Mož, jaz in najina skupna odeja

Vir: Storyblocks

Ko sem bila še deklica, sem na obisku pri botri poslušala pogovor o tem, da bi morala mož in žena spati pod skupno odejo. Misel je izrekel gospod, ki mi ni pomenil čisto nič, a mi je bila tako všeč, da se mi je vtisnila v spomin. Nikoli več ga nisem videla in tudi teme nismo več načenjali. A misel je ostala. Tako je bila ena prvih investicij v najin skupni dom – velika dvojna odeja.

Skupna odeja, najino malo kraljestvo

Od takrat spiva na skupni postelji, pod eno odejo. Včasih je idilično, ko se ob mrzlih večerih stisneva drug k drugemu, da se pogrejeva. Ponoči čutiva prisotnost drug drugega, pa čeprav samo s konico prstov ali komolcem. Kdaj drugič ni tako idilično, ko leživa s hrbtom obrnjena vsak na svojem koncu in užaljeno tuhtava, ali bi danes vendarle prekršila pravilo, da ne greva skregana spat. Skupna odeja je praktična, kadar tresem moža, naj se zbudi iz najglobljega spanca: »Starejši se dere, ti si na vrsti! Jaz skrbim za dojenčka!«

Nisva cimra, nisva skupna upravljalca domačega kaosa (čeprav se včasih tako počutiva), nisva športna ekipa. V spalnici sva vedno – mož in žena.

Na začetku je bilo v postelji veliko prostora. Zdaj ga pogosto zmanjkuje. Včasih zna biti nadležno, ampak ob nedeljskih jutrih, ko postelja postane veliko gnezdo gomazeče družinske ljubezni, je največji blagoslov.

A kljub temu, da pri nama spi dojenček, občasno pa ponoči priroma še kateri od starejših otrok, je to vendarle najina postelja. Otroci lahko spijo na robu, ne med nama. (Kadar ne izkoristijo globoke starševske kome in se prekršijo.) Postelja je s tem namenom postavljena ob steno in ima varnostno ograjico, da ne cepajo na tla. Kljub vsem povabljenim in nepovabljenim gostom pa na sredini ostaja najino kraljestvo. Midva, pod skupno odejo.

Ni važna odeja, ampak bližina

Pri nekaterih parih se spanje pod skupno odejo spremeni v borbo za teritorij in enostavno ne deluje. Nič hudega, nikjer ne piše, da bi se morali zaradi idealov prikrajšati za spanec. Ključna ni skupna odeja, ampak bližina in povezanost, ki jo lahko negujemo tudi na drugačne načine. S poljubom pred spanjem, jutranjim stiskanjem, z mrzlimi podplati, ki si jih pogrejemo med moževimi meči. (Hvala, dragi možje!)

Zakaj so zakonska postelja, skupna odeja, poljub, objem in crkljanje tako nujni? Zato, da niti v najbolj napornih obdobjih ne pozabiva, da sva poročena. Nisva cimra, nisva skupna upravljalca domačega kaosa (čeprav se včasih tako počutiva), nisva športna ekipa. V spalnici sva vedno – mož in žena.


Preberi še: