Klara in Miha Curk sta mlada zakonca, starša hčerke Eme in sina Tineta ter kmeta. Poleg starševstva in svojih služb skrbita še za kmetijo Zeleni pašnik s 120 piščanci, 14 ovcami ter racami in kravo, osnovano na modernih sonaravnih pristopih h kmetovanju. 28-letna magistrica poslovnih ved in 29-letni magister hortikulture se na dedkovi kmetiji, na katero sta se oba preselila iz mesta, odlično dopolnjujeta. Čeprav vsakodnevno trdo delata, na vrh svojih prioritet postavljata zakon in družino – tudi če zato kdaj kakšno delo ni opravljeno.
V intervjuju smo se dotaknili lepote kmečkega življenja, ki veliko daje tudi otrokoma, začetkov njunega odnosa, ki segajo v čas njune aktivnosti pri oratoriju ter poroke v študentskih letih pa tudi njune skrbi za odnos med seboj in z Bogom.
Kako uspeta usklajevati vsak svojo službo, domače delo na kmetiji, pa še družino in zakon?
Klara: Težko. Zelo močno si postavljava prioritete, kar pomeni, da veliko stvari ni narejenih. Največkrat gre za opravila na kmetiji. Prva je namreč družina, sledi služba, ki jo moraš opraviti, delo na kmetiji pa velikokrat počaka. Ograjo na pašniku tako delava že od lanske pomladi, pa še ni končana.
Miha: Moški smo malo bolj storitveno naravnani in če je nekaj potrebno narediti, se nam zdi logično, da gremo to narediti. Družinske stvari, odnosi lažje ostanejo nekje zadaj in smo nanje manj pozorni. Se pa naučiš, da je to tudi zelo pomembno in se trudiš temu dajati poudarek in iskati možnosti tudi za te reči.
Kako življenje na vasi odtehta pluse življenja v mestu?
Nam veliko pomeni povezanost z naravo; da lahko skoraj v pižami gremo na sprehod v gozd, nabirat rože na travnik, po vršičke, po bezeg ali kaj drugega.
Klara: Na vasi se življenje kar malo ustavi. Ko prideva domov, se zdi, kot bi čas drugače tekel. Ni zelo stresnih dejavnikov. V mestu je dinamika večja, navadno so še zvoki avtobusa, gradnje … Tukaj tega ni. Če že, kdo kosi travo. Nam veliko pomeni tudi povezanost z naravo; da lahko skoraj v pižami gremo na sprehod v gozd, nabirat rože na travnik, po vršičke, po bezeg ali kaj drugega. Všeč mi je tudi, da otrok ne omejujeva. V mestu se je dobro malo urediti, ko greš od doma, ker srečaš veliko ljudi. Na vasi pa lahko otrokoma dava svobodo in če sta umazana in strgana – pač sta. Ne »teživa« ves čas s tem, kako morata izgledati, ne umivava ju stalno okrog ust itd. Tudi njima to ustreza. Poleg tega pa so ljudje tukaj veliko bolj prijazni. Stvari hitreje urediš, več ljudi poznaš in lažje prideš do neke informacije, pomoči.
Miha: Ne vem, če bi lahko kaj veliko dodal. Plus vasi je tudi raziskovanje, da lahko otroka packata po blatu, ne da bi naju skrbelo, da se »bosta umazala«. Plus mesta je le to, da si bližje šolam, trgovinam ipd. Nisi pa blizu naravi, kar je nama pomembno.
Življenje na kmetiji torej veliko daje tudi otrokoma …
Na vasi lahko otrokoma dava svobodo in če sta umazana in strgana – pač sta.
Miha: Zelo veliko. Eno okolje, kjer lahko delaš skoraj vse, kar si zamisliš. Veliko zanimivega je okrog, zelo proste roke imaš, lahko razvijaš domišljijo in ideje … Po drugi strani sta pa zelo blizu naravi, jo spoznavata in odkrivata, kako stvari delujejo … Pomembno se mi zdi tudi to, da vidita posledico tega, kar delata. Če igraš igrico, na koncu nič ne ostane. Če pa nabirata maline v nasadu, imata pa potem celo košarico malin in vidita učinek svojega dela. Na vrtu imata tudi gredico, Ema si je posadila jagode, ki so letos zelo dobro obrodile in sta jih lahko jedla. Tako pridobivata tudi spoštovanje do dela.
Klara: To okolje daje veliko svobodo, ločitev od digitalnega sveta, bolj smo v analognih odnosih, veliko je možnosti razvijanja talentov. Veliko jima daje tudi doživljanje naravnih procesov. Naravno lahko odpiramo tudi zelo težke teme. Ema je stara štiri leta, pa se pogovarjamo o ciklu življenja in o smrti. Ravno zjutraj smo se pogovarjali o tem, zakaj se ljudje postarajo. In je lažje razumela prav zaradi narave, ki jo spremlja in vidi, da se vse nekje začne in nekje konča.
Prihajamo v čas, ko se začenjajo oratoriji, ki so tudi vajin spomin na začetek skupne hoje. Katere veščine, ki sta jih pridobila v času animatorstva, vama v vajinih današnjih poklicnih poteh in družini pridejo prav?
Animatorstvo mi je ob rasti odnosa z Bogom dalo tudi to, da je dobro, da to kar delaš, delaš dobro (čim boljše). Poleg tega pa sem razvil veščine javnega nastopanja, postal bolj odprt in se naučil dela z otroki in mladostniki.
Klara: Izkušnje odnosa z ljudmi, z otroki. Jaz sem oratorij vodila skoraj 10 let in tudi za podjetniško pot mi je ta čas dal izkušnje stika z ljudmi, spodobnost priprave predstavitev, motiviranja in ohranjanja lastne motivacije. Mogoče tudi iznajdljivost. Pri oratoriju se mi je zdelo, da sem bila dobra v tem, da sem ob neki novi situaciji vedno morala imeti plan A, B in C. In tega je tudi v življenju veliko, potrebuješ fleksibilnost. Tudi vera, ki sva jo zgradila v tistem času, je zelo pomembna za najino pot.
Miha: Jaz sem bil kot otrok zelo zadržan in sprva niti nisem hotel med animatorje. Ko pa sem postal animator, sem bil predvsem tisti, ki malo ždi tam, organizira kakšne športne igre in podobno. Animatorstvo mi je ob rasti odnosa z Bogom dalo tudi to, da je dobro, da to kar delaš, delaš dobro (čim boljše). Poleg tega pa sem razvil veščine javnega nastopanja, postal bolj odprt in se naučil dela z otroki in mladostniki. Mislim, da če znaš delati z njimi, to zlahka preneseš tudi v delo z odraslimi. Z otroki se moraš namreč toliko bolj potruditi, da te poslušajo ali nekaj počnejo, da je tudi z odraslimi lažje.
Poročila sta se že v času študija, imata že dva otroka – oboje je precej hitro glede na povprečna leta, ko se pari danes odločajo za poroko in otroke. Zakaj sta se za to odločila?
Veliko sva predajala Bogu. Rekla sva si, »saj bova skupaj, bo že šlo« in nisva imela strahu.
Klara: Za naju je bil korak poroke čisto naraven, stopnička v zvezi, čutila sva, da je čas pravi. Že hoditi sva začela z mislijo, da sva skupaj z namenom, da bi se nekoč poročila. Oba sva bila še študenta, nisva imela ne načrta, ne služb. Jaz sem imela pred seboj še tri leta študija, Miha je ravno diplomo napisal. Rekla sva, da bo že Bog poskrbel. In potem sva do poroke dobila tako stanovanje kot Miha službo, jaz pa sem normalno študirala naprej, tudi Ema je potem precej hitro prišla – malo več kot leto po poroki. Sva pa veliko predajala Bogu.
Miha: Rekla sva si, »saj bova skupaj, bo že šlo« in nisva imela strahu.
Kako sta tudi finančno zmogla poroko v času, ko ni bil še nobeden zaposlen?
Miha: Zaupala sva, da če se bova poročila, poroka vedno prinese blagoslove. Poleg tega pa nisva štartala iz tega, da morava imeti neko »hudo« stanovanje v centru Ljubljane ali vsak svoj avto. Vse skupaj sva precej skromno zastavila. Avto sva recimo dobila šele po tem, ko se je rodila Ema.
Klara: Bilo je eno samo predajanje in izročanje.
Vključena sta tudi v zakonsko skupino in Skupnost Emanuel – kako vaju to bogati?
Miha: Sva v zakonski skupini Družine in življenja tukaj v Trebnjem, predvsem zaradi izgradnje osebnega odnosa z Bogom, ker vidiva, da če ima vsak od naju dober odnos z Bogom, sva tudi drug drugemu bližje. Odnos je vedno prilagajanje, nikoli ni le sajenje rožic.
Poroka vedno prinese blagoslove.
Klara: Glede na to, da so situacije v slovenskih župnijah težke in je, če si aktiven, zelo veliko dajanja, malo pa prejemanja, sva se vključila tudi v Skupnost Emanuel, bolj na slovenski ravni, kjer veliko prejmeš. Midva sva zelo glasbena tipa in slavljenje potrebujeva za dušo, tako da nama je način skupnosti blizu.
