Klara in Miha Curk: Kmečko okolje daje veliko svobodo, ločitev od digitalnega sveta, možnosti razvijanja talentov

Foto: osebni arhiv

Klara in Miha Curk sta mlada zakonca, starša hčerke Eme in sina Tineta ter kmeta. Poleg starševstva in svojih služb skrbita še za kmetijo Zeleni pašnik s 120 piščanci, 14 ovcami ter racami in kravo, osnovano na modernih sonaravnih pristopih h kmetovanju. 28-letna magistrica poslovnih ved in 29-letni magister hortikulture se na dedkovi kmetiji, na katero sta se oba preselila iz mesta, odlično dopolnjujeta. Čeprav vsakodnevno trdo delata, na vrh svojih prioritet postavljata zakon in družino – tudi če zato kdaj kakšno delo ni opravljeno.

V intervjuju smo se dotaknili lepote kmečkega življenja, ki veliko daje tudi otrokoma, začetkov njunega odnosa, ki segajo v čas njune aktivnosti pri oratoriju ter poroke v študentskih letih pa tudi njune skrbi za odnos med seboj in z Bogom.

Kako uspeta usklajevati vsak svojo službo, domače delo na kmetiji, pa še družino in zakon?

Klara: Težko. Zelo močno si postavljava prioritete, kar pomeni, da veliko stvari ni narejenih. Največkrat gre za opravila na kmetiji. Prva je namreč družina, sledi služba, ki jo moraš opraviti, delo na kmetiji pa velikokrat počaka. Ograjo na pašniku tako delava že od lanske pomladi, pa še ni končana.

Miha: Moški smo malo bolj storitveno naravnani in če je nekaj potrebno narediti, se nam zdi logično, da gremo to narediti. Družinske stvari, odnosi lažje ostanejo nekje zadaj in smo nanje manj pozorni. Se pa naučiš, da je to tudi zelo pomembno in se trudiš temu dajati poudarek in iskati možnosti tudi za te reči.

Kako življenje na vasi odtehta pluse življenja v mestu?

Nam veliko pomeni povezanost z naravo; da lahko skoraj v pižami gremo na sprehod v gozd, nabirat rože na travnik, po vršičke, po bezeg ali kaj drugega.

Klara: Na vasi se življenje kar malo ustavi. Ko prideva domov, se zdi, kot bi čas drugače tekel. Ni zelo stresnih dejavnikov. V mestu je dinamika večja, navadno so še zvoki avtobusa, gradnje … Tukaj tega ni. Če že, kdo kosi travo. Nam veliko pomeni tudi povezanost z naravo; da lahko skoraj v pižami gremo na sprehod v gozd, nabirat rože na travnik, po vršičke, po bezeg ali kaj drugega. Všeč mi je tudi, da otrok ne omejujeva. V mestu se je dobro malo urediti, ko greš od doma, ker srečaš veliko ljudi. Na vasi pa lahko otrokoma dava svobodo in če sta umazana in strgana – pač sta. Ne »teživa« ves čas s tem, kako morata izgledati, ne umivava ju stalno okrog ust itd. Tudi njima to ustreza. Poleg tega pa so ljudje tukaj veliko bolj prijazni. Stvari hitreje urediš, več ljudi poznaš in lažje prideš do neke informacije, pomoči.

Miha: Ne vem, če bi lahko kaj veliko dodal. Plus vasi je tudi raziskovanje, da lahko otroka packata po blatu, ne da bi naju skrbelo, da se »bosta umazala«. Plus mesta je le to, da si bližje šolam, trgovinam ipd. Nisi pa blizu naravi, kar je nama pomembno.

Življenje na kmetiji torej veliko daje tudi otrokoma …

Na vasi lahko otrokoma dava svobodo in če sta umazana in strgana – pač sta.

Miha: Zelo veliko. Eno okolje, kjer lahko delaš skoraj vse, kar si zamisliš. Veliko zanimivega je okrog, zelo proste roke imaš, lahko razvijaš domišljijo in ideje … Po drugi strani sta pa zelo blizu naravi, jo spoznavata in odkrivata, kako stvari delujejo … Pomembno se mi zdi tudi to, da vidita posledico tega, kar delata. Če igraš igrico, na koncu nič ne ostane. Če pa nabirata maline v nasadu, imata pa potem celo košarico malin in vidita učinek svojega dela. Na vrtu imata tudi gredico, Ema si je posadila jagode, ki so letos zelo dobro obrodile in sta jih lahko jedla. Tako pridobivata tudi spoštovanje do dela.

Klara: To okolje daje veliko svobodo, ločitev od digitalnega sveta, bolj smo v analognih odnosih, veliko je možnosti razvijanja talentov. Veliko jima daje tudi doživljanje naravnih procesov. Naravno lahko odpiramo tudi zelo težke teme. Ema je stara štiri leta, pa se pogovarjamo o ciklu življenja in o smrti. Ravno zjutraj smo se pogovarjali o tem, zakaj se ljudje postarajo. In je lažje razumela prav zaradi narave, ki jo spremlja in vidi, da se vse nekje začne in nekje konča.

Prihajamo v čas, ko se začenjajo oratoriji, ki so tudi vajin spomin na začetek skupne hoje. Katere veščine, ki sta jih pridobila v času animatorstva, vama v vajinih današnjih poklicnih poteh in družini pridejo prav?

