Medicinske sestre – na krilih predanosti v služenju bolnikom

Foto: Shutterstock

Več kot 20 let se sprašujem, kaj mojo mamo praktično vsako jutro ob 4.00 motivira, da se vstane, uredi, odpravi na avtobus in ob 6. uri prične z delom medicinske sestre. Od konca srednje šole pred več kot 35 leti pa do sedaj se odpravi na delo, za katerega v vseh teh letih nisem slišal, da bi ga enkrat pokritizirala ali dejala, da si ga ne želi več opravljati.

Zaradi različnih preizkušenj sem imel v zadnjih letih priložnost, da sem del odgovora na to vprašanje dobil iz prve roke.

Malo »zunanjih dejavnikov« motivira medicinske sestre

Seveda je nemogoče posploševati, toda moje izkušnje, ki jih imam iz Enote za intenzivno nego novorojencev UKC Ljubljana, Pediatrične klinike UKC Maribor, Bolnišnice za otroke Šentvid pri Stični in drugih zdravstvenih ustanov, mi dajejo vedeti, da za poklic medicinske sestre ali babice enostavno ni dovolj, da imaš to delo rad, ampak mu moraš biti popolnoma predan.

Zunanjih motivacijskih dejavnikov, kot so odlična plača, izjemni pogoji dela, zadosti sodelavcev, najnovejša oprema itd., v slovenskem zdravstvenem sistemu v veliki večini primerov ne boste našli. Če te srčne žene (in možje) svojega dela ne bi opravljali zaradi drugačnih motivov, bi naš zdravstveni sistem potonil še bolj globoko. Pa že vemo, da nikakor ni na zavidljivi ravni.

Pogled na višino plače: »Ah, ta žalost!«

Spomnim se trenutka ob obisku sina na pediatriji v Mariboru. Ko sem se s sestrami na oddelku pogovarjal o sinovem stanju, je eni izmed njih zabrnel telefon. Pogledala je na prejeto obvestilo in po tiho rekla: »Plačo smo dobili,« na kar je sledil globlji vzdih in besede: »Ah, ta žalost!« Za trenutek je nastal mučen trenutek, ko smo vsi utihnili in se zazrli v tla.

Toda te sestre niso ostale v tem trenutku melanholije. Kljub nezadovoljstvu ali razočaranosti, da njihov trud ni ustrezno nagrajen, so odhitele nazaj na delo. Odhitele so tja, kjer jih najbolj potrebujemo, pa naj bo to k svojim pacientom ali pa k svojcem, ki so v danem trenutku potrebovali prijazno besedo, stisk roke ali pa objem.

Vsi vemo, da si zaslužijo več

Dolgo, predolgo se že kot družba strinjamo v tem, da je nujno potrebno izboljšati pogoje dela za medicinsko osebje. Toda prav tako dolgo do bistvenih izboljšav ne pride. Osebja je še vedno premalo, so preobremenjeni in zadnji dve leti, ko so na prvih črtah bili boj s covidom, jih je to še dodatno izčrpalo.

Pomenljivo se mi zdi, da vsi »poznamo« rešitve, kako izboljšati njihov položaj. Pa je res težko primerno nagraditi njihovo delo? Jim omogočiti delovne pogoje, kjer bodo svoje poslanstvo opravljali s še večjim veseljem? Jim dati vedeti (ja, tudi s primernim plačilom), da so oni tisti, na katerih stoji ali pade slovenski zdravstveni sistem?

Na žalost odgovora na ta vprašanja nimam. Verjamem, da se bodo našli tisti, ki na to lahko odgovorijo. Do takrat pa vsem nam ostane …

HVALA, čeprav ta ne plača položnic …

Ko bomo naslednjič prišli na kakšen pregled, obravnavo ali pa bolnišnično zdravljenje, pokažimo medicinskemu osebju, da smo jim hvaležni.

Čeprav se zdi oguljena fraza, je beseda zahvale za njihov trud zagotovo vsaj majhen obliž na rano nezadovoljstva, ki jim je z neurejenimi pogoji dela povzročena. Zavedamo pa se tudi, da se z besedami hvaležnosti ne da plačati položnic. Obenem pa ne moremo pričakovati, da se bodo medicinske sestre v nedogled zbujale ob 4.00 zjutraj in na krilih predanosti svojemu poklicu odšle na delo.

Spremenimo nekaj zdaj, dokler še lahko. Današnji dan, ko obeležujemo mednarodni dan medicinskih sester (skupaj z mednarodnim dnevom babic, ki je bil 5. maja), naj bo predvsem opomin, da sedaj s skrajnimi napori še lahko obrnemo trend in temu poklicu vrnemo dostojanstvo

In ko bomo naslednjič prišli na kakšen pregled, obravnavo ali pa bolnišnično zdravljenje, pokažimo medicinskemu osebju, da smo jim hvaležni.