Moja žena – ogenj, ki vedno žari za najin zakon

Vir: Shutterstock

Devet ni deset. Devet je samo devet. Tik pred deset. No, deset pa je že nekaj. Desetletnica. Deset let. Prvo desetletje. Toda nisva še pri deset. Letos sva napolnila devet.

Toda če pomislim, da je za nama devet let zakonske poti, potem je teh devet let zame več kot pravljičnih. Pa ne zaradi samih lepih, pravljičnih zgodb v tem času. O ne, v teh devetih letih se je zgodilo toliko, da bi zunanji opazovalec, na prvi pogled, celo rekel, da so bila ta leta vse prej kot le pravljična. In ta opazovalec ima prav.

Ste tudi vi na porokah alergični na cvetni prah?

Dejansko se nisem v polnosti zavedal teže obljub, ki sem jih njej izrekel.

Na koliko porokah ste (še posebej nežnejši spol) ob voščilih mladoporočencema in ob vseh čustvenih trenutkih natikali sončna očala, da drugi slučajno ne bi videli vaših stekleno solznih oči (pa ob tem niste alergični na cvetni prah)? Priznam, tudi mene je kdaj kakšno voščilo, gesta ali pa bogat obred precej ganil in sem pred izstopom iz cerkve po žepih iskal sončna očala.

Toda noben obred me ni ganil bolj kot najin. In me še vedno gane. Ko samo pomislim, da sem takrat svoji ženi obljubil zvestobo in podporo, spoštovanje in brezpogojno ljubezen. Obljubil sem ji to, a se obenem nisem zavedal, kako zelo bo moja obljuba v realnem življenju preizkušena. Dejansko se nisem v polnosti zavedal teže obljub, ki sem jih njej izrekel.

Od trnja do cvetov

Ko so se pričele preizkušnje, se je začel rojevati najin pravi zakon.

Kako preprosto je bilo ljubiti ženo, ko je življenje ubiralo pot po tirnicah, ki sem jih sam položil. V trenutku, ko je življenje ubralo drugačno pot, pot preizkušenj, pa ljubezen ni bila dovolj. Ni bilo dovolj,da sem se pred devetimi leti odločil zanjo, ji nataknil prstan in jo ponesel v najin dom. Ko so se pričele preizkušnje, se je začel rojevati najin pravi zakon.

Pred kratkim mi je nekdo rekel, da nekateri vidijo najin zakon in najin odnos kot polje cvetočih vrtnic. Čudovito polje neštetih barvnih odtenkov. Toda te vrtnice rastejo na steblu obdanem s trnjem. In to trnje so vse preizkušnje, ki rojevajo najlepše cvetove.

Ogenj, ki bo vedno žarel za najin zakon

Šele ko sva se na podlagi trdne poročne obljube soočila z vsemi preizkušnjami, sem se pričel zavedati, da brez nje ne bi mogel prenesti bremen vsakdana. Kolikokrat klecnem, padem, obležim. Kolikokrat ne vidim prave poti. Kolikokrat obupam in se sprašujem, ali je vredno.

Toda vedno znova je ona tista, ki me pobere, mi pokaže pravo pot, mi da vedeti, da je ves najin trud vreden veliko in bo bogato poplačan. Tudi takrat, ko bi jaz moral biti steber družine, pa tega (večkrat) ne zmorem, ona prevzame to breme. Tiho in skromno, a obenem odločno in s tistim ognjem v očeh, ki mi da vedeti, da ne bo spustila moje roke. Nikoli. Pod nobenimi pogoji. Ne glede na vse, kar nama pride na pot.

Zato je krščanski zakon res ZAKON!

Zato je poročna obljuba tako pomembna. Ne samo besede, ne samo privolitev. Pomembno je to, da smo poročno obljubo pripravljeni živeti takrat, ko se preko trnja vzpenjamo proti cvetovom.

In v trenutkih, ko bi najraje obupal, se lahko vedno zanesem na to poročno obljubo. V teh trenutkih vem, da je ob meni oseba, ki se bo držala izgovorjenih besed. Ker je podpis na poročni listini veliko več kot le črka na papirju. Je zaveza, ki je bila sklenjena zato, da bi v vseh časih vedel, da časa za predajo, obup in melanholijo preprosto ni.

In če je to edini razlog za sklenitev krčanskega zakona, je to dovolj. Več kot dovolj. Prstan na roki lahko pusti pečat, a še globlji pečat pustijo izgovorjene besede. Prikličite si jih kdaj v spomin in ponovno boste alergični na cvetni prah.