Milan Knep: V odnosu do zakonca in do otrok hrepenimo po tem, da bi se duše srečale

Foto: osebni arhiv

Milan Knep je duhovnik, čigar globoka razmišljanja lahko beremo v različnih revijah, spletnih časopisih in poslušamo po radiu. Mnogi se ga tudi spominjajo kot dolgoletnega odgovornega za delo z mladini pri Slovenski škofovski konferenci. Dobro desetletje je vodil tudi tajništvo Medškofijskega odbora za kulturo, zadnja leta pa je tajnik Škofijskega katehetskega urada in odgovoren za pripravo na zakon.

Ravno slednja je bila tema našega pogovora, saj nas je zanimalo, kakšno je njegovo glavno sporočilo, ki ga poskuša prenesti bodočim zakoncem. Vendar, kot bomo med branjem hitro ugotovili, njegovi odgovori močno nagovarjajo tudi tiste, ki s(m)o poročeni že vrsto let.

Sogovornik v intervjuju izpostavi eno izmed glavnih preprek oziroma mankov, ki mnogim zakoncem onemogoča, da bi skupaj rasli, se poznali “od znotraj” in ostali eno. Besede, ki jih izbira, so jasne in konkretne, saj ve, da iskrenost najbolj nagovarja človekovo srce. Toda obenem nas spomni na razsežnost oziroma na pot, po kateri pridemo do duše svojega zakonca in otrok. Velika noč je pravšnji dan za to, da se podamo na to potovanje.

Gospod Milan Knep, že 10. leto v Ljubljani vodite pripravo na zakon. S kakšnim sporočilom želite pare opremiti za zakonsko pot?

Preden vam odgovorim na to vprašanje, bi rad izpostavil princip kiča. Kaj mislim s tem? Princip kiča je v dodajanju. Ko nimaš jasne vizije, potem dodajaš še to in to. Povezuješ neke elemente, ampak s tem ne narediš kakovostnega preskoka.

Princip umetnosti pa je abstrahiranje, odstranjevanje, da se izpostavi bistveno. In tisto, kar želim zaročencem sporočiti, je to, da lahko z vero v Boga ustvarijo eno srečno in trdno zakonsko zvezo. Kajti razumeti moramo, da je vera v Boga čista kakovost. To ni nekaj količinskega. Vse druge teme, ki jih obravnavamo na pripravi na zakon – psihološki, vzgojni, etični, medicinski in drugi vidiki zakona – so le elementi, ki jih nizamo drug ob drugem.

In tisto, kar opažam v zadnjih 10-ih letih, je to, da moramo izpostaviti princip kakovosti, prepričanje, da v Bogu ustvarjamo ta kontekst, v katerega potem vstavljamo vse te elemente. Preskok se bo naredil samo, če smo onstran tega, če vstopimo v princip kakovosti, se pravi v to, kar je transcendentno, kar je presežno. Znotraj tega sveta pa so samo količine.

Kje se potem zalomi, da ne uspemo predati te najpomembnejše vsebine?

V spovednici se ukvarjam izključno s tem, kako ljudi naučiti stika s seboj in kako naj v ta stik s seboj kličejo Boga.

Vsi predavatelji, ki so del priprave na zakon, znajo sijajno razložiti vse elemente s področja čustvenega življenja, ljubezensko-spolnega življenja, vsega, kar je v zvezi z naravnim načrtovanjem družine itd. Vse to obvladajo in tudi sami živijo vero, gredo k maši, molijo in podobno. Ob vsem, kar povedo, vsak od njih še na koncu pove: »Pa na Boga ne pozabite.« Vsi predpostavljajo, da ljudje to preprosto znajo, ampak ravno tega ne znajo. V spovednici se ukvarjam izključno s tem, kako jih naučiti stika s seboj in kako naj v ta stik s seboj kličejo Boga, da ne ostanejo sami s svojim problemom, s svojo jezo, nemočjo, obupom, malodušjem, čemerkoli.

Kaj torej storiti, ko si sredi težkih občutenj?