V nedavnem intervjuju sta dejala, da sta si zadala cilj, da se bosta po petih, desetih, dvajsetih letih še vedno znala gledati tako, kot sta se na poročni dan. Kaj naredita za to?
Miha: Vsakodnevno je kar težko, tako da se potem trudiva vsaj na vsake toliko časa vzeti si čas zase, za zmenke, da kam greva čez vikend. Veva, da je to pomembno, se pa tega še zelo učiva, vsaj jaz. Imam še veliko prostora za napredek.
Klara: Pomembne so res majhne stvari; kako nekomu nekaj rečeš; da če smo na pijači, da me Miha prime čez ramo, da mi zjutraj da lupčka, me vpraša, kako sem spala. Začela sva ceniti te zelo majhne stvari. Vidim tudi, da je zelo pomembno, da komuniciram svoje potrebe – to se mi zdi zelo pomembno za odnos. Mislim, da imamo lahko ženske resno težavo pri tem. Tudi midva sva imela nekaj konfliktov zato, ker jaz nisem bila sposobna zares povedati, kaj potrebujem. Včeraj zvečer sva denimo zelo dolgo delala zajčnik in me je po tem zelo bolel hrbet. In potem sem sprejela masažo, čeprav sem bila sprva proti.
Oglejte si tudi:
Dr. Alenka Rebula: “Kadarkoli nas nekaj globoko razveseli, sprosti ali vžge, je to govorica našega bistva”
Mag. Aleš Lisac: Kako iz sebe narediti dobrega podjetnika?
Mag. Aleš Lisac: Kako naj zakonca upravljata z denarjem?
Več o podjetniški in kmetijski poti zakoncev Curk lahko preberete v intervjuju na portalu Domovina.
Spet dva,ki pretiravata v delu. Imata svoje službe,ki že itak zahteva od tebe maksimalno,potem delo na kmetiji,ki zahteva skoraj 24urno delo,brez dopusta itd.
Potem dva otroka.
Ja sta pojamrala,da je težko.
Sedaj sta se mlada,z veliko energije.
Ko bosta izgorela,bo prepozno. Pa pride bolezen.
Se sreča da sta na dedkovi kmetiji,da jima ni treba najemnine plačevati.
Na Iskreni ste res zelo zanimivi to poudarjanje količine dela,kako vsi to zmorejo.
TKo kot Anita Ogulin,ki je celo življenje skrbela za druge,ni bilo tedna da ne bi bil clanek o njej,kako je dobra.
Pa kako je bila dobra,če zase ni poskrbela,pa vsi so jo opozarjali. Mati Terezija ki to ni bila. In mislila je da bo resila cel svet.
Zdaj je izgorela in ima raka.
Pa ne vprašajte kako vse to čem. Verjemite govorim iz lastnih izkušenj.
Tudi jaz sem živela na kmetiji,skoz se je delalo,za otroke starša nista bila na voljo čeprav smo bili skoz doma .
Ko sta bila oba starejša,sta zbolela,najprej mami,potem oče
In kaj imata sedaj od pretiravanja?
Kmetija sameva,nekaj stvari je v najemu,odtujeni odnosi,ker ne razumeta jako sta s tem ko sta pretiravala z delom,ranila svoje otroke. Sedaj smo vsi odrasli,pa kljub temu nimamo globokih odnosov,ker onadva ne razumeta,da je bolj kot materialno pomembno čustveno.
Nikjer ne piše, če sta res oba zaposlena. In mogoče s skrajšanim urnikom.
Mislim, da je bistvo tega članka ravno v tem, kako lepo je, če se znaš sredi množice dela ustaviti in posvetiti ženi, otroku. Pustiti, da delo počaka. Saj razlagata, da ograjo na pašniku postavljata že od lani. Ti člani družine verjetno ne bodo trpeli odtujenih odnosov. In če je žena redno deležna masaž in nežnosti s strani moža, ne bo kar tako izgorela.
Res mi je žal, da imate slabe izkušnje iz otroštva. Ampak to še ne pomeni, da se na kmetiji ne da živeti lepo. Zares lepo. Notranje lepo. Kjer so odnosi na prvem mestu. Ker taka je pa moja izkušnja.
