Kaj vatikanski dokument o teoriji spola sporoča staršem in vzgojiteljem?

Foto: Shutterstock

Dolgo smo pričakovali dokument (obljubljen že lani marca), ki bo vsem, ki so vključeni v vzgojo in izobraževanje, razložil osnove teorije spola, ponovil krščansko vizijo človekove spolnosti ter podal nekaj jasnih navodil, kako naj o tej, pogosto nejasni in kočljivi temi, spregovorimo mladim rodovom.

Mnogi starši in vzgojitelji po svetu so namreč zmedeni, ko iz medijev ves čas slišijo, da »Cerkev zgolj zavira«, »ohranja stereotipe« in na nek način dela »proti človeku in njegovi svobodni volji«. Begajo med tem, kako naj ostanejo dovolj »odprti«, hkrati pa zakoreninjeni v resnici. Omenjeni dokument skuša na te dileme ponuditi nekaj odgovorov v smislu »prisluhniti«, »razmisliti« in »predlagati«.

Prisluhniti – poučiti se, kaj uči teorija spola

Dokument nam sprva dodobra pojasni, da gre za ideologijo, ki ponuja skorajda absolutno (in s tem dokončno) razlago človekovega spola in spolne usmerjenosti. V tej luči želi vzgajati tudi otroke. Odmika se od naravnih dejstev, ko minimalizira pomen biološkega spola in zanika razlike med moškim in žensko (češ, različni smo zaradi patriarhalne družbe, ki je vsakemu spolu posebej dodelila neenake družbene vloge in stopnje moči).

Kot rešitev na vzgojno krizo dokument predlaga obnovitev izobraževalnega zavezništva med družino, šolo in družbo.Dalje človeka ločuje od lastnega telesa, ko mu ponuja idejo, da si lahko ustvari sebi lasten spol, in to neodvisno od biološkega telesa, kajti resnični spol bi naj bil le tisti, ki ga človek občuti v glavi. Nenazadnje mu ponuja »popolno svobodo« glede intimnih razmerij: izbere si lahko več ljubezenskih partnerjev (poliamorijo) in si po želji »sestavi« družino.

Četudi sam dokument tako jasno ne izpostavi, pa je več kot očitno, da ideologija spola posega v najintimnejša in najranljivejša področja našega življenja: v odnos do lastnega telesa, do nasprotnega spola, do očeta in matere ter nenazadnje do naših potencialnih otrok. Še nobena ideologija doslej ni tako najedala človekovega bistva in puščala katastrofalnih posledic bodisi na njegovem telesu bodisi na njegovem ljubezensko-čustvenem področju.

Razmisliti – kaj o človeku in njegovi spolnosti govori znanost

Ko se teorija spola osredotoča na čustva in želje (se pravi na svet spremenljivega, subjektivnega), nas dokument osredotoča na telo: na svet otipljivega in objektivnega. Pri razumevanju, kdo smo in kako smo si med seboj različni nam odlično pomagajo genetika, endokrinologija in nevroznanost. Ampak znanost se ne ustavi samo pri našem telesu. Uči nas tudi, da sami sebe spoznavamo in sproti dozorevamo ob prisotnosti drugega, ki je spolno različen. Šele v odnosu »moški-ženska« se zavedamo, kdo pravzaprav smo.

Predlagati – kaj se pričakuje od vzgojnih ustanov, staršev in družbe

Dokument se nato v večji meri osredotoči na poslanstvo učiteljev, vzgojiteljev in staršev. Slednje vidi kot prve, ki imajo dolžnost, da otrokom zagotovijo »primarno pedagoško okolje«. Hkrati pa jih spominja, da otroci morajo odraščati v družini z očetom in materjo, ki sta sposobna ustvarjanja primernega okolja za otrokov razvoj in ki mu dajeta zgled pravega odnosa med moškim in žensko. S tem ga učita čustvene zrelosti.

Še nobena ideologija doslej ni tako najedala človekovega bistva in puščala katastrofalnih posledic bodisi na njegovem telesu bodisi na njegovem ljubezensko-čustvenem področju.Dalje dokument izpostavi katoliške šole in jim naroči, naj še naprej v ospredje postavljajo človeško osebo. Verni učitelji, ki pa delujejo v nekatoliških šolah, pa so lahko posebne priče: svojim učencem, ki še niso dosegli polne zrelosti in se z velikim zanimanjem pripravljajo na življenje, lahko pomagajo razvijati kritičen odnos do novih idej (teorije spola) in predlogov (pornografije), ki spolnost lahko povsem deformirajo.

Kot rešitev na vzgojno krizo dokument predlaga obnovitev izobraževalnega zavezništva med družino, šolo in družbo. Kajti če jim bo uspelo delati skupaj, lahko sestavijo odlične izobraževalne programe na temo spolnosti, kjer bodo želje staršev in stopnja zrelosti njihovih otrok spoštovane.

Ker izobraževanje od človeka zahteva veliko pozornosti in nenehno formacijo, dokument od današnjih vzgojiteljev pričakuje, da bodo spremljali svoje učence. Glede samega poznavanja teorije spola pa jim nalaga sprotno izobraževanje. Katoliški vzgojitelji bi morali biti dovolj pripravljeni na zapletena vprašanja, ki jih prinaša teorija spola in hkrati biti v celoti obveščeni glede raznovrstnih zakonodaj, ki obstajajo v njihovih državah. Pri tem bi jim morale pomagati osebe, ki so usposobljene na tem področju.

Predvsem pa katoliške vzgojitelje in učitelje dokument kliče, naj presežejo ideologijo in ostanejo zvesti svoji identiteti, ki temelji na evangeliju. Naj izzive, ki jih imajo pred seboj, spremenijo v priložnosti, kjer bodo preko »poslušanja, razumevanja in predlaganja« postali prave priče, ki bodo dosledne v svojih besedah in dejanjih. Na ta način bodo sposobni doseči tiste, ki doživljajo kompleksne in boleče situacije, saj jim bodo predhodno omogočili okolje zaupanja, miru in odprtosti, zlasti tam, kjer obstajajo primeri, ki zahtevajo čas in skrbno razločevanje.

Kot lahko vidimo, omenjeni dokument vabi na pot razuma, dialoga, sodelovanja, kjer je to mogoče, in spremljanja. Druge poti ni. Teorije spola ne bomo »ubili« preko sloganov in ekstremnih početij, temveč preko pristnega odnosa s človekom, ki je pred nami. In v šolah so »naši bližnji« naši otroci.