Po Sloveniji trenutno potekajo predavanja o ideologiji spola v slovenskem prostoru, ki jih organizira Društvo katoliških pedagogov. Izvajata jih mag. Mojca Belcl Magdič, ena od urednic našega portala, ter duhovnik in moralni teolog dr. Gabriel Kavčič, ki je med drugim sodelavec portala Domovina. Z Mojco, ki se s temo ideologije spola študijsko ukvarja že od leta 2010, smo opravili pogovor o tem, kaj se trenutno dogaja v Sloveniji in kakšne možnosti imamo kot starši.
Mojca Belcl Magdič prihaja iz Ljutomera. Z možem imata tri predšolske otroke. Kot družina uživajo na krajših izletih, radi pojejo in berejo knjige, ob mizi pa jih najbolj povezujejo skupni obroki in zlaganje lego kock.
Teorija spola pravi, da spol ni biološko, ampak družbeno pogojen. To pomeni, da si lahko spol vsak izbere in tudi spremeni. Ideologija spola gre še dlje – o tej teoriji želi čim prej poučiti otroke. Kdor se s tem ne strinja, je nazadnjaški homofob. Stanje v zahodni družbi je torej vse bolj radikalno. Kaj se dogaja?
Najbolj liberalna je Kanada. Tam so prišli do skrajnosti, da je kaznivo že, če nekoga ne naslavljaš z zaimkom, ki si ga želi. To obravnavajo kot diskriminacijo in sovražni govor, čeprav gre v resnici za prepoved govora – slediti je treba diktatu osebe, ki ti onemogoča, da bi izrazil lastno mnenje. Iz Kanade prihaja primer očeta, ki so ga aretirali in mu naložili 30.000 dolarjev kazni, ker se ni strinjal, da bi šla njegova 15-letna hči v postopek spremembe spola in jo je še naprej klical »ona«. Kot starš se je počutil ne samo nemočnega, ampak tudi izigranega, saj ni vedel, da šola njegovi hčerki pomaga pri spremembi spola. Tamkajšnje smernice vsem izobraževalnim ustanovam namreč določujejo, da slednje niso dolžne obvestiti staršev, če se njihov otrok odloči, da se bo podal na pot spremembe spola.
Podobna radikalizacija se dogaja v ZDA. Če so leta 1966 na takrat edini kliniki za spol opravili prvo kirurško spremembo spola pri odrasli osebi, to danes počnejo že 12-letnim deklicam, ki jim kirurško odstranjujejo prsi. To je trajno pohabljenje v obdobju, ko so številni otroci spolno zmedeni in imajo težave s sprejemanjem svojega telesa. »Strokovnjaki« sledijo otrokovim občutkom in predstavam o sebi, ne pomagajo pa jim na področjih, kjer resnično trpijo.
Predpubertetnim otrokom predpisujejo zaviralce pubertete. To so zdravila, ki preprečijo normalen potek pubertete ter razvoj spolovil in sekundarnih spolnih znakov, uporabljajo pa se tudi za kemično kastracijo pedofilov. Otroci lahko takšna »zdravila« celo kupijo na spletu! Nobenega nadzora ni. Otroci na forumih o vprašanju spolne identitete pridejo do informacij, kje kupiti trakove za prevezovanje prsi, spodnje perilo z umetnimi penisi, zaviralce pubertete … Tam dobijo informacije, kako imeti spolne odnose z osebo istega spola, kako si spremeniti spol … Desetletniki so izpostavljeni informacijam, ki jih nikakor ne morejo kritično predelati. Prepričani postanejo, da je sprememba spola edina rešitev za vsakega, ki se ne počuti dobro v svojem telesu. Velik problem so tudi pediatri na klinikah za spol, ki zbegane starše z enim samim vprašanjem potisnejo v kot: »Želite imeti mrtvega sina ali živo hčerko?« Češ, če svojemu sinu ne boste pustili spremeniti spola, bo storil samomor. To je izsiljevanje.
Nekatere države so pri postopkih spreminjanja spola že storile korak nazaj.
Na Švedskem in Finskem so postali precej previdnejši pri obravnavi »trans« otrok, ker so ugotovili, da sprememba spola nima učinkov, kakršne so pričakovali. Duševno stanje mladostnikov, ki so jim spremenili spol, se ni izboljšalo. Zato so precej zaostrili pogoje, ki so potrebni, da oseba vstopi v program za spremembo spola.