“Klara in Miha Curk sta mlada zakonca, starša hčerke Eme in sina Tineta ter kmeta. Poleg starševstva in svojih služb skrbita še za kmetijo Zeleni pašnik s 120 piščanci, 14 ovcami ter racami in kravo, osnovano na modernih sonaravnih pristopih h kmetovanju. 28-letna magistrica poslovnih ved in 29-letni magister hortikulture se na dedkovi kmetiji, na katero sta se oba preselila iz mesta, odlično dopolnjujeta”
kaj pa za vas to pomeni: poleg starševstva, svojih služb skrbita še za kmetijo. Torej sta oba zaposlena.
Veliko uspeha družinici na vseh področjih!
Čestitke mladi družinici in vse dobro jim želim!
Vendar – delo na kmetiji ni romantika in kmetovanje ni idila. Je trdo delo, ki zahteva delovno silo in močne, mlade, zdrave ljudi.
Mislim, da sta si Klara in Miha preveč zadala. Nikjer ni razvidno, da bi imela kakšno pomoč. Vse to delo opravljata poleg službe in dveh majhnih otrok. Dokler je človek mlad, zdrav in poln moči, si misli, da bo vedno tako. Vendar z leti naše moči upadajo, nekega dne ugotovimo, da zmoremo vse manj.
Na kmetiji je vse prioriteta – živali zahtevajo svoje, vodo, hrano, tudi ko kotijo, so še dodatne skrbi, da ne govorimo o košnji, ko je treba posušiti krmo in spraviti za zimo.
Če nimaš nobene pomoči, ne moreš prav nikamor. Dopust odpade, prav tako razni izleti in pohajkovanja. Tudi to je realnost, ki se je ne da prezreti.
Srečno.
Odličen komentar,samo barcaffe.
Poznam ogromno preveč delavnih ljudi,ki jih šele bolezen strezni.
Zato tisti ki hvalite preveliko delavnost,to je skrajnost,tako kot je nedelo skrajnost.
Treba je najti pravo mero.
Onadva sta si zagotovo dala preveliko breme.
Bomo videli čez 10 let,upam da naredite ponovno intervju z njima,iskreni.net.
Dandanes se vrednota kot je delavnost čedalje bolj izgublja. V ospredju je samo še uživanje. Čedalje manj ljudi zna mirno (in skromno) živeti. To ta družinica vsekakor zna. Ne potrebujejo dragih potovanj, da bi se imeli lepo. Dovolj so jim že drobne pozornosti. Vsekakor gesta vredna posnemanja. Ne materialne dobrine… drobne pozornosti in povezanost z naravo.
Hehe hvala za to debato. Draga gospa Barbara, danes sem ob 10ih dopoldne spila en gintonic na vaše zdravje, medtem ko sta se otroka igrala v blatu in na gugalnici 😀
Mogoče intervijuju manjka malo več o najinem sistemu dela. Pomembno je, da je časovno učinkovito, da prinaša dober cash flow ter donos in v delu uživava. Pomembna je obnova narave. Vse živali vsak dan premakneva na svežo travo. Vse živali imava zunaj (piscance, ovce, kravo, zajce,..). Gre za sistem, kjer živali delajo glavno delo namesto naju. Ovce pokosijo, poteptajo travo, naredijo zastirko,ki v tej suši ohranja vodo v tleh. Trava dobi signal, da mora okrepiti koreninski sistem in požene še bolj gosto. Piščanci v nasadu jagodičevja namesto naju kosijo in gnojijo. Ter nama redno prinašajo dohodek.
Vsak dan za živali porabiva prbl 1h. To pomeni 10 min za 60-140 piscance, hoja do pašnika, kjer so ovce in premik, voda. To je to. Kosimo travnikov ne. Naše živali se pasejo od marca do decembra. Z 2 do 3 mesece kupiva suho mrvo pri kmetih v hribih, da podpreva še njih.
Hodimo na izlete. Komaj čakamo 10 dni morja. Avgusta greva na izobraževanje, sama, v Avstrijo (da bo še zmenek seveda😍),ipd. Pomagajo nama starši in brat, sestra z varstvom. Ena služba je za 1 leto, ker sva potrebovala malo več denarja za investicijo v nasad, jezero, ograje, opremo za piscance. Vse so 1x investicije. Imava mentorje in veliko govoriva s kmeti. Miha uživa tudi v službi na Biotehniški fakulteti, zato bo on tam ostal dlje. Jaz pa bom s službo na kmetiji, dopoldne oddelala kar bo potrebno, potem pa doma pričakala otroke😊
Upam, da bo članek tudi čez 10 let. Tudi če nama ne uspe! Tudi zato, da nehamo poskuse podjetništva v Sloveniji dojemati kot slabo stvar.
Drugače pa vabljeni, da najino pot spremljate na najinem Facebook in Instagram profilu Kmetija Zeleni pašnik🐑🐄🐇🐤🌿🌱