nato zaradi same medicine, ki danes povsem trivialne bolezni pozdravi. Kdor pa je bil zdrav, je tudi tedaj dočalal lepo starost. Standard premoženja nima nič s tem. Kvečjemu obrača stvari na glavo. Ljudje še nikoli niso tako hlepeli po večnem življenju kot danes! Cerkev, nekje si oreng sfalila! Vsa ta hinavščina tudi okoli korone … bolezni, ki od nekdaj jemlje šibke in starejše. Medicina se igra bogove. Ne rečem, da mora zaradi vnetih madljiev umreti otrok, pa zaradi napačne lege ploda že mati na porodu, ampak v neskončnost podaljševati biološko trajanje teles z vsemi možnimi aparati, je pa druga skrajnost. Danes so 94 ženico iz vasi že drugič rešili po možganski kapi. Že pred prvo kapjo pred dvema letoma je bila nepokretna. Ne, nihče si nekoč ni želel prezgodnje smrti, ampak percepcija je bila drugačna. Smrt je bila del življenja. Ko je prišla, je prišla. Tudi naša babica je molila, da jo Bog vzame k sebi, ker v življenju po smrti moža, v visoki starosti, gluhosti in slepoti ni videla veliko smisla. Razen, če je to pač bila njena pokora … ampak za kaj že? Vedno je bila dobra, pobožna, marljiva, … če ne podpremo teze o karmi iz prejšnjega življenja, potem se ni imela za kaj koriti. In njenih 98 let ni bilo zaradi medicine ali standarda! Živela je revno, v bajturi iz 1924, z ogrevanjem na drva, z vodo iz štirne. Nikoli ni bila pri dohtarju, tazen redkih malenkosti, recimo pešanja vida. Tukaj vsa teza o dvigu standarda in medicini, ki podaljšuje življenjko dobo, pade v vodo. Če gremo gledat na lokalni britof, so letnice pri vseh starih krepko razmaknjene, na obeh straneh “črtice”- krepko v 80-eta leta. 60 letni so bolj izjema. Razen tisi, ki so umrli vsi istega leta. Teh je pa za en kamion iz naše vasi. Pa nekaj otrok, ki so umrli takoj. Statistika …

    Hecno je, da moji predniki med vojno večinoma niso imeli strahu pred njo. Delali so kar je bilo prav. Ko pride pride. Danes pa? Danes pa panika in bojazen pred smrtjo, ki še nikoli ni bila tako močna. “Vsi si želimo, da bi bili do konca življenja vitalni, samostojni” – In tako je včasih bilo! Si bil, dokler si bil, potem si šel “na ono stran”. Kot ostale normalne živali, ki vedo kdaj je čas. Moj stari oče je začutil, da “se mu bliža kraj” in se je lepo obril, se preoblekel in šel leč … čez en teden smo ga kropili. Spet večina smrti, ki sem jih videl ali prisostvoval je bila taka, da so “vedeli”, se začeli obnašati čudno, imeli uprivide, se začeli poslavljati od svojcev. In ko je nastopil trenutek, smo praviloma bili vsi budni brez razloga ob tisti uri, ki so jo potem njihovi sporočili kot ura odhoda.

    “Bog daj, da bi bilo tako. Ampak žal ne gre vedno po naših načrtih…” – Bog nam je baje dal svobodno voljo! Zato GRE po naših načrtih. Živimo daleč v čas, ko nam ni bil odmerjen oziroma si ga izsiljujemo. Morda znamo pozdraviti telo, ne znamo po duše!

    nočem podaljsevanja življenja v nedogled (v primeru demence)

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.