Velika Britanija je šla v še bolj radikalne spremembe. Edino kliniko za spol so zaprli po več kot tisoč pritožbah s strani staršev obravnavanih otrok in številnih ugotovitvah, da otroci niso bili deležni ustrezne strokovne obravnave. Ti otroci, ki jih bodo odslej spremljali na različnih pediatričnih klinikah, bodo obravnavani veliko bolj celostno, saj so ugotovili, da mnogi med njimi trpijo za različnimi duševnimi stiskami (motnje hranjenja, depresija), nekateri so doživeli spolno nasilje ali imajo eno od oblik avtizma. To so zelo pomembni faktorji, ki zahtevajo zelo široko obravnavo.
Kakšno pa je stanje v Sloveniji?
Tudi pri nas aktivnih je veliko nevladnih organizacij, ki preko različnih dejavnosti, delavnic, predavanj, predstav in knjig šolarjem in dijakom predstavljajo zmotne ali vsaj polovične predstave o spolni identiteti in spolni usmerjenosti.
Tako hudo kot je v ZDA, Angliji in drugod na zahodu, pri nas še ni, čeprav gredo stvari v tej smeri. V Sloveniji nimamo klinike za spol. Že več kot dvajset let pa je pri nas aktivnih veliko nevladnih organizacij, ki preko različnih dejavnosti, delavnic, predavanj, predstav in knjig šolarjem in dijakom predstavljajo zmotne ali vsaj polovične predstave o spolni identiteti in spolni usmerjenosti. Prepričujejo jih, da ni razlik med istospolnimi in heterospolnimi razmerji, da so razlike le plod naše družbe in njenih predsodkov … Spreminjajo se tudi vsebine v učbenikih, ki govorijo o spolu. Ta se ne obravnava več kot biološko, ampak družbeno pogojen. Vse pogosteje se namesto izraza »biološki spol« uporablja izraz »spol, ki ti je bil pripisan ob rojstvu«. Češ, zdravniki in starši so ti pripisali ta spol, ti pa se lahko odločiš za svojega.
Od leta 2012 se ideologija spola skuša uveljaviti tudi preko družinske politike. Po več neuspelih družinskih referendumih so leta 2019 v Družinskem zakoniku vseeno spremenili definicijo družine, leta 2022 pa definicijo zakonske zveze. Obe definiciji so nevtralizirali, jima odvzeli spol. Iz definicije družine so vzeli besedi »oče« in »mati«, iz definicije zakona pa besedi »moški« in »ženska«. Danes je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb ne glede na spol.
Čemu so v šolah in vrtcih izpostavljeni otroci? Se obetajo kakšne spremembe?
V Sloveniji obstaja kar nekaj knjig, ki so namenjene že predšolskim otrokom. To so knjige o istospolnih družinah, o dveh zaljubljenih šestletnih fantkih, knjige, ki opisujejo menjavo spola kot menjavo kostumov … Takšne stvari lahko vzgojiteljica otrokom bere brez naše vednosti. Branje knjige In s Tango smo trije, ki govori o dveh gejevskih pingvinih, so v vrtcih po celi Sloveniji celo spodbujali aktivisti. Pripravili so material za vzgojiteljice in izvajali anketo, kako so se otroci odzvali.
Šolskim otrokom je na temo spola in istospolnih družin namenjenih več delavnic, ki jih izvajajo zunanji izvajalci, različne predstave (takšen primer je bila Vijolašola), knjige in filmi. Trenutni vrtčevski kurikulum iz leta 1999 že dopušča pogovore o teh temah, leta 2025 pa naj bi izšel nov kurikulum. Glede na izhodišča za prenovo kurikuluma, ki sem jih prebrala, sem prepričana, da bo teh vsebin še več. Bizarno je, da morajo starši v šoli podpisovati soglasja za vse mogoče, te stvari pa se izvajajo povsem brez njihove vednosti.
