Na obletnico poroke sva povabila najine otroke

Vir: Shutterstock

Obletnice poroke so običajno tisti trenutki, ko si zakonca želita, da bi jih preživela nekje na samem. In prav je tako. Zakon je nenazadnje “zadeva dveh”. Trenutki, preživeti v dvoje, to vez samo še poglobijo.

Seveda pa je možno obletnice proslaviti tudi drugače. Pred skoraj dvema letoma sva se z možem odločila, da se ne bova “izolirala” in šla stran od otrok, ampak da jih bova v ta najin poseben dan tudi vključila. Zdelo se nama je pomembno, da tudi oni občutijo, da so bili vedno del naju (tudi takrat, ko še jih nisva imela) in da postanejo del praznovanja, četudi premajhni, da bi pomen le-tega zares razumeli.

In kako je zgledal naš dan?

Mož si je vzel prosto in tako sva pol dneva preživela sama, ostalo polovico pa z otroki, starimi 2, 3 in 5 let. Peljala sva jih na njihovo najljubše igrišče, potem čez cesto v njihov najljubši park, nato pa jih s kolesi (in poganjalčki) vodila do bližnje restavracije.

Ker nisva vedela, kako se bodo tam obnašali (restavracija ni bila nek “pajzl”, ampak takšna, ki zahteva malo več omike), sva raje izbrala mizo na terasi, od koder nismo mogli preveč motiti drugih gostov. Otrokom sva naročila njihove najljubše jedi, med čakanjem pa jim brala knjige in se z njimi sprehajala po terasi. Kot “največja starševska sreča” je tam stal tudi avtomat z igračami, a začuda so v njem prodajali le kamenčke v obliki srčka. Torej, en kamenček za mamo in to je bilo to. Da, tudi sok smo polili, se vmes jokali in se skrili pod mizo. Si obrisali solze, se potolažili in na očkovem in maminem krilu dokončali večerjo. Lepo je bilo tudi, da smo naredili izjemo in tam ostali še malo dlje, da smo lahko videli, kako so se prižgale ulične svetilke in preostale lučke v kraju.

Naredili smo nekaj fotografij in se odpravili domov.

Je bilo vredno?

Se bodo otroci te večerje sploh spominjali? Bodo od tega kaj imeli?

Ko sem pred letom in pol na klopci na igrišču zapisovala svoje spomine na ta dan kar na zadnjo stran trgovinskega računa, je mimo mene prikolesaril moj najstarejši sin in me vprašal, kaj pišem. “Ko sva z atijem imela obletnico poroke in sva vas peljala v restavracijo. Se spomniš?”, sem ga vprašala nazaj. Sin je prikimal in se celo spomnil, v katerem kraju je to bilo. “Jedel sem juho, pa morda krompirček, je še dodal. “Ti je bilo lepo?”, me je zanimalo. “Da,” mi je odvrnil in se odpeljal naprej.

Najmlajša dva se tega dneva seveda na spominjata. Zelo rada pa pogledata fotografije in vprašata, kje smo to bili. Takrat je zame zopet priložnost, da jima razložim, kaj smo tisti dan počeli in zakaj sva jih z atijem počastila z večerjo v restavraciji. Z njima obudim tudi vse prigode tistega dne in najbolj zanimivo jima je, ko povem, kdo je polil sok in kdo se je skril pod mizo.

Vem, vsi trije še vsaj nekaj časa ne bodo razumeli pomena obletnice poroke, toda prepričana sem, da je dan, ki smo ga preživeli skupaj, najinim otrokom dodal še en košček k njihovemu občutku stabilnosti in varnosti. K temu, da smo družina, kjer sta oče in mama rada poročena in to tudi praznujeta.

Ne vem, kako bova praznovala naslednjo obletnico poroke. Lahko jo bova na podoben način, lahko pa tudi ne. (Vsekakor se zavedava, da naju otroci gledajo vsaki dan in sproti registrirajo, kako nama gre.) Vseeno pa si močno želiva, da bi nekoč prepoznali pomembnost dneva, ko se je rodilo nekaj, kar prej ni obstajalo – sv. zakon – in ga negovali kot zelo občutljivo posodo.