Pisana množica v Ljubljani splavu danes dala obraz (FOTO)

Foto: Peter Merše

Več tisoč glava množica, v velikem številu mladih, je pokazala, da veselje do življenja še ima mesto tudi v Slovenski prestolnici, čeprav je zadnji teden kazalo, da bi ga nekateri radi iz Ljubljane kar izgnali. Da je vsak nerojeni otrok že človek, so sporočali Sloveniji, s posebnimi gosti pa prvič v Sloveniji pokazali obraz splava, ki pred javnostjo ostaja skrit – »skupki celic,« ki jih splav posesa iz telesa njihovih mater so tudi ljudje. Ljudje, ki so še kako resnični in si želijo živeti, sporoča Alex Silva, ki je tudi sam preživel poskus splava.

Tudi nekoliko turobnejše vreme in sklican protest nasprotnikov Pohoda za življenje ni preglasilo veselja in navdušenja ter pisanih barv, s katerimi je Pohod za življenje danes obarval Ljubljano, zdržalo je tudi vreme.

Že peto leto zapored, skupno pa šestič je v Ljubljani potekal Pohod za življenje, ki zadnja leta na ulice prestolnice privabi več tisoč glavo množico. Od lani tudi v Mariboru, letos pa so organizatorji dogodek prvič organizirali tudi v Kopru, kjer so letos pred dvema tednoma otvorili sezono, v Mariboru pa je Pohod za življenje potekal prejšnjo soboto.

Letošnje geslo »Vsak nerojeni otrok je že človek!« nosi sporočilo spoštovanja človeškega življenja v vseh njegovih fazah, vse od spočetja, ko se znanstveno dokazano življenje začne. To spoznanje zahteva, da vsako človeško življenje obravnavamo z enakim spoštovanjem dostojanstvom, ne glede na to, ali je že rojeno, ali ne.

Preživeli splav si želijo živeti

Posebnost letošnjega Pohoda za življenje je, da daje obraz žrtvam splava. Poleg mater, ki za svojim pokojnim otrokom žalujejo, so to v prvi vrsti otroci, ki v postopkih splava umrejo. A ne čisto vsi. Včasih se zgodi, da splav »spodleti« in se otrok rodi živ, čeprav običajno ne brez posledic.

Alex Silva je Brazilec, ki je preživel poskus splava. Zaradi tega je slep in nekoliko gibalno oviran, vendar kljub temu z besedo in pesmijo pričuje za življenje. S pesmijo, ki govori o življenju, se je globoko dotaknil src udeležencev. Že v torek pa je v pričevanju na Kongresnem trgu povedal:

»Vesel sem, da sem danes tukaj z vami, da stojim v bran življenju. Tukaj smo, ker smo bili namenjeni življenju, za katerega sem tako hvaležen. Za svojega in za vašega. Nihče ni namenjen za smrt v nekem kontejnerju. Dovolite, da se vaši otroci rodijo, svet potrebuje novih otrok,« je opogumljal ter do solz ganil tudi s pesmijo.

Njegov »brat« Marcus Aurelio Martins ne more govoriti in ne sliši ter je tudi nekoliko gibalno in mentalno oviran. Kljub temu z vsem svojim bitjem pričuje za življenje. Tako Alex kot Marcus sta del skupnosti Deteta Jezusa iz Brazilije, ki skrbi za otroke s posebnimi potrebami, tudi take, ki so preživeli splav. Njen ustanovitelj in oče Antonio Tavares je tako oče trenutno 47-tim otrokom, ki živijo v njegovi skupnosti, skupaj s tistimi, ki so se že poslovili s tega sveta pa je oče že 60-tim.

»Radi bi pozvali vse Slovence, da življenju vedno rečejo DA. Radi bi potrdili, kako dobro je sprejeti življenje.« Tavares vodi skupnost, ki tem zavrženim otrokom nudi družino, očeta in mamo in tako zdravi boleče rane, ki jim jih je zadal poskus splava. »Tudi če telo zboli, je duša lahko zdrava,« je citiral Viktorja Frankla ustanovitelja logoterapije in dodal: »Duša mojih otrok ni bolna in oni z vsem srcem živijo svoj sedanji trenutek.«

Dodal je še, da so njegovi otroci s svojim veseljem navdihnili že veliko nosečnic, ki so nameravale opraviti splav, da so si premislile. To sporočilo iz Brazilije prenašajo v Slovenijo.

Pričevalca, ki je preživel splav pa imamo tudi v Sloveniji. Čeprav je njegova mama opravljala splav, se je nato v šestem mesecu rodil in preživel v inkubatorju. Gospod Aleksander  je zaradi tega sicer slep in ima nekoliko oteženo motoriko. Kljub temu ga je po rojstvu mama sprejela. Po njeni smrti se je moral znajti sam. Vključil se je v društvo slepih in slabovidnih in tam spoznal Nevenko, s katero sta že 15 let poročena. Danes tekmuje v pikadu za slepe in se udeležuje turnirjev po vsem Balkanu. Ker o tem težko govori, je njegovo zgodbo na pohodu predstavila njegova žena Nevenka.

Vsi omenjeni so redke žive priče, ki dajejo obraz splavu. Večina njim podobnih pa vsakodnevno umira v anonimnosti, upravičeni niso niti do groba. Njihova telesca tako običajno končajo v kontejnerjih za biološki odpadni material.

Spodbuda za vse, ki so v stiski

Voditeljica Pohoda za življenje Urša Cankar Soares se je udeležencem zahvalila, da so s svojimi veselimi obrazi danes spodbuda za vse žene in dekleta, ki so ali bodo kdaj v prihodnje v stiski, ko se bodo odločale o življenju svojih nerojenih otrok.

»Že tri tedne cela Slovenija posluša, da je vsak nerojeni otrok človek.Prinašamo sporočila ljubezni, do vsakega človeka, od najmanjšega, ki je ravno začel obstajati, do ostarelih in onemoglih, ki si želijo dostojanstvene smrti.« Posredno je nagovorila tudi udeležence proti-shoda, ki so v začetku potekal mimo Prešernovega trga. Nekaj več kot 100 udeležencev je žvižgalo in skandiralo geslo Moje telo, moja izbira.

Cankar Soaresova jim je odgovorila kar z govornice: »Že tri tedne pa Sloveniji kažemo nekaj zelo pomembnega, česar pa dosedaj še ni imela prav veliko priložnosti videti. Kažemo, da ima splav obraz. Čas je, da besede pravica, moje telo in podobni nesmisli, ki smo jih toliko let poslušali počasi romajo v koš zgodovine. Te prazne besede ob pogledu na človeka, ki je splav preživel zbledijo kakor tema, ko prižgeš luč. Dovolj je teme. Ne želimo več hoditi v temi. Ne želimo izgubiti niti enega več od naših otrok, da zatava v to temo.« Opozorila je še, da so preživeli splav pravzaprav kot bi prišli iz Hude jame, so vest naroda, ker jim ni mogoče pogledati v oči in reči, da niso ljudje. Čeprav jih je res peščica.

Da je pomoč tudi konkretna, skrbijo v Zavodu Živim, v imenu katerega sta pričevali Katarina Nzobandora in Darja Pečnik. V Zavodu