Zaročencem rečem, da v zakonskem odnosu, pa tudi že prej, pridejo trenutki, ko si sam s svojimi občutki. Nekaj se zgodi, veš, da vsega ne moreš deliti z zakoncem ali pa je zakonec ali partner užaljen, ker si zamudil, ker nečesa nisi naredil ipd. Zakonec ti to očita, morda si še zraven kaj izmisli ali zadevo »prenapihne« in konflikt je tu. Takrat zaročencem povem nekako takole: sedaj imaš dve možnosti. Prva možnost je ta, da premišljuješ, kako boš odreagiral, kaj boš rekel, kako se boš dokazal, da si imel prav – čemur psihologi rečejo »boj za moč«. Druga možnost pa je, da rečeš: »Glej, mojo ženo v tem trenutku nekaj boli, je prizadeta, vrti se v krogu, kako bi mi dopovedala, da sem bil krivičen ipd.« Takrat se lahko odpoveš, kaj boš ženi rekel nazaj in se obrneš na Boga z besedami: »Svojo ženo imam rad, jo spoštujem in ne želim, da bi padla senca na naju.« Ko to ubesedim, nisem več sam, sem v odnosu z Bogom. Odpovem se, kaj vse bom svoji ženi dokazal in kličem Boga ter molim. Na videz sem še vedno psihološko sam, ampak v notranjosti sem v odnosu z Bogom.

Prepričan sem, da če to počnem, bo moj sozakonec prej ali slej začutil to mojo naravnanost. Kajti ta moja drža namreč ustvari prostor varnosti in zaupanja, ki sta bistveno večja in trdnejša od »psihološkega«. Komunikacija med možem in ženo je zares močna takrat, ko sta ena duša v Bogu.

Kaj pa takrat, ko se konfliktu ni bilo mogoče izogniti ali pa sta zakonca že dlje časa »na distanci«? Kako takrat obnoviti komunikacijo?

Ko mi ljudje pri spovedi pripovedujejo, kaj se jim dogaja, nikoli ne razčlenjujem njihovih posameznih grehov, ampak jim rečem takole: »Vidva z možem ali ženo se najprej najdita v Bogu, potem pa vse to, kar sedaj vi meni govorite, povejte še doma drug drugemu. Pa ne tako, da bi si sestavila cel spisek, kaj vse še morata predebatirati, ampak da preprosto vprašate svojega sozakonca, kako se on počuti.« Najprej je treba začeti na obrobju, da bo zakonec verjel, da resno mislite. In če se ubadata z vzgojnim izzivom, ga vprašate: Kako ti vidiš najinega otroka?

Zakonca moramo poslušati, ga ne popravljati, ampak ga pustiti, da pove vse tisto, kar ga teži. Prav tako ga ne ocenjujemo, vrednotimo, ampak preprosto sprejemamo.

In po nekem obdobju, ko zakonca obdelata tudi vprašanje financ, tašče in še vseh drugih materialnih stvari ter ugotovita, da se lahko o tem mirno pogovarjata, pride na vrsto tudi njun odnos: kako drug drugega doživljata pri vzgoji, pri kuhanju, pri jedi, pri mizi in pri vsem drugem, kar še spada v zakonski odnos.

Vse, kar ste do sedaj povedali, predpostavlja, da zakonca morata imeti neko osebno vero. Vendar je mnogi nimajo, tudi tisti, ki so sklenili krščanski zakon.

Vsi ljudje, verni in neverni, imamo povsem enake probleme.

Izhajam iz nekega elementarnega prepričanja, da imamo vsi ljudje, verni in neverni, povsem enake probleme in da je na meni, da znam te probleme opisati – kako neko stvar doživljam na telesu in na duši. Vse to lahko storim izven verskega konteksta.

V tem smislu se mi zdi dragocena literatura, kajti literatura opisuje, kako se pravzaprav počutimo. Čeprav sem duhovnik, so moji problemi zelo podobni vašim. Nisem bistveno drugačen v nobenih stvareh – ne pri hrani, ne pri jedi, ne pri čem drugem. Vse stvari doživljamo na zelo podoben način.

