Foto: ShutterstockLepo pozdravljeni, že dobrega pol leta se v naši družini ukvarjamo s 7-letnim otrokom, ki iz meseca v mesec postaja vse bolj počasen. V šoli mu sicer gre, učitelj pravi, da vse naredi v primernem času, ko pa je doma, pa se samo obira. Oblačenje, obuvanje … Vse to traja celo večnost. Tudi če mu s partnerjem 100x rečeva, naj se obleče, ker bo drugače zamudil v šolo, nič ne pomaga. Poskušala sva že vse mogoče: z nagradami, grožnjami, tekmovanjem, peščeno uro … Nič. Da si sam izbere oblačila, da mu jih midva, da so nekje na vidnem mestu. Brez učinka. Je na poti v sobo, vidi žogo in bo tisto brcal, dokler eden od naju ne bo spet nekaj rekel. Vidi odprto knjigo, bo tisto gledal. Ali pa samo ždel in čakal. Je sicer bister otrok, toda bojiva se, da se bo na to počasnost preveč navadil ali pa bo vedno potreboval nekoga, ki ga bo priganjal. Tega pa si res ne želiva. Imate kakšen nasvet?
Draga starša,
iz vajinega vprašanja je zaznati, da se soočata z zahtevno situacijo glede otrokovega vedenja in sta zaskrbljena zaradi njegove počasnosti in neodzivnosti na vajina navodila. Verjamem, da vama njegovo vedenje vzbuja vrsto čustev in misli, zato bom najprej naslovila slednje. Pomembno je namreč, da se najprej vidva kot starša ustavita in si priznata ter potrdita lastna čustva in pričakovanja, da bosta potem lahko potrpežljivo in sočutno pristopila do otroka, razumela njegovo vedenje in ga bolj učinkovito usmerjala.
Ko otrok pravočasno ne dokonča naloge, ima težave z upoštevanjem navodil, se prehitro zamoti z drugo, zanj bolj prijetno stvarjo in je počasen pri vsakdanjih opravilih, lahko to pri starših povzroči razočaranje in jezo pa tudi frustracijo, ki ponavadi izhaja iz občutkov nemoči ali želje, da bi stvari potekale gladko in učinkovito.
Starši so zaskrbljeni, da bi takšno otrokovo vedenje vplivalo na različne vidike njegovega življenja, kot so socialni odnosi, akademski uspeh in vsakodnevno delovanje. Strah jih je, da bo otrok kasneje v življenju težko izpolnjeval naloge, zaostajal ali se nenehno boril s to težavo. Lahko se pojavi občutek krivde, da so sami odgovorni za težave otroka, ali pa začnejo dvomiti v svoje starševske sposobnosti in se sprašujejo, kako sami prispevajo k nastali težavi.
Stres, ki nastane ob otrokovem vedenju, lahko ustvarja napetosti v celotnem družinskem okolju. Starši postanejo razdražljivi in nestrpni, saj morajo otroka vedno znova opominjati, naj dokonča opravilo. Lahko ostanejo mirni in zbrani, a vseeno pričakujejo, da otrok nalogo opravi hitreje.
Če sosedov otrok zmore na prvo spodbudo ali navodilo dokončati nalogo pri sedmem letu, še ne pomeni, da je z našim 7-letnikom, ki tega ne zmore, nekaj narobe.
Iz zapisa je čutiti vajino skrb in ljubezen do otroka. Poskusila sta najti že marsikatero rešitev, da bi pomagala otroku premagati ovire in izboljšati njegovo sposobnost za učinkovito delovanje. Spodbujam vaju, da se pogovorita, kaj vsi ti neuspeli poskusi prebujajo v vaju, kakšne misli in pričakovanja še imata ter kakšen pomen jim dajeta. Potem pa raziščita, ali je osnovna težava otrokova počasnost ali so zadaj drugi razlogi, ki pa se kažejo skozi otrokovo počasnost.
Naj navedem nekaj področij, povezanih s psihološkimi mehanizmi, ki so lahko v ozadju počasnosti in neupoštevanja pravil:
- Še ne dovolj razvite izvršilne funkcije
Sem spadajo načrtovanje, organiziranje in samoregulacija čustev (nadzor impulzov in obvladovanje čustev). Če ima otrok težave z izvršilnim delovanjem, morda težko začne z nalogami, sledi navodilom ali učinkovito upravlja svoj čas. Vse te funkcije se pri otroku razvijajo skozi celotno otroštvo in mladostništvo. Nekateri otroci jih osvojijo prej in drugi kasneje.
