Na pomoč, moj mož želi pobegniti iz Egipta

Foto: Shutterstock

Že lani sem začutila, da ga je zamikalo. Pa je bil malo prepozen in se nekako ni opogumil pristopiti kasneje, ko so ostali že potovali. Letos pa je ujel pravi čas in, hopla, že je bila pred njim in nama in nami pot. Exodus 90.

Kaj to sploh je?

Na hitro, v enem stavku, gre za devetdeset dnevno obliko moške duhovnosti, ki jim pomaga osvoboditi se različnih odvisnosti, krepiti voljo in vsak dan znova vstopati v intenziven odnos z Gospodom.

Od začetnika …

Moj mož se je zadeve lotil skrajno resno, kot je tudi prav. Iskal je svojo uro v dnevu, ko ga nihče ne bo motil, da bo lahko sam s svojim Bogom. Prosil me je, če lahko ob sredah in petkih pomislim tudi nanj in njegov post, ko pripravljam obroke. Izkrčil si je čas, da se je načrtno in zavzeto lotil telovadbe, začel je s tuširanjem z mrzlo vodo, opustil je gledanje filmov in vsakršno posedanje pred računalnikom, razen izključno za službeno izobraževalne namene.

… do mojstra

Sicer ne vodim natančne evidence, ampak zdaj je za njim že približno polovica. Vstaja ob petih, da pred odhodom v službo eno uro nameni molitvi in pogovoru z Bogom. Vsak dan prebira in premišljuje sveto pismo. Povsem mirno se je odpovedal sladicam, redna telovadba in hladen tuš ga poživljata, noč, ko prespi »predpisanih« 7 ur, ga odpočije. Vsak dan se sliši s svojim »izžrebanim bratom«, ki hodi isto pot. Podelita si boje, padce, uspehe, skrbi. Enkrat na teden se dobijo vsa bratovščina skupaj in se v pogovorih in molitvi podprejo. Ko le utegne, se udeleži maše med tednom.

Od opazovalke …

In jaz? Kako se počutim jaz. Presenečena sem bila, ko sem opazila, da njegova nova pot sploh ni samo njegova. Kako naj bi mož, ki zares postavlja stvari svojega življenja na pravo mesto, ne imel vpliva na vse okoli sebe? Predvsem na ženo. Če sem na začetku čutila, da je to nekaj, kar na svojem možu iz vsega srca spoštujem, zdaj čutim še veliko več. Čutim, da vedno bolj postaja človek, ki je kontrolo nad svojim življenjem, ne samo kot človek ampak kot božji služabnik, preložil v Božje roke. Zato, ker če pustiš, da Gospod v tvojem življenju vzpostavi red, ostaja kar naenkrat veliko in dovolj časa vse. Za Boga in za bližnje. In to ni le nekaj samo moževega, naenkrat je to tudi najino in naše.

… do kritičarke

Iskreno? Seveda mi določeni odtenki niso čisto všeč. Recimo, pogrešam, da bi se zjutraj v postelji kdaj pa kdaj z možem pocrkljala. Pa se ne, ker ga ni tam. Pogrešam kakšen skupni ogled filma. Skozi pripovedi moža opazujem njegove sobrate, ki imajo kopico majhnih otrok. Takih, ki se zbujajo ponoči, ki so bolni, ki te potrebujejo, da z njimi zaspiš ali pa so budni ob najbolj nemogočih urah. Tisti očetje so zame posebne sorte junaki. Tako junaški, da se včasih vprašam ali morda sama v svoji sebičnosti česa ne razumem povsem? Ali pa sem samo že toliko stara, da se mi upad življenjske energije že opazneje pozna.

… in do navdušenke

V zadnjih tednih sem izvedela za kar nekaj slovenskih moških znancev vseh starosti, ki so svoje življenje sklenili dati bolj zavzeto na razpolago Bogu. Po spletu berem o stotinah skupinic možakarjev po vsem svetu, ki svoje življenje jemljejo bolj in bolj zares. Kakšna veličastna božja vojska se rojeva!

Dragi mož, ne boj se, stojim ti ob strani. Iz vsega srca podpiram tvojo pot, tvoj beg. Z veseljem vso družino popeljem v tvoje postne dneve. Z veseljem se trudim odpovedati svoji sebičnost, da boš lahko izpolnil svojo nalogo. Z veseljem te spremljam k maši med tednom.

Kajti v zameno smo vsi pri hiši, jaz in otroci, za vse življenje pred oči dobili podobo očeta, ki kleči pred Vsemogočnim. Hvala za zgled, dragi!