S predavanji, ki jih organizira Društvo katoliških pedagogov, želita Mojca Belcl Magdič in dr. Gabriel Kavčič ozaveščati o realnem stanju teorije spola. Dr. Kavčič govori o tem, kaj se je v preteklosti dogajalo na družbeni in cerkveni ravni: spolnost je bila tabu, o njej se ni pogovarjalo, na kompleksna vprašanja se je dajalo enostavne odgovore. Spolna revolucija v 60-ih pa je popolnoma razbila tabuje in do skrajnosti erotizirala družbo. Predavatelja predstavita stanje v svetu in Sloveniji ter načine, kako se ideologija spola širi v vse pore življenja. Njun cilj je informirati poslušalce ter jim podati celostne in znanstveno utemeljene informacije. Med predavanjem je prostor za odprto debato in zastavljanje vprašanj, na podlagi česar si lahko poslušalci sami ustvarijo mnenje.
Kaj je pri ideologiji spola najbolj skrb vzbujajoče, ko govorimo o mladoletnikih?
Najstniki so tukaj najbolj na udaru, saj gredo skozi najranljivejše obdobje razvoja. Možgani se jim izredno hitro razvijajo, podvrženi so hormonskim in čustvenim nihanjem, učijo se sprejemati svoje razvijajoče se telo, iščejo sebe in svoje mesto v družbi ter se hkrati ločujejo od staršev. Če v tem obdobju dobijo napačne informacije, na primer, da so se rodili v napačnem telesu, je to lahko zelo škodljivo. Znanstveno je nemogoče, da se nekdo rodi v napačnem telesu – moški možgani v ženskem telesu (in obratno) ne obstajajo, kar so potrdili tudi nevroznanstveniki. Telo je od spočetja spolno določeno in se skladno s tem tudi razvija.
Skrb vzbujajoče je tudi to, da se mladi v današnjem svetu ne morejo več zanesti na neko objektivno realnost: ideologija jim onemogoča, da bi verjeli svojemu lastnemu razumu in čutom. Če ima nekdo dva metra, ima dva metra, ne pa meter in pol. Če ima nekdo brado in globok glas, je moški. Ideologija spola pa se osredotoča samo na »občutke«.
Kako naj se o tej temi pogovarjamo s svojimi otroki in najstniki?
Za predšolske otroke to ni tema, saj ji preprosto niso dorasli. Svet šele spoznavajo, nimajo še razvitega abstraktnega načina razmišljanja. Ne zastavljajo si vprašanj o spolu ali spolni usmerjenosti.
V vsakem človeku moramo v prvi vrsti videti osebo z vsemi talenti, stiskami, edinstvenostjo. Ne moremo ga presojati le skozi lupo njegovih nazorov ali spolne usmerjenosti.
Če pa nekaj opazijo, recimo dva očeta, ki za roko peljeta otroka, in vprašajo, kje je mama, odgovorimo le to, kar so vprašali, in nič več. Odgovorimo recimo: »Mamo ima, vendar najbrž ne živi z njima.« Odgovor mora otroka pomiriti, ne da ga še bolj prestraši ali zbega. Slišala sem za primer učiteljice, ki se je v šoli znašla v zagati. Ko jo je učenka sredi branja zgodbice o istospolnih starših vprašala, kje je mama, ji je učiteljica odgovorila: »Mama je umrla.« Deklica je prišla domov in vprašala mamo: »Mama, ali boš tudi ti umrla?« Takšni odgovori niso primerni.
Skratka, s predšolskimi otroki se o istospolnosti pogovarjamo šele, če jo sami opazijo. S starejšimi otroki pa moramo načeti to temo, saj ji bodo prej ali slej izpostavljeni. Odgovarjamo jim spoštljivo in podkrepljeno z dejstvi. Na primer: »Ja, dve punci sta videti zaljubljeni. Pri mladih je to pogosto le faza in še ne pomeni nekaj dokončnega. Mladi se iščejo in to fazo običajno prerastejo.« Prav tako pa moramo vedeti, da v najstniškem obdobju mladi intenzivno iščejo stik z vrstniki, zato na vse objeme, držanje za roke, tudi poljube na lice (še posebej med najstnicami) ne smemo gledati kot na nekaj spolnega. Fantje to potrebo po stiku pokažejo na drugačen način, predvsem preko športa, ko se ravsajo. Starši morajo biti o teh stvareh bolje poučeni. Opažam, da tudi nanje že vplivajo mediji in družba.
Vsem, ki jih zanima, kako pristopiti k pogovoru o spolu, spolni usmerjenosti in teoriji spola, priporočamo naslednje knjige:
Leila Miller: Čudovito ustvarjeni (Družina, 2022),
Alburquerque Frutos: Teorija spola: nameni in izzivi (Salve, 2019),
Austen Ivereigh: Kako zagovarjati vero brez povzdigovanja glasu (Družina, 2022).