Do 3. leta otrok kaže osnovne sposobnosti načrtovanja in organiziranja preprostih nalog (npr. pospravljanje igrač, sledenje preprostim navodilom), te sposobnosti pa se potem do 5. leta že bolj izpopolnijo. Otroci postanejo boljši pri sledenju rutinam in vključevanju v strukturirane dejavnosti. Lažje načrtujejo in organizirajo zaporedje dejanj (npr. najprej večerja, potem umivanje zob, pravljica, spanje itd.) ter dokončajo večstopenjsko nalogo, vendar pri tem potrebujejo še veliko pomoči. Postanejo tudi bolj spretni pri uravnavanju svojih čustev in vedenja v družbenem okolju.
V zgodnjem obdobju osnovnega šolanja, torej med 6. in 8. letom starosti, postanejo izvršilne funkcije vse pomembnejše, saj se otroci soočajo z bolj zapletenimi akademskimi in socialnimi zahtevami, postanejo boljši pri upravljanju svojega časa in sredstev. Tudi samoregulacija je že bolj sofisticirana, naučijo pa se tudi spremljati in prilagajati svoje vedenje, da dosežejo cilje in izpolnijo pričakovanja.
Če otrok v družini čuti veliko napetosti, bo deloval »po svoje« in z vedenjem kazal, da mu je nečesa preveč.
Spretnosti izvršilnih funkcij se razvijajo vse do poznega mladostništva in zorijo tudi v zgodnji odrasli dobi, zato so individualne razlike v razvoju normalne. Če sosedov otrok zmore na prvo spodbudo ali navodilo dokončati nalogo pri sedmem letu, še ne pomeni, da je z našim 7-letnikom nekaj narobe. Le še malo več časa, podpore in priložnosti za prakso potrebuje, da se razvijejo vse omenjene funkcije in bo lahko bolj suvereno, hitreje in bolj spretno obvladal določeno veščino.
- Težave s pozornostjo
Otrok ima lahko težave z ohranjanjem pozornosti ali osredotočanjem na naloge, kar povzroča motnje in zamude pri njihovem dokončanju. Več pozornosti bo namenil dejavnosti, ki ga »zmoti« na poti do cilja (npr. brcanje žoge ali ogled knjige), kot da bi se osredotočil na cilj oz. nalogo, ki ste mu jo naložili (npr. oblačenje ali pospravljanje).
- Anksioznost ali stres
Otroci lahko doživijo anksioznost ali stres, povezan z določenimi nalogami ali situacijami, kar lahko vpliva na njihovo sposobnost osredotočanja, sledenja navodilom ali učinkovitega delovanja. Strah pred neuspehom, perfekcionizem ali pritisk za izvedbo lahko prispevajo k občutkom stresa in izogibanju. Lahko pa otroci čutijo starševski stres, jezo in vznemirjenost in se temu upirajo skozi svoje vedenje.
- Nasprotovalno vedenje
V nekaterih primerih lahko otroci kažejo nasprotovalno vedenje kot način uveljavljanja svoje neodvisnosti ali avtonomije. Lahko se upirajo sledenju navodilom ali ugoditvi zahtevam avtoritete kot sredstva za nadzor nad svojim okoljem. Še zlasti če otrok v družini čuti veliko napetosti, bo deloval »po svoje« in z vedenjem kazal, da mu je nečesa preveč.
- Okoljski dejavniki
Otrokovo domače okolje, družinska dinamika in dnevne rutine lahko prav tako vplivajo na njegovo vedenje in sposobnost, da sledi navodilom. Stresno ali kaotično okolje, nedosledni starševski stili ali pomanjkanje jasnih pričakovanj in rutin lahko prispevajo k težavam pri dokončanju nalog.
Zagotovita mu spodbudno okolje, kjer se bo počutil varnega, da lahko dela tudi napake in se uči iz lastnih izkušenj.
Draga starša, to je le nekaj področij, ki naj vama pomagajo pri spraševanju o morebitnih razlogih za otrokovo vedenje. Ne pozabita, da je vajin otrok edinstven in kar deluje pri enem, morda pri vašem ne bo delovalo. Lahko je otrok le utrujen od vseh zahtev, ki jih mora izpolnjevati, in potrebuje malo svobode, lastne izbire in kontrolo. Kar je popolnoma normalno na poti avtonomnosti. Zagotovita mu spodbudno okolje, kjer se bo počutil varnega, da lahko dela tudi napake in se uči iz lastnih izkušenj. Pristopajta k njemu z odprto komunikacijo, iz oči v oči, tudi z dotikom, kadar bo prepočasen in se vam bo mudilo. Bodita potrpežljiva, dosledna in vztrajna pri svojih prizadevanjih ter še naprej izkazujta ljubezen in podporo svojemu otroku, ko se skupaj soočate s tem izzivom.