In tudi kot duhovnik ljudem ne govorim »vaš cilj je svetost« ali »zakon je poklicanost«. Tega ne bo nihče razumel. Ne govorim jim o abstraktnih stvareh. To je čisto druga raven. Želim jim najprej približati tisto, o čemer sem prej govoril: najprej razumeti sebe in verjeti, da mi v tej situaciji lahko Bog pomaga, da ga lahko v tisto situacijo pokličem.

Pa vam dam primer. Vsi razumemo, da če se v partnerskem odnosu zatakne na ljubezensko-spolnem področju, da se to rešuje znotraj konteksta čustev, pogovorov itd. Se pravi, do tukaj nam je vsem, vernim in nevernim, bolj ali manj jasno, kakšno je zaporedje korakov. Ampak vsi pa tudi vemo, verni in neverni, da se nekje ustavi, da v nekem trenutku nimaš ne motiva in ne volje, da bi s svojim zakoncem še sploh kaj imel.

Velikokrat se zgodi, da se pred ločitvijo samo še pogovarjaš, kdo bo otroke kam peljal, kam bomo mogoče šli še na dopust in kako bomo to preživeli s čim manj ranami. Realno stanje je, da zaradi vseh porazov, ki so se vmes zgodili, zaradi majhnih in velikih nezvestob, nimaš več volje in energije, da bi še kaj vlagal v zakonski odnos.

Ključna stvar je, kje se pa midva zares srečava, kje se najini duši zares srečata?

In kaj potem povem zaročencem? Pokažem jim strop. To, kar vsi razumemo in se vsi znajdemo in vemo, kako je treba, je do tega stropa. Ampak to ne zadostuje. Ključna stvar je, kje se pa midva zares srečava, kje se najini duši zares srečata? In to je, o čemer sem govoril že prej: lahko se srečava v Bogu. Ko se odpovem boju za moč, ko sem sam in dejansko vem, da nisem sam, da v to svojo stisko, v tiste pol ure, ko ne najdem stika s sozakoncem, da takrat ne preživim v vakuumu ali v jezi, obupu, malodušju, ampak v odnosu z Bogom in verjamem, da bo Bog rešil problem.

Cilj je, da zakonca ostaneta eno, ker vso njuno stanje vpliva na otroke, na njihovo dojemanje sebe, vpliva na njihovo počutje in dejansko vsa klima v družini izhaja iz tega, ali sta zakonca eno ali ne.

V Cerkvi je veliko priporočil, da bi starejši in bolj izkušeni zakonci spremljali mlajše, ki so šele stopili na zakonsko pot. Kako vi gledate na to?

Če bi hoteli vse te stvari zares vzeti in jih izpeljati, sem globoko prepričan, da bi se to dolgoročno vsekakor dalo, ampak to bi predpostavljalo odločitev, da sta zakon in družina centralno vprašanje Cerkve in družbe. Samo takrat se bo to dalo. Takrat bo vse gravitiralo k temu – od tega, kako je župnija organizirana, kam gredo finance, kako delamo z otroki … V vseh teh koncentričnih krogih bi tudi videli hierarhijo posameznih vprašanj, bili pozorni, kako stari starši in vsi drugi podpirajo zakon in družino.

Če bi izbrali, da bi bila zakon in družina presečišče vse pastorale, os in stičišče, potem bi znali tudi vseh drugih »100 stvari«, ki so v Cerkvi (od infrastrukture, raznih pobud in ne vem kakšnih let) tudi umestiti. Vedeli bi, kaj je kontekst, kam v tem koordinatnem sistemu stvari spadajo.

Pa je kdaj obstajalo, da sta bila fokus Cerkve zakon in družina?

Še nikoli ni bilo in tudi sedaj ne bo, ker se o tem ne uspemo dogovoriti.

Zakaj pa ne?

Ker je beg v količino osnovni način, kako se rešimo pravih stvari. Za prave stvari pa je treba imeti pogum. Naš pastoralni občni zbor ljubljanske nadškofije ima 148 smernic, podobno je tudi z vsemi drugimi dokumenti, in na ta način nihče ne more reči, da nismo ničesar prezrli ali upoštevali. Vse smo upoštevali in s tem, ko smo vse upoštevali, nismo upoštevali ničesar.