Predavanja o ideologiji spola organizira Društvo katoliških pedagogov. Kaj svetujete učiteljem in vzgojiteljem, ki ne delijo novodobnih ideoloških »vrednot«?
Na starših je, da budno spremljajo, kaj otroci delajo v šoli. Berejo naj oglasne deske, se vključijo v svet staršev, se pogovarjajo z otroki.
Najprej naj se o tem izobrazijo. Vedeti morajo, kako je ideologija spola nastala, kako se širi, kaj uči, kako se vključuje v šolski sistem … Vedeti morajo, v čem je zmotna in kaj pravi znanost. V slovenščini imamo o tej temi nekaj kakovostnih knjig. Pa tudi na youtubu je ogromno pričevanj nekdanjih gejev in lezbijk ter otrok, ki so si spremenili spol in potem ugotovili, da je bila to največja napaka v njihovem življenju.
Ko bodo o tej temi bolj poučeni, se je bodo manj bali in se bodo o njej lažje pogovarjali s svojimi učenci, ko bodo ti zastavili kakšno vprašanje. Vloga učitelja je, da odgovori znanstveno, življenjsko, sočutno in ne ideološko.
Šola naj bo prav tako previdna, katere nevladne organizacije povabi, da bodo otrokom izvajale delavnice. Pri delavnicah društev Legebitra, Amnesty International, Društvo Dih, Društvo Transakcija ne smemo biti presenečeni, če bodo otrokom servirali, da se lahko rodijo v napačnem telesu, da ni važno, kdo jih vzgaja (dva očeta, dve materi), da spola nista samo dva, da je družba polna predsodkov in stereotipov … Ravno tako naj učitelji preverijo, kateri film ali predstavo bodo šli gledat z otroki.
Učitelji lahko izpostavijo svoje mnenje, naj bo to v razredu ali v zbornici. Glasno lahko povejo, da se z določeno vsebino ali delavnico ne strinjajo, ker na zelo zapletena vprašanja, kot je spolna identiteta, dajejo zelo poenostavljene odgovore. Izpostaviti se je težko, ampak drugače ne gre.
Kaj pa lahko storimo kot starši? Naši otroci hodijo v »LGBT prijazne« vrtce, tudi v šoli se prej ali slej srečajo s takšnimi vsebinami.
Namen LGBT prijaznih certifikatov je, da mora določena ustanova neko temo obravnavati zgolj ideološko. V praksi to pomeni, da mora vzgojitelj ali učitelj ponuditi le eno vrsto odgovora. Starši glede tega največkrat sploh nimajo izbire.
Zato je na starših, da budno spremljajo, kaj otroci delajo v šoli. Berejo naj oglasne deske, se vključijo v svet staršev, se pogovarjajo z otroki. Če vedo, da bo v šoli na sporedu LGBT vsebina, naj otrok tisti dan ostane doma. Če otrok pride v stik s takšno vsebino, naj se z njim pogovorijo: »Kako se ti je zdelo? Te je kaj zmotilo?« Nato naj mu ponudijo enostavno, njegovi starosti primerno razlago. Pomembno je, da ga najprej poslušajo in nato z odgovorom pomirijo. Vse to zahteva trud, toda če ne želimo, da otrok slepo verjame ideologiji, ni druge poti.
Zagovorniki ideologije spola nas obtožujejo nazadnjaštva in nestrpnosti. Kako lahko kristjani ohranjamo držo ljubezni do bližnjega in hkrati ohranjamo svoje vrednote?
Nedvomno moramo vedno in do vseh ohranjati držo spoštovanja. Nekoga, ki je istospolno usmerjen, ne moremo zaničevati. Kar ne pomeni, da se strinjamo z vsemi njegovimi odločitvami, življenjskim slogom ali tem, kako živi svojo spolnost.
Ko se pogovarjamo z ljudmi, se moramo zavedati razlik. Z aktivistom dialog ne bo mogoč. Z nekom, ki nam je blizu, pa lahko pride do globokega stika. V njem moramo v prvi vrsti videti človeka z vsemi talenti, stiskami, edinstvenostjo. Ne moremo ga presojati le skozi lupo njegovih nazorov ali spolne usmerjenosti.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!