V primeru, da bi se morala še dolgo boriti z otrokovim vedenjem, pa poiščita strokovno vodstvo. Če bo otrok kljub dozorevanju in preizkušanju različnih strategij še vedno kazal podobna vedenja, razmislita o tem, da poiščeta strokovno pomoč pri otroškem psihologu ali psihoterapevtu, da vam pomagajo prepoznati morebitne osnovne težave in zagotovijo prilagojene strategije za njihovo obravnavo.
Oglejte si tudi:
Dr. Katarina Kompan Erzar: “Kako bo otrok razvijal sebe in svoj potencial, je odprto do konca”
Sabina Košmrl: “Otrok, ki v šoli ustrahuje svoje vrstnike, ni srečen otrok”
Sabina Košmrl: Na pomoč! Učiteljica ima mojega otroka na piki!
Darja Barborič Vesel: Otroka ne moremo začeti vzgajati pri 15-ih
Odgovor je zapisala zakonska in družinska terapevtka mag. Janja Grilc, ki je vodja Terapevtskega centra Iskreni.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Tudi med odraslimi ljudmi so ogromne razlike. Nekateri so hitri, poskočni, vse delajo hitro, mislijo hitro, se ne obirajo, drugi so kot megla. Že govorijo zelo pooočasi, na dolgo in široko, nikoli si ne dajo sile, hodijo počasi, skratka, počasni. Drugi so kot da bi bili naviti, stalno v pogonu.
Na koncu se je za vprašati, kaj je boljše.
Sama spadam med “zelo hitre”. Mislim hitro, govorim hitro, hodim hitro, vse delam zelo hitro. In kakšen je rezultat? Večkrat kaj razbijem, mi pade iz rok, kaj raztresem ali pa se udarim, brcnem ali padem! Kaj sem na koncu pridobila? Če kaj razlijem, moram pobrisati, če kaj razbijem, moram pobrati vse koščke stekla in počistiti, če se udarim, moram stisniti zobe…
Mislim, da bo otroka slej ko prej življenje prisililo, da bo pohitel. Lahko pa bo ostal počasen in bo vseeno vse naredil v pravem času.
In s tistim, ki bo prehiter, bo tako kot sem zgoraj napisala.
Bravo, samo barcaffe, se čisto strinjam z vašim komentarjem.
Terapevtka Janja je zelo dobro argumentirala in odgovorila.
Vsak otrok je unikat, zakaj je nek otrok počasen, čeprav mi mislimo, da bi moral biti oh in sploh. To nabijanje samostojnosti, pa perfektnosti pri starših mi počasih gre na živce. Nič ni napisano, kdaj je roje, kdaj je šel v šolo. Ste ga prekmalu dali v šolo, ko še ni bil zrel in se mu zdaj to kaže?
Vsak otrok, vsak odrasel ima pravico, da ni popoln, da dela napake, da je nekje manj uspešen kot drugje.
Jaz vem kje so šibke točke pri meni, kje so pri sinu, ne bom ga nadlegovala in ga nadirala, kaznovala zaradi tega, ker je nekje počasen.
Prav to je problem današnje družbe, vseh sistemov od družine naprej. Ukalupiti otroka in potem non stop jamrati, da imamo težave z njim itd. Vse ima svoj razlog. Ta perfekcionizem, da je otrok projekt staršev, da se otroku ne pusti otroštva, da se mu ne pusti, da je nekje počasen, to hitenje non stop od jutra do večera.
Vprašajte se starši, že mi smo utrujeni, kako so šele otroci od vseh pritiskov od vsepovsod.
Tudi pri nas doma je pri 8 letnici podobno. Doma se zasanja in potem tečemo zjutraj na avtobus. Poskušala z možem vse od zgoraj naštetega… Se vsak mesec malo izboljšuje.
Imam občutek da nove generacije otrok drugače doživljajo čas. Ne razumejo naglice in sosledja dogodkov. Ker so v teh letih da še ne poznajo na uro tudi nimajo sosledja dogodkov-vzrokov in posledic. Večkrat potem joče in se upira ker jo priganjamo.
Nekoliko pomaga da se naprimer zjutraj prej vstanemo in ji damo par minutk več za oblačenje, česanje. Šolsko torbo pripravimo in oblačila že zvečer. Vse dobro. ????????