Medvrstniško nasilje – jutri se lahko zgodi našim otrokom

Foto: Freepik

Slovenski mediji so poročali, da je pretekli petek skupina mladoletnih napadalcev fizično napadla in pretepla 13-letnega osnovnošolca, pri tem pa napad posnela in posnetek objavila na družbenih omrežjih. V zadnjih letih se je na spletu pojavilo več zelo podobnih posnetkov, ki prikazujejo skupino nasilnežev (otrok), ki fizično obračuna z drugim mladoletnikom. Zadnji dogodek je tako znova pokazal, da ima medvrstniško nasilje kljub obilici preventivnih akcij še vedno mesto v naši družbi in bo tako verjetno tudi ostalo.

Zato je pomembno, da se zavedamo, da medvrstniško nasilje ni in nikoli ne bo družbeno sprejemljivo ter da so naši otroci lahko žrtve takšnega nasilja, pa tega sploh ne bomo opazili. Medvrstniško nasilje je pogosto skrito pred očmi staršev, še najpogosteje se izvaja v šolskem času ali neposredno po šolskih obveznostih, otroci oziroma žrtve pa o nasilju (pre)pogosto ne povedo nikomur.

Medvrstniško nasilje je pogosto skrito pred očmi staršev.

Seveda ni vsako otroško in mladostniško merjenje moči že medvrstniško nasilje, toda poudariti moramo, da lahko sprva nedolžno tekmovanje med otroki privede do ponavljajočega se nasilnega obnašanja enega ali več otrok proti drugemu, kjer je žrtev v izrazito neenakem oziroma šibkejšem položaju.

Kaj sploh je medvrstniško nasilje? 

Medvrstniško nasilje ima veliko različnih pojavnih oblik, najpogosteje gre za fizično obračunavanje (pretepanje), zmerjanje, izsiljevanje, spolno nasilje ter tudi za krajo dobrin žrtve in za spletno nadlegovanje itd.

O tem, kaj je in kaj ni medvrstniško nasilje, govori tudi naslednji video posnetek:

Za medvrstniško nasilje gre vedno, kadar govorimo o namernem agresivnem dejanju, ki ga posameznik ali skupina izvajata nad drugim(-i), zagon medvrstniškemu nasilju pa je dal tudi svetovni splet, kjer običajno ne pride do neposrednega fizičnega nasilja, se pa nasilje izvaja z zlorabo fotografij, identitete, z obrekovanjem na družabnih omrežjih, z grožnjami ipd.

Na kaj moramo biti starši pozorni?

Na spletni strani Policije je zapisanih nekaj kratkih, a zelo jasnih znakov, ki lahko nam staršem pomagajo spoznati, da je naš otrok žrtev nasilja med vrstniki. Ob teh znakih bodite pozorni tudi, če vaš otrok nenadoma spremeni vsakodnevno rutino npr. če zaprosi, da ga pričnete spremljati v šolo, če se mu poslabša uspeh v šoli, če mu zmanjkuje denar, če prihaja domov s praskami in poškodbami itd.

V kolikor se obrnemo stran in se tolažimo, da gre le za fazo v odraščanju, lahko otroku s svojim neukrepanjem povzročimo dolgotrajne posledice, ki lahko vodijo v depresivnost in težave z duševnim zdravjem.

Z otroki se je potrebno o tem pogovoriti in skušati pridobiti njihovo zaupanje, da nam bodo povedali, kaj se z njimi dogaja in ali se morebiti nad njimi izvaja nasilje. To je sicer precej lažje reči kot storiti, saj se otroci v primeru medvrstniškega nasilja pogosto čutijo osramočene, prav tako so od teh, ki nad njimi izvajajo nasilje, deležni groženj, da ne smejo o nasilju nikomur povedati, saj se jim lahko zgodi še kaj hujšega. Zato je pomembno, da z otroki vzpostavimo zaupen odnos in jim damo vedeti, da nam lahko zaupajo in da jim bomo pomagali.

Kako ukrepati?

Eden izmed najbolj pogostih nasvetov je ta, da otroke učimo, naj ob pojavu nasilja ne bodo tiho. Naj o tem povedo sovrstnikom, svojim prijateljem, učiteljem … Ne le, če so žrtve, ampak tudi takrat, ko opazijo, da se nasilje izvaja nad drugimi posamezniki, naj to nekomu povedo. Ne pozabimo, da se medvrstniško nasilje pogosto izvaja takrat, ko odraslih oseb ni v bližini, in zato je ključno, da drugi otroci »opazovalci« le to povedo nekomu, ki bo lahko ukrepal in pomagal žrtvi.

Najvažnejši nasvet je ta, da otroke učimo, naj ob pojavu nasilja ne bodo tiho. Naj o tem povedo sovrstnikom, svojim prijateljem, učiteljem … Ne le, če so žrtve, tudi kot opazovalci.

Nato je potrebno žrtvi poiskati pomoč – v kolikor starši opazimo, da temu pojavu sami nismo kos, se lahko obrnemo na psihologe v šoli ali na usposobljene terapevte in se skupaj z otrokom spopademo z nasiljem, ki ga je bil deležen. V kolikor se obrnemo stran in se tolažimo, da gre le za fazo v odraščanju, lahko otroku s svojim neukrepanjem povzročimo dolgotrajne posledice, ki lahko vodijo v depresivnost in težave z duševnim zdravjem.

Čeprav so policijski postopki pogosto dojeti kot togi in počasni, je ključno, da kakršno koli obliko nasilja prijavimo policiji. Le ta bo potem lahko ustrezno ukrepala proti storilcem in s tem mogoče preprečila, da bi še kdo drug postal žrtev istih storilcev.

In čeprav deluje »zlajnano«, je pomembno, da našim otrokom pokažemo takšne članke o medvrstniškem nasilju. Tudi če sami takšnega nasilja še niso opazili, je prav, da se zavedajo, da so oni ali njihovi prijatelji lahko naslednji v vrsti žrtev takšnega nasilja.