Moja prijateljica sveta Lucija

Ljudje imamo zrelo različne odnose s svojimi krstnimi zavetniki.

Jaz sem imela svojo zavetnica že kot otrok zelo rada, ampak predvsem zato, ker je bila tako prepoznavna. Med tem, ko je bilo včasih kar težko razlikovati med vsemi tistimi svetnicami v redovnih oblačilih in s palmami v rokah, je bila sv. Lucija vedno razpoznavna s svojimi očmi na krožniku.

Legenda o njenih lepih očeh je zelo dobro igrala na mojo otroško nečimrnost. Tam nekje do petega leta sem se že do sitega naposlušala, kako lepe oči imam in se v tem vidiku sv. Luciji čutila blizu. Ker po eni strani je vedno lepo slišati kompliment, po drugi pa bi si jih včasih tudi sama kar iztaknila, da bi ljudje pri meni opazili in pohvalili še kaj drugega.

Všeč so mi bili tudi obredi okrog godu sv. Lucije. Sejanje božičnega žita mi je bil najljubši, saj smo se ga posluževali tudi doma. Všeč mi je bila ideja še iz časov julijanskega koledarja, da je na sv. Lucijo najkrajši dan v letu in je tako sv. Lucija prinašalka luči, na kar namiguje tudi njeno (moje) ime. Kasneje ob raziskovanju šeg okrog svojega godu sem odkrila še skandinavsko navado, da devicam na Lucijin god polagajo vence na glave in na njih prižigajo sveče. Kakšna škoda, da sem bila takrat že poročena!

Skratka – vedno so me navduševale vsi zunanji, površinski vidiki moje zavetnice.

A o njej nisem razmišljala kot o resnični osebi. Kot o mladem dekletu, ki je pred vsemi temi stoletji živelo, počelo vse običajne človeške reči in na koncu dalo svoje življenje iz ljubezni do Jezusa. Zelo dolgo z njo nisem spletla odnosa.

Praznovanje godu je čisto drugačno, če se ga veseliš s svojim krstnim zavetnikom, kot pa če je to le še en dan, ko prejemaš čestitke in darila.

Dokler nisem pred tremi leti ugotovila, da je sv. Lucija poleg številnih drugih stvari priprošnjica tudi za področje, kjer sem čutila, da potrebujem pomoč. Takrat sem se ji prvič res priporočala. Naredila sem devetdnevnico k njej. In jo, kot prijateljico in zaveznico, prosila, naj mi pomaga.

Izkušnja je bila prav osvežujoča. Saj ne da sem bila takoj uslišana in je bilo naenkrat vse lažje. A stvari so se, res da počasi, toda s skoraj čudežno lahkoto začele obračati na bolje. Predvsem pa se je bil prijeten občutek v molitvi obračati na žensko. Na človeka, na osebo, ki je nekoč živela. S katero me sicer ne druži skoraj nič, razen imena in – gledano iz vesolja – bivanje na kar bližnji geografski širini. Toda v pogovoru z njo sem se čutila res sprejeto in razumljeno.

Morda bi kdo argumentiral, da je to čisto podobno kot priporočati se Mariji. Ampak vendarle ni. Ker je Marija Brezmadežna in brez greha in kraljica vesoljstva in ne vem kaj še vse. Svetniki pa, čeprav so sveti, so nekako bolj človeški. Lažje se je poistovetiti z njimi, saj so imeli tudi oni svoje slabosti, pomanjkljivosti in so si bili za svoje zemeljske neuspehe gotovo kdaj krivi tudi sami.

In zdi se mi, kot da je bila moja nebeška zavetnica vedno tam, na dosegu prstov, pripravljena, da mi je v oporo, kjerkoli v življenju pač to potrebujem. Le seči sem morala in zgrabiti to nenavadno nebeško zavezništvo.

Če še niste, vas spodbujam, da si preberete kaj o svojem krstnem zavetniku ali zavetnici. Da se jim priporočate. Da se z njimi zbližate, da ne rečem kar spoprijateljite.

Saj je praznovanje godu čisto drugačno, če se ga veseliš s svojim krstnim zavetnikom, kot pa če je to le še en dan, ko prejemaš čestitke in darila.