Animatorstvo mi je ob rasti odnosa z Bogom dalo tudi to, da je dobro, da to kar delaš, delaš dobro (čim boljše). Poleg tega pa sem razvil veščine javnega nastopanja, postal bolj odprt in se naučil dela z otroki in mladostniki.

Klara: Izkušnje odnosa z ljudmi, z otroki. Jaz sem oratorij vodila skoraj 10 let in tudi za podjetniško pot mi je ta čas dal izkušnje stika z ljudmi, spodobnost priprave predstavitev, motiviranja in ohranjanja lastne motivacije. Mogoče tudi iznajdljivost. Pri oratoriju se mi je zdelo, da sem bila dobra v tem, da sem ob neki novi situaciji vedno morala imeti plan A, B in C. In tega je tudi v življenju veliko, potrebuješ fleksibilnost. Tudi vera, ki sva jo zgradila v tistem času, je zelo pomembna za najino pot.

Miha: Jaz sem bil kot otrok zelo zadržan in sprva niti nisem hotel med animatorje. Ko pa sem postal animator, sem bil predvsem tisti, ki malo ždi tam, organizira kakšne športne igre in podobno. Animatorstvo mi je ob rasti odnosa z Bogom dalo tudi to, da je dobro, da to kar delaš, delaš dobro (čim boljše). Poleg tega pa sem razvil veščine javnega nastopanja, postal bolj odprt in se naučil dela z otroki in mladostniki. Mislim, da če znaš delati z njimi, to zlahka preneseš tudi v delo z odraslimi. Z otroki se moraš namreč toliko bolj potruditi, da te poslušajo ali nekaj počnejo, da je tudi z odraslimi lažje.

Poročila sta se že v času študija, imata že dva otroka – oboje je precej hitro glede na povprečna leta, ko se pari danes odločajo za poroko in otroke. Zakaj sta se za to odločila?

Veliko sva predajala Bogu. Rekla sva si, »saj bova skupaj, bo že šlo« in nisva imela strahu.

Klara: Za naju je bil korak poroke čisto naraven, stopnička v zvezi, čutila sva, da je čas pravi. Že hoditi sva začela z mislijo, da sva skupaj z namenom, da bi se nekoč poročila. Oba sva bila še študenta, nisva imela ne načrta, ne služb. Jaz sem imela pred seboj še tri leta študija, Miha je ravno diplomo napisal. Rekla sva, da bo že Bog poskrbel. In potem sva do poroke dobila tako stanovanje kot Miha službo, jaz pa sem normalno študirala naprej, tudi Ema je potem precej hitro prišla – malo več kot leto po poroki. Sva pa veliko predajala Bogu.

Miha: Rekla sva si, »saj bova skupaj, bo že šlo« in nisva imela strahu.

Kako sta tudi finančno zmogla poroko v času, ko ni bil še nobeden zaposlen?

Miha: Zaupala sva, da če se bova poročila, poroka vedno prinese blagoslove. Poleg tega pa nisva štartala iz tega, da morava imeti neko »hudo« stanovanje v centru Ljubljane ali vsak svoj avto. Vse skupaj sva precej skromno zastavila. Avto sva recimo dobila šele po tem, ko se je rodila Ema.

Klara: Bilo je eno samo predajanje in izročanje.

Vključena sta tudi v zakonsko skupino in Skupnost Emanuel – kako vaju to bogati?

Miha: Sva v zakonski skupini Družine in življenja tukaj v Trebnjem, predvsem zaradi izgradnje osebnega odnosa z Bogom, ker vidiva, da če ima vsak od naju dober odnos z Bogom, sva tudi drug drugemu bližje. Odnos je vedno prilagajanje, nikoli ni le sajenje rožic.

Poroka vedno prinese blagoslove.

Klara: Glede na to, da so situacije v slovenskih župnijah težke in je, če si aktiven, zelo veliko dajanja, malo pa prejemanja, sva se vključila tudi v Skupnost Emanuel, bolj na slovenski ravni, kjer veliko prejmeš. Midva sva zelo glasbena tipa in slavljenje potrebujeva za dušo, tako da nama je način skupnosti blizu.

V nedavnem intervjuju sta dejala, da sta si zadala cilj, da se bosta po petih, desetih, dvajsetih letih še vedno znala gledati tako, kot sta se na poročni dan. Kaj naredita za to?

Miha: Vsakodnevno je kar težko, tako da se potem trudiva vsaj na vsake toliko časa vzeti si čas zase, za zmenke, da kam greva čez vikend. Veva, da je to pomembno, se pa tega še zelo učiva, vsaj jaz. Imam še veliko prostora za napredek.

Klara: Pomembne so res majhne stvari; kako nekomu nekaj rečeš; da če smo na pijači, da me Miha prime čez ramo, da mi zjutraj da lupčka, me vpraša, kako sem spala. Začela sva ceniti te zelo majhne stvari. Vidim tudi, da je zelo pomembno, da komuniciram svoje potrebe – to se mi zdi zelo pomembno za odnos. Mislim, da imamo lahko ženske resno težavo pri tem. Tudi midva sva imela nekaj konfliktov zato, ker jaz nisem bila sposobna zares povedati, kaj potrebujem. Včeraj zvečer sva denimo zelo dolgo delala zajčnik in me je po tem zelo bolel hrbet. In potem sem sprejela masažo, čeprav sem bila sprva proti.