Maribor preplavilo veselje do življenja (fotoreportaža)

Foto: Mojca Belcl Magdič

Ulice Maribora je že tretje leto zapored preplavilo veselje do življenja. Na današnjem Pohodu za življenje, ki se je odvijalo pod geslom “Človek že od spočetja”, se je zbralo več sto udeležencev, ki so svojo podporo nerojenim otrokom izkazali s krožnim pohodom po mariborskih ulicah. 

Organizatorji so pripravili pester program za vse generacije, s pričevanji, živo glasbo in otroškim plesom. Vzdušje je bilo čudovito, saj so se pohoda večinoma udeležile mlade družine z otroki. Po Mariboru se je videla reka pisanih balonov in transparentov, predvsem pa se je čutila povezanost med vsemi in želja, da širimo veselje do življenja. 

Pred začetkom Pohoda so v sosednji ulici pripravili svoj “mimohod” tudi nasprotniki dogodka. Glasno so vzklikali svoje slogane, a njihov nastop se je končal predvsem pri tem – pokazali so se, izrazili svoje nestrinjanje in šli naprej.

Udeležence je na začetku pozdravila Urša Cankar Soares, mama štirih otrok in koordinatorka slovenskih Pohodov za življenje. Sledila so pričevanja, ki so izpostavila pomembnost spoštovanja življenja od spočetja do naravne smrti, medtem ko je za glasbo poskrbel p. Stane Bešter, OFM Cap.

Fotografije si oglejte v spodnji galeriji.

“Umirajoča starša sta me vrnila v življenje”

Br. Jaro Knežević, OFM Cap, je delil svojo osebno izkušnjo spremljanja težko bolnega očeta v Srbiji. Kot 25-letnik je dva meseca bdel ob njegovi postelji, ga negoval in molil. “Vse, kar sem imel rad, je bilo v Sloveniji: mami, sestra in brat, prijatelji, študij, skavti … Vse, razen atija. A bdenje ob njem me je poklicalo k ljubezni, ki vzdrži težke okoliščine.” Omenil je tudi, da s svojim očetom ni imel dobrega odnosa in da mu je v tem času skrbi zanj tudi odpustil. Po tej izkušnji se je nato odločil za duhovništvo. Podobno je izkušnjo doživel ob umirajoči mami, ko ga je bližina in molitev po dolgi depresiji znova prebudila. Br. Jaro je poudaril, da je trpljenje, prepojeno z ljubeznijo, rodovitno in da nam tudi trpeči lahko pomagajo, da mi zdravi “oživimo”.

“Moj otrok mi je rešil življenje”

“Dejstvo, da sem bila noseča, je pripeljalo do hitre diagnoze. Prepričana sem, da mi je prav moj otrok rešil življenje.”

Na Pohodu sta spregovorila tudi zakonca Jernej in Mojca Kolarič, starša štirih hčera. Mojca je konec lanskega leta izvedela, da ima redek rak gestacijske vrečke – hkrati pa je bila noseča. Zarodek so zdravniki sprva iskali zaman, a se je kasneje izkazalo, da se je ugnezdil na rakavo bulico, kar je omogočilo zgodnjo diagnozo in rešil njeno življenje. Kot je Mojca povedala: “Dejstvo, da sem bila noseča, je pripeljalo do hitre diagnoze. Prepričana sem, da mi je prav moj otrok rešil življenje.” Danes je Mojca že ozdravljena in aktivno sodeluje pri organizaciji Pohoda.

Jernej je ob tem spregovoril tudi o njunih zdravstvenih izzivih: on ima lupus, Mojci pa so po četrtem otroku odkrili multiplo sklerozo – pa vendar sta se odločila, da Boga ne bosta omejevala. “Bodimo odprti za življenje,” je Mojca spodbudila zbrane, “ne bojmo se, ker nikoli ne vemo, kakšne načrte ima Bog z nami ali z otrokom, ki nam ga podari.”

Ko evtanazija doseže fizično zdrave duševne bolnike

Kaj bi bilo, če bi bila takrat evtanazija dovoljena. Verjetno danes ne bi bila živa niti ona niti njeni otroci.

Urška Cakar Soares je prebrala tudi pričevanje ge. Veronike, ki je v Družino zapisala svoje upravičene strahove. Prebrala je zgodbo o 23-letni Belgijki, ki so jo evtanazirali zaradi duševnih motenj. Svoje trpljenje je opisovala kot neznosno, a ni dobila niti psihologa, kaj šele psihoterapevta – samo evtanazijo.

Tudi ga. Veronika ima duševno bolezen – shizofrenijo. Ko je prvič zbolela, je bilo stanje tako hudo, da je poskušala narediti samomor. Sprejeli so jo na Psihiatrično kliniko, kjer so ji pomagali, da je spet videla, da sije sonce tudi zanjo. Nikoli več ni pomislila na samomor, danes pa živi normalno življenje in je mama treh zdravih otrok.

Včasih se sprašuje, kaj bi bilo, če bi bila takrat evtanazija dovoljena. Verjetno danes ne bi bila živa niti ona niti njeni otroci. Ko je to pripovedovala v bolnišnici, so jo mirili, češ da je evtanazija možna le na lastno željo, a Veronika priznava, da bi bila takrat pripravljena privoliti. Danes jo ob tem groza, da bi se kaj takega lahko dogajalo drugim v podobnem položaju. Upa, da evtanazija pri nas nikoli ne bo dovoljena.

Vabilo k podpisu proti zastrupljanju bolnikov

Ob koncu so zbrane povabili naj do 3. 10 2025 na upravnih enotah oddajo svoj podpis proti zastrupljanju bolnih in ostarelih. (Podpis lahko oddajo tudi z digitalnim potrdilom preko računalnika do nedelje, 5. 10. 2025 na tej povezavi). Zaključili so z besedami, da naj veselje do življenja premaga željo po smrti in naj bomo vsi pričevalci življenja.