Moška izkušnja nosečnosti

Foto: Shutterstock

Večina vsebin o nosečnosti je namenjenih ženskam. Moški pa vedno ostanejo nekje v zraku, redko se kdo ukvarja s tem, kako jo pa oni doživljajo, o čem med njo razmišljajo, kaj se sprašujejo … Takole je svojo izkušnjo nosečnosti delil novopečeni očka Leon.

Ura je sedem zjutraj. Z glavne ceste zavijeva desno pred vhod porodnišnice na Jesenicah, kjer naju že čaka Teja. Nakaže nama, kje naj ustaviva, in Metka izstopi. Teja je najina doula (porodna spremljevalka); desna roka, ki nama je pomagala izoblikovati stališča o najpomembnejših vprašanjih v zvezi s porodom in brez katere bi bilo precej več živčnosti in ubadanja z nebistvenimi stvarmi. Predvsem pa naju njena navzočnost pomirja in sprošča. Prevzame že dolgo pripravljeno porodno torbo in z Metko skupaj odideta na sprejem, jaz pa parkirat avto.

Vseeno so bili predvsem prvi meseci zame na nek način tudi težavni. Razen črtice in nekoliko občutljivejše žene namreč nisem imel ničesar, na kar bi lahko naslonil svoje veselje. Vožnja iz Ljubljane je bila mirna in prijetna. Malo sva govorila, malo molila, ko so popadki postali preboleči, pa sva tudi molčala. Hitro je minilo. Tako kot je hitro minila tudi nosečnost.

Dobro se še spominjam znamenite druge črtice na testu. Nadvse vesel sem je bil. Kako bi se lahko ne veselil novega življenja?! Čeprav sem že nekaj let oče, me vsakič znova do obisti presune ob misli, da sem z Bogom sodeloval pri nečem tako svetem in velikem, kot je stvarjenje novega človeškega bitja. Obenem pa se zavedam, da je biti so-stvarnik nekaj, kar povsem presega moje zmožnosti dojemanja in razumevanja.

Vseeno so bili predvsem prvi meseci zame na nek način tudi težavni. Razen črtice in nekoliko občutljivejše žene namreč nisem imel ničesar, na kar bi lahko naslonil svoje veselje. Seveda, vem in razumem, kako se stvari odvijajo in kaj se dogaja. Toda ob pomanjkanju ‘dokazov’, ki jih moški tako zelo potrebujemo, mi je bilo veliko težje stati ob strani ženi, ki so jo spremljale sicer blage, a običajne težave zgodnje nosečnosti – kakšna slabost, včasih nerazpoloženost, želja po več spanca … Toda z nekaj truda je vendarle šlo. V bistvu, ko se oziram nazaj, je bilo takrat še najtežje držati jezik za zobmi in velikega veselja ne prezgodaj deliti z vsemi.

Kmalu pa je prišel dan, ko sva otrokoma naznanila, da bosta dobila bratca (ali sestrico). Hotela sva, da jima bo jasno, da gre za nekaj velikega. Posadila sva ju na kavč, sedla nasproti in jima povedala. Gotovo nista takoj vsega dojela, smo pa začeli od tistega dne naprej za dojenčka skoraj vsak dan moliti. Tako sta tudi onadva začela na nek način spoznavati in opazovati, kako se poraja novo življenje.

S prvimi očitnimi zunanjimi znaki nosečnosti je tudi zame postalo nekoliko lažje. Lažje mi je bilo tudi s srcem sprejemati, kar je glava vedela že od druge črtice naprej. Lažje mi je bilo stati Metki ob strani, ko se je spopadala z nosečniškimi težavami. In lažje mi je bilo sprejeti, da imajo vse težave in ves trud nek smisel.

Po drugi strani pa sem se ob misli, da je porod z vsakim dnem bliže, začel spraševati. Bom zmogel poskrbeti še za enega otroka? Mu bom lahko oče, kakršnega bo potreboval? Kako bo nov družinski član vplival na naše odnose? To so vprašanja, na katera še vedno iščem odgovore.

Zadnje tedne sem komaj čakal na porod. Po eni strani zaradi povsem posvetnih skrbi. Vsi moji dogovori so namreč imeli klavzulo ‘razen če gremo rodit’. In to je bilo zame precej naporno. Po drugi strani pa – in to je neskončno pomembneje – sem si že tako zelo želel srečanja z malim potomcem. Želel sem si slaviti čudež življenja in biti priča še enemu rojstvu.

Začelo se je že dan pred porodom. Ko ponoči Metka zaradi popadkov ni mogla več spati, sem vstal  tudi jaz. Poslala me je nazaj v posteljo, vendar sem se bolj kot ne obračal sem in tja. Po glavi so se mi motale vse mogoče misli: bo vse v redu, kako bo zdaj marsikaj drugače, kako se bomo navadili na novega družinskega člana, imava vse s sabo, kako bosta otroka prenesla najin odhod? … Vseeno pa me je najbolj prevzemalo veselje, ker bom še enkrat doživel eno izmed najlepših izkušenj svojega življenja.

Ko sva odhajala od doma, me je gospa, ki je prišla pazit starejša dva sinova, sicer mati šestih otrok, vprašala: »Leon, a bo?«

A ni čudovito, dobili bomo dojenčka!« Sem ji odgovoril in kar malo poskočil od vznemirjenja.

Samo nasmehnila se je.