Zakaj se gre v to razpršenost?

Gre za nezavedni mehanizem, beg v količino, ki je posledica izvirnega greha – na kakšen način se izmuzniti. Tudi veliko pridig je narejenih po tem principu. Ker če bi imel jasno sporočilo, kaj bi ljudem rad povedal, potem bi izpostavil določen odlomek iz Božje besede, iz njega izluščil eno vprašanje in ga predstavil: kaj je problem, kako ta problem referira na stvari, ki jih vidimo okrog sebe, itd. Ljudje bi videli, da je to resno vprašanje in da nanj iščemo odgovor. Odgovor iščem tudi zase in ga poskušam izreči. Veliko lažje pa je nanizati pet med seboj nepovezanih aspektov in si v 10-ih minutah skozi. Povedal pa nisi nič.

Ključen je torej fokus, postaviti si jasno vizijo. Na kakšnih temeljih bi potem morali graditi svoje zakone in družine?

Vsak par mora odkriti en način, kako bo v stiku s svojim otrokom.

Če bi hoteli vse te stvari poenostaviti in vsakemu paru povedati, na čem naj gradi svojo prihodnost, potem bi ponovil to, kar papež Frančišek v apostolski spodbudi Amoris laetitia sugerira zakoncem in staršem. In to je, da se vprašajo: Kje je duša mojega otroka? Kje je duša moja žene? Kje je duša mojega moža?

Če se vrnem k otroku. Prvo vprašanje, ki si ga starši vsak dan postavijo, je, kje je moj otrok. Preprosto moraš vedeti, kje je tvoj otrok. Ne moreš mimo tega vprašanja. Drugo vprašanje, ki si ga je treba zastaviti, pa je, kako se moj otrok počuti. Ga je v šoli kdo udaril ali osramotil? Je lačen? Je sit? Kaj se z njim dogaja? Toda čeprav so ta vprašanja pomembna, je najpomembnejše vprašanje: Kje je duša mojega otroka?

In ob tem vprašanju bo veliko staršev reklo: »Tega pa ne morem odkriti, ker je otrok majhen in ne zna še povedati« ali pa rečejo: »Star je 13 let in noče več povedati.« Torej vsak par mora odkriti en način, kako bo v stiku s svojim otrokom. Če sva prej govorila o stiku s samim seboj, potem je tukaj pomemben stik z otrokovo dušo.

Eden največjih dogodkov v mojem življenju je bil, ko so moji prijatelji iz centra za socialno delo v rejo vzeli eno punčko. Na začetku je bila ta punčka popolnoma zaprta, kot školjka. V svojih prvih dveh letih in pol je hodila iz ene družine v drugo. Nikomur ni pripadala. Bila je mrka, obupana, skratka, kot en mrtev otrok. Bilo mi je grozno in sem si sam pri sebi rekel, kako je lahko en otrok na tem svetu tako nezaščiten. Ko sem jo vzel v roke, je bila na peči pri mojih prijateljih neka plenica in ta punčka je tisto plenico pograbila in jo vrgla na tla. To se ji je zdelo zanimivo in se je skoraj nasmejala. Potem sva dala tisto plenico nazaj in jo je še nekajkrat vrgla na tla. Po tisti plenici se je ustvarilo neko absolutno zaupanje, ki traja še danes po 29 letih.

In nekaj podobnega je v odnosu do moža ali žene: da mu dopustiš, da ti razgrne svojo dušo. Ampak zgolj na psihološki ravni do te prave bližine duše ne moreš priti. Tako kot opisuje Lojze Kovačič v svojem romanu Kristalni čas.

Pripovedujete o romanu, ki je dobil kresnikovo nagrado in velja za enega najboljših romanov v zadnjih 25-ih letih. Česa tako velikega se je avtor dotaknil?

Lojze Kovačič je bil zelo tankočutna oseba in je znal svoji ženi postaviti res obzirna in diskretna vprašanja. Ona mu je vse povedala, s kakšnimi travmami je bilo zaznamovano njeno rejniško otroštvo v Vižmarjih. Ampak Lojze je čutil, da nikoli ni prišel do njene duše. V romanu pripoveduje, da se je zgodilo samo enkrat, ko sta šla iz Tivolija. Hodila sta po Cankarjevi cesti in takrat se mu je zazdelo, da je v njenih očeh videl njeno dušo. Za kar pravi, da se ni nikoli več ponovilo. V romanu na enem mestu tudi omeni, da ima ženska po naravi neko vero, ampak te izkušnje ni imel ne on in ne ona. Čeprav je bila med njima sprva velika čustvena in telesna privlačnost, njene duše ni nikoli našel.

Zato sem mnenja, da tisto, po čemer hrepenimo v odnosu do otroka v odnosu do sozakonca, je, da bi se duše srečale in da vse to, kar lahko racionaliziramo, vse to, kar lahko otipamo, je zelo pomembno, je sestavni del ene celote, ampak tisto, kar pa nam res omogoča, da se srečamo, pa je nekaj presežnega.

Zato v vaši knjigi Eseji o križu pravite, da za to, da bi se duši srečali, ne zadostuje dobra spolnost in strastna čustva ne družinski izleti in skupno preživljanje počitnic?

Vsakodnevna družinska molitev naj bo v dnevni sobi, kjer lahko vsi člani družine sedijo v krogu ali se stiskajo drug k drugemu.

Za vse našteto je treba skrbeti, nič od tega ni nepomembno, vse to je treba redno in načrtno prakticirati. A je učinkovito le, če ima temelj, to pa je družinski ritual, družinska molitev. Samo občasno, v zares veliki časovni stiski, naj bi z otrokom molili v njegovi sobi. Kajti ko bo otrok star dvanajst let, bo na vrata svoje sobe napisal: »Potrkaj!«, »Ne vstopaj!«. Hotel bo zasebnost, družinska molitev pa bo razpadla.

Vsakodnevna družinska molitev naj bo v dnevni sobi, kjer lahko vsi člani družine sedijo v krogu ali se stiskajo drug k drugemu. Starši naj že majhne otroke povabijo, da postavijo znamenja, usklajena s cerkvenim letom, vodijo molitev, jih spodbujajo, da besede razločno izgovarjajo. Ko se bodo duše otrok v molitvi srečale z dušami in srci staršev, bodo otroci želeli še posedeti; razvezal se jim bo jezik, da bodo sproščeno pripovedovali, kar jim leži na duši. Starši naj jih ne popravljajo, ampak naj njihovo zgovornost samo animirajo, jim dajo čutiti, da je na nek način zaželeno vse, kar rečejo, kajti otroci bodo s faznim zamikom sami ugotovili, da kaj od tega, kar so povedali, ni imelo pravega smisla, v čem je bilo njihovo sklepanje kratkovidno, napačno, morda tudi moralno sporno ipd.

Kaj bi morali vedeti mladi pari, ki so na začetku zakonske poti?

Mlad zaljubljen par, ki je na začetku svoje poti, prelomi z domačo družino, z njenimi nekdanjimi praksami in si ustvari nov model.

Tukaj je močan zgled Abraham, ko je zapustil svojo deželo. Mlad zaljubljen par, ki je na začetku svoje poti, prelomi z domačo družino, z njenimi nekdanjimi praksami in si ustvari nov model. »Midva sva zdaj nova država, ki jo morava oblikovati,« bi si nekako morala reči. Ampak ta nova država ne nastane drugače kot tako, kot je Abraham naredil. Ko je prišel v novo deželo, je bil na neki čistini in ni pravzaprav vedel, kako naj živi družinsko življenje, kako naj se ukvarja s svojim gospodarstvom ipd. In kaj je najprej storil? Bogu je postavil oltar in se mu zahvalil. Se pravi, našel je stik z Bogom in iz tega odnosa je potem nastal kulturni model, kako ravnati. Abraham je dobesedno iznašel nov kulturni model. Sicer ne bi bil oče treh civilizacij.

In podoben model najdemo pri sv. Benediktu (480–547), začetniku zahodnega meništva, ki je živel v času, ko je razpadel rimski imperij. Benedikt ni imel odgovora na to razpadanje in ga tudi ni našel tekom dvoje izobrazb, ampak je šel v samoto in tako se je nov kulturni model srednjeveške Evrope najprej uredil v njem. Sv. Benedikt je odkril v odnosu do Boga, kako sploh živeti, ko je vse popolnoma razbito, ko institucije več ne delujejo, ko ni več države, ko so vse kohezivne sile razpadle. In ko je to odkril v sebi, je potem naredil prvo skupnost in od tukaj je potem raslo naprej. Samostani so postali osnova za nek kulturni model, kako gospodariti, kako si ustvariti družino in vse drugo.

Kakšen Benedikt bi moral priti danes?

Mislim, da se bo nekaj takega pojavilo, ker izhajam iz vere, da je Cerkev Kristusova nevesta. Da jo bo On obnovil tako, kot jo je že večkrat po velikanski krizi 9. oz. 10. stoletja, pa potem po protestantski reformi in še kasneje.

Verjamem, da smo vsi ljudje božji otroci in da bo tudi ta kulturni model tako zvodenel, da bodo ljudje videli, da morajo nekje drugje iskati odgovore. Mislim, da neka reakcija na kulturo zadnjih dveh stoletij že nastaja in da mladi vidijo, da se je kontinuiteta z razsvetljenstvom ustavila, da svet po tej poti ne bo šel več naprej. Morda je pri mladih to še neartikulirano, vendar verjamem, da bodo v nekem duhu duhovnosti svetu vrnili upanje.

In kje začeti?

Če bi zakon in družino izbrali kot prednostno vprašanje Cerkve in družbe, potem bi v to vlagali in bi stvar rasla kot gorčično zrno. Če bi nam uspelo v tej množici ljudi ustvariti nekaj srečnih zakonov in bi otroci teh zakoncev videli, kako živita oče in mati, na kakšen način se spoštujeta, kakšno toplo ozračje ustvarjata, potem bi si tega želeli tudi njihovi otroci in bi to prenašali naprej.

Tudi če bi parom pomagali, da bi našli duše svojega zakonca. Treba je začeti pri gorčičnem zrnu. Vsi drugi politični in družbeni ukrepi ne bodo delovali, gorčično zrno pa bo. To je prihodnost. Kajti vemo: kulture, v kateri danes živimo, preprosto ni mogoče zamenjati. Ampak moramo verjeti, kot so verjeli kristjani takrat, ko jih je bilo samo še peščica: da imajo neko resničnost, ki rešuje njih, in da to lahko povedo še nekomu.

Kaj bi ob veliki noči zaželeli vsem zakoncem in družinam?

Svojega zakonca v Bogu vidiš drugače kot sicer.

Vero v Jezusovo vstajenje naj zakonca najprej izpričata v njunem odnosu. Ko se v preprosti molitvi povežeta z Vstalim Gospodom, bo On v njima in med njima s svojo vstajenjsko močjo ustvaril duhovni prostor varnosti in zaupanja, ki je kakovostno nekaj drugega kot psihološka povezanost čustev in misli.

Povezana z Vstalim si bosta upala biti ranljiva. Vedela bosta, da lahko izrečeta vse, ker sozakonec razume in sprejema vse na način, kot izrečeno razume in sprejema Vstali. Edinost dveh src v Svetem Duhu spremeni celotno dojemanje sozakonca. V Bogu ga vidiš drugače, kot sicer. Njegova ranljivost, ki se kaže v njegovih pomanjkljivostih, ti ne gre več na živce, ampak izvablja iz tebe ljubezen, usmiljenje in razumevanje. Sozakonec to začuti, zato želi prejeto ljubezen in razumevanje vračati dvakratno. Začne se medsebojno prehitevanje v velikodušnosti. Spodrsljaju sledi odpuščanje. Iz njega vzbrsti veselje do življenja. Svetovanje terapevta ni več potrebno.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec