Foto: ShutterstockAli pri vas darila nosi Miklavž?
Peljete otroke na miklavževanje, da se nekaj dogaja? Kaj pa parklji? Jih morda celo naročite na dom, da malo prestrašijo otroke, da bodo bolj pridni?
Otroci jokajo? Nič hudega. To je del tradicije.
Miklavževanje, Miklavževi obhodi in Miklavževi sprevodi so (kot enota Miklavževo) od nedavnega vpisani tudi v register slovenske nesnovne kulturne dediščine.
V redu je, če so kulturna dediščina Miklavž, dodelani kostumi, običaji obdarovanja otrok … Toda kako zelo žalostna družba moramo biti, če je naša kulturna dediščina tudi to, da se kup pijanih moških preobleče v hudiče, razgraja in straši otroke? Kajti točno takšno je miklavževanje v spominu večine ljudi v našem okolju.
Če se moramo pri vzgoji posluževati zlobnega parklja (ali katerega drugega zlobnega lika), ki bo prišel, če otrok ne bo ubogal, potem smo v svoji starševski vlogi resnično neuspešni.
Malo zgodovine
Miklavževanje je običaj, ki se na Slovenskem pojavlja od 18. stoletja. Sam lik Miklavža sicer res izvira iz krščanskega svetnika, toda njegovi spremljevalci: parklji, parkeljni, hudiči, krampusi … so očitno poganskega izvora. Predstavljali naj bi pokojne prednike in demone. V času leta, ko dnevom zavlada tema, je namreč veljalo, da duše prednikov lahko spet prehajajo nazaj med žive. Ljudje so se našemili v te demone in uprizarjali divje pohode. Cerkev se je stoletja dolgo trudila, da bi jih omejila, a ji ni uspelo, in na koncu so jih nekako pripeli Miklavžu, ki naj bi jih nadziral. Kot v drugih primerih, ko krščanstvo poganskega običaja ni zmoglo zajeziti, mu je dodelilo novo vlogo.
V katoliškem okolju je očitno ideja obdarovanja brez protipola – kaznovanja – nesmiselna. In je neke vrste patologija. Srednjeevropska kultura ni brez razloga naplavila Freuda. Kot zanimivost: v pravoslavnem svetu je sv. Nikolaj kot obdarovalec vsa ta stoletja čisto dobro shajal brez parkljev. Očitno so svoje temne strasti kompenzirali na druge načine.
Meje med običajem in psihopatijo
Ni malo poročil iz še ne tako davne preteklosti o smrtnih primerih med tako imenovanimi miklavževanji ali rahlo krščansko prebarvanimi poganskimi divjanji. Do tega, da so otroci (in mlada dekleta, ki so morda kdaj prej zavrnila kakega fanta, ki je bil preoblečen v parklja) zmrznili, privezani na drevo v gozdu, kjer so jih pozabili, da so umrli ob padcu v vodnjak, da so v paniki bežali in padli v prepad, reko …
Tudi danes stvari pogosto uidejo izpod nadzora. Alkohol in anonimnost pod masko marsikomu spustita zavore. Leta 2019 so imeli velike težave po vsej Avstriji, saj so krampusi v številnih mestih preganjali ljudi in povzročali izgrede.
Kaj se dogaja v srcu človeka, ki pogosto pod vplivom alkohola ali še kakšnih drugih substanc zakrije svojo identiteto in straši, grozi, vlači, tepe druge ljudi in tudi otroke? V nekaterih primerih gre gotovo za igro. Tudi najpreprostejša igra skrivalnic skriva v sebi prastaro vlogo lovca in plena, za katero očitno tudi sodobni človek čuti, da jo mora izživeti. Toda ena stvar je, ko gre za šov, na katerega pač nekdo želi iti, in se ta označi kot vsebina za odrasle ali vsaj starejše otroke, druga stvar pa je, da nekateri starši namensko peljejo otroke na te dogodke, da bi jim nagnali strah v kosti ali celo naročijo obisk doma.
Kaj se dogaja v srcu človeka, ki pogosto pod vplivom alkohola ali še kakšnih drugih substanc zakrije svojo identiteto in straši, grozi, vlači, tepe druge ljudi in tudi otroke?
Tradicija pred psihičnim zdravjem otrok
Še ne tako dolgo nazaj, marsikje pa še zdaj, je bilo čisto normalno, da so starši naročili parklje na dom, da bi malo prestrašili otroke. To, da se je nekdo od strahu polulal, so bile pozneje zabavne pikantne zgodbice. Kaj od krščanskega Boga, ki je ljubezen, je ostalo otroku, ki je za pest drobnarij od predstavnika krščanstva (Miklavža) doživel temeljni bivanjski strah (parklji)? In kakšna je tu vloga staršev, ki so to vse organizirali?
Ko so odrasli, otroci, ki so se leta zbujali v nočnih morah zaradi travm, niso zmogli toliko refleksije, da bi zavrnili to kruto tradicijo. Ne, svojo travmo zdravijo tako, da jo skušajo normalizirati s tem, da svojo travmatično izkušnjo predajo naprej.
Komu in čemu služi ta strah? Če se pri vzgoji moramo posluževati zlobnega parklja (ali katerega drugega zlobnega lika), ki bo prišel, če ne bo otrok ubogal, potem smo v svoji starševski vlogi resnično neuspešni. Mlajši je otrok, hujše so lahko posledice.
Če rečemo, da je to zabavno in da malo adrenalina ne škodi, je to primerno kvečjemu za najstnike, ki zelo dobro vedo, da je vse igra. Pa še tukaj je vprašljivo. Te podobe se vtisnejo v spomin bolj, kot si predstavljamo.
Vedno, ko se načne ta debata v javnosti, se pojavijo ostri zagovorniki miklavževanj. Se pravi zagovorniki pravice odraslih, da strašijo druge odrasle in otroke: da je to tradicija, da ni treba priti, če nočeš (kar velja šele zadnjih nekaj let, pa še to samo za odrasle: otrok nima izbire in je nikoli ni imel), da kompliciraš, si zategnjen …
Krščanstvo v resnici še ni preoblikovalo naše družbe. Če bi jo, bi častili Boga ljubezni in usmiljenja, ne pa demonov kaznovanja in ustrahovanja.
Pa tudi, če rečemo, da gre za običaj, ki je pač del družbe, zakaj bi moral biti tak običaj namenjen strašenju otrok? Ni drugih stvari, drugih ljudi, drugega zla v naši družbi, ki bi ga bilo treba pregnati, prestrašiti, mu zagroziti? Zakaj se spravljamo na otroke in to kolektivno toleriramo?
Vse človekove pravice, sočutje in dostojanstvo človeka so tako tanek civilizacijski sloj v našem nezavednem, da se ga da z enim samim zamahom, s skupino, z masko in morda z malo alkohola, v trenutku zbrisati. Krščanstvo v resnici še ni preoblikovalo naše družbe. Če bi jo, bi častili Boga ljubezni in usmiljenja, in ne demonov kaznovanja in ustrahovanja.
Tile parkeljni so prav taka neumnost kot Noč čarovnic.
Miklavž res ne potrebuje ob sebi parkeljnov, ali ni dovolj, če ima angelčke?
Ko sem bila sama otrok, se ne spomnim, da bi kje sploh “videli” Sv. Miklavža. Le-ta je prihajal ponoči in nosil skromna darilca. V glavnem je bilo to suho sadje, kakšna čokoladica, par pomoranč in morda kakšne tople nogavičke. Vse je bilo zavito v skrivnost in je bilo lepše kot danes.
Nesmiselnost parkeljnov?
Se opravičujem, ampak tole me je kot starša precej prizadelo.
Cilj starša je, da otroka pripravi na življenje, da bo živel in ne životaril, da bo plaval in se ne bo prepuščal toku. In glede na vaše pisanje mu bomo svet predstavili kot pravljico, kjer se ti nič ne more zgoditi, kjer zlo ne obstaja? Kjer hudiča ni?
