Govorijo in v resnici nekaj podobnega tudi mislijo majhni otroci, ko si zakrijejo oči. Obravnave pojava, ki je staršem dobro poznan, so se lotili tudi znanstveniki …
Malčki se že zelo zgodaj radi igrajo skrivalnice in mnogim staršem se zdi prikupno, ko se otroci »skrivajo« na način, da z rokami zakrijejo svoje oči.
Psihologi z univerze v Cambridgeu pa so v svoji raziskavi med 3- in 4-letniki odkrili, da so otroci zares prepričani, da s skrivanjem svojih oči postanejo nevidni za opazovalca.
Ko so jim oči prekrili z maskami in vprašali, ali jih raziskovalci sedaj lahko vidijo, je večina odgovorila z »ne«. Mnogi so bili tudi prepričani, da raziskovalci ne vidijo drugih odraslih, ki so imeli na enak način zakrite oči.
Tudi v primeru, ko so imeli svoje oči zakrite z očali z odbojnimi stekli, skozi katera so lahko videli raziskovalce, oni pa njihovih oči ne, so bili prepričani, da jih raziskovalci ne morejo videti.
V otroškem dojemanju je vsakdo z zakritimi očmi izven dosega človeškega pogleda.
To je raziskovalce vodilo do zaključka, da je v otroškem dojemanju vsakdo z zakritimi očmi izven dosega človeškega pogleda.
Zanimivo pa je, da so se ob tem mnogi otroci zavedali, da telesa teh oseb ostajajo vidna, iz česar raziskovalci pod vodstvom Jamesa Russella sklepajo, da otroci nekako ločujejo med fizičnimi telesi in jazom neke osebe.
Najbolj zanimivo je bilo odkritje, da so otroci prepričani, da lahko zares vidimo drug drugega le skozi oči.
Za preverjanje te teorije so raziskovalci gledali naravnost v otroka in ga prosili, naj odvrne svoj pogled, poskusili pa so tudi obratno – da so sami odvrnili pogled, ko je otrok strmel vanje. V obeh primerih je bila večina otrok prepričanih, da niso bili vidni, vse dokler se njihov pogled ni srečal s pogledom druge osebe.
Kot kaže vsaj v otroških očeh neizpodbitno velja, da do oči ogledalo duše. Morda pa je ob poznavanju tega spoznanja tudi laže razumeti, zakaj otroci ob soočanju z neprijetnimi vprašanji in temami svoj pogled odvračajo od staršev.
