Moj zakon bo drugačen od zakona mojih staršev!?

Vir: picryl.com

Kot včeraj se spomnim. Bilo je kako leto po poroki. Mož je bil že v službi, jaz sem svoj študij še dokončavala. Živela sva od ene plače. Nisva imela veliko, a je nekako šlo. Nekega dne sem ugledala prelep, kakovosten namizni prt po izjemno visoki ceni. Predmete, predvsem tiste lepe, za dušo, sva v svojem gospodinjstvu z možem še dopolnjevala in tako sem se v velikem navdušenju odločila prt kupiti. Kmalu za tem pa me je pričelo glodati. »Kaj bo rekel mož, ker tako zapravljam denar? Bo hud?« Čeprav sem ga vsak dan težko pričakovala, da je prišel iz službe, me je takrat stiskalo okoli srca. »Nič, pojej, kar si skuhala!« sem si rekla in mu takoj povedala.

Nekaj časa je poslušal mešanico mojega opravičevanja, slabe vesti in sramežljivo malo navdušenja, potem pa me je prekinil: »Moj denar je najin denar. Vesel sem, da si našla nekaj, kar ti je tako všeč!« Dogodek sem hvaležno dala na stran, dokler nisem ob enem naslednjih obiskov sestrine družine na njihovi mizi opazila enakega prta. In hiteli sva si deliti skoraj identično izkušnjo z najinima možema. Sva se svojih mož bali? Ne, nisva. Sva pa obe zrasli v družini, kjer je bil oče, čeprav mislim, da sta z mamo živela čisto lep zakon, kdaj pa kdaj pošteno hud nanjo, če je nenačrtovano opravila kak večji, ne čisto nujen nakup. Način, kako sta to reševala najina starša, sva s sestro prezrcalili v najina zakona in ob tem presenečeno ugotovili, da slika sploh ni enaka.

Razlike in podobnosti

Večina mladih, ki začenjajo skupno pot, sanjari o najlepšem in najboljšem sožitju. Vendar je dediščina, ki je globoko zakopana v nas, izjemno močna.

Ko sva se še kot fant in dekle pripravljala na zakon, sva si natančno opisovala družini, iz katerih izhajava, se obiskovala in prodirala v skrivnosti delovanja, odzivanja, praznovanja in prepirov obeh družin. Mislim, da sva se dobro pogovorila. Povedala sva si za boleče točke, si naštevala, kaj si želiva spremeniti, si pripovedovala in odkrivala, zakaj se kdaj nepričakovano raniva in se pridušala, da nekaterih stvari pa res ne bova ponavljala. Seveda sva si naredila tudi obsežen seznam stvari, ki bi jih bilo modro peljati naprej, odnesti v življenje s seboj.

Kako nama gre s temi seznami zdaj, po skoraj treh desetletjih skupnega življenja?

Seznami še vedno so. Nekatere slabe navade sva uspešno presegla. Nekaj je dobrih, ki v najinem zakonu zares cvetijo. Nekatere slabe peljeva identično in za nekatere dobre se sprašujeva – kako sta jih starša zmogla, ko pa nama nikakor ne gredo. In nekaj imava čisto svojih. Dobrih in slabih.

Iz dobrega na bolje

Večina mladih, ki začenjajo skupno pot, sanjari o najlepšem in najboljšem sožitju. Vendar je dediščina, ki je globoko zakopana v nas, izjemno močna. V skupnost se združita dve osebi, bolje rečeno, dve rodbini in nikakor ne moremo predvideti, kakšne vse interakcije se bodo ustvarile. Nekaj, kar se meni zdi zelo dobro, je lahko mojemu sozakoncu nesprejemljivo, morda celo odbijajoče.

V celotni zgodovini želja mladih parov po boljšem sožitju, kot so ga imeli starši, bi se po mnogih generacijah že morali približati popolnosti. Pa se nismo. Opotekamo se na podobnih težavah, kot so se naši (pra)starši. Le malo po svoje se spopadamo z njimi, ker je kombinacija oseb v našem zakonu nekoliko drugačna, kot je bila kombinacija v njihovem. Ker imamo druge talente, drugačno voljo, drugačne prioritete, drugačne sanje, ker zmoremo preskočiti njim nepredstavljivo visoke ovire in se opotekamo ob, zanje, povsem nepomembnih težavah.

Kroženje življenja

Midva z možem sva trenutno v nekem vmesnem »prostoru«. Resnične lastnosti zakonov najinih staršev sva prepoznala ali pa tudi ne. Z nekaterimi sva se borila dolga leta najinega zakona. Nekatere sva prerasla, nekatere ohranila, nekatere se še vedno zajedajo med naju. In vem, da se najini otroci, ki si gradijo svoje skupnosti, ukvarjajo z istimi vprašanji. Gledajo, kaj delava dobro, se zgražajo ob najinih napakah, si mislijo, da bodo vse skupaj presegli in verjamejo da bo njihova zveza bistveno boljša.

Dobri Bog, daj nama modrost, da se midva nikoli ne bi nehala truditi po najino. In da otrokom nikoli ne bi stala na poti k napredovanju. Po njihovo. Konec koncev bo samo to nekoč pomembno. Da sem se za dobro trudil do skrajnih meja svojih moči.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.