Takšnemu načinu vzgoje rečem jaz “zavijanje v vato” , kar je trend modernih mamic, ki otroku prepovejo vse, kar ni po njihovih standardih. Pozabijo pa, da življenje ni po njihovih standardih, ampak trdo, kruto in neizprosno do vsakega od nas. Dolina solz.
Če otroka izvzamemo iz realnosti, nanjo ne bo pripravljen. Če mu ne pokažemo sveta kakršen je v resnici (ne tak kot bi želeli da je), ga bo realnost čez kako desetletje tako lopnila po glavi, da se mu bo vrtelo in se bo le z največjimi napori lahko izognil padcu.
Ne bom rekel, da malo stresa otroku ne škodi, ampak znanstveno dokazano je, da so otroci, ki so preživeli vojno v odrasli dobi praktično imuni na stres, da se določene psihološke težave (modernega) sveta nanje sploh ne primejo. Torej vaš malček zaradi petminutnega srečanja s parkeljni najverjetneje ne bo imel kakšnih dolgoročnih posledic.
Pa dajva še kakšno o simboliki, folklori in tradiciji. Začne se pri pravljicah. Pravljice so bile namenjene otrokom, da so jim predstavljale svarilo in poduk. Pokazale so jim kakšni ljudje obstajajo na svetu, kaj vse se jim lahko zgodi in kako zelo previdni morajo biti, da v življenju sploh preživijo. Ampak moderni svet pravljice opere, ker so mamice tako želele. Čarovnica noče pojesti otrok, otroka je ne sežgeta v peči. Volk ne poje babice, mačeha je dobra oseba in otroke pošlje v gozd na…..izlet??!? In parkeljni ne obstajajo, so samo pijane maškare. Z drugimi besedami – ne se bat, hudiča NI.
Pa je. Na vsakem koraku, vsakič ko prižgem televizijo ali berem novice se zavedam, da hudič kroži povsod in da je tako močan, kot verjetno še nikoli ni bil. Napada nas, ki imamo radi svetlobo in preziramo temo, ki cenimo ljubezen in se trudimo zavračati greh.
Zato otroke pripravljam na življenje tudi tako, da jih strašim. Včasih samo s svarili, letom primerno, enkrat letno pa tudi s parkeljni. In jih z ženo učiva, da parkeljne odžene molitev. Da se proti hudiču, ki je še kako resničen, lahko borimo samo z molitvijo in vero v Boga. S tem dajem otrokom orožje v boju proti vsemu, kar jih v življenju še čaka. Ker se bodo s hudičem srečali velikokrat, je zame kot starša neumno in neodgovorno, da bi jim rekel, da ne obstaja.
Ja, krščanstvo žal res še ni preoblikovalo družbe, vsaj ne po vaših normativih. Ampak zadnji stavek, da s tem, ko z angelom in parkeljnom prikažemo Miklavža, ki ima oblast nad hudiči/parkeljni dejansko častimo “demone kaznovanja in ustrahovanja” je pa publicistično populistični izpad moderne mamice, ki išče potrditev sebi podobnih in nima nobenega stika z realnostjo. Strinjam se, da je iz sosednje Avstrije prišel k nam trend praznovanja parkeljnov/krampusov, ampak verjemite, ta trend ni nič v primerjavi z ostalimi trendi, ki razžirajo našo družbo.
Za konec mojega flancanja:
Največja hudičeva ukana je ta, da je ljudi prepričal, da ne obstaja!
Članek dostojen moderne,scrkljane ženske,ki je bila celo življenje zavita v vato in nima pojma kaj je realni svet.V njeni nadutosti si pa domišlja,da je vsevedna.Ima gospa dokončano teološko fakulteto kakšne terapevtske smeri in rabi nove stranke?Če ni drugih,so tudi tisti dobri,ki imajo “travme”iz otroštva zaradi parkeljnov in zato,ker so jih starši naučili,da za slaba dejanja sledi kazen.Po vaše bo Bog vse odpustil in pri sodbi vprašal,kam si kdo želi in upošteval želje.Da ne bo šel še on na kakšno terapijo,ker ni šel v korak z modernim pogledom na svet,ki nam ponuja raj na zemlji,brez da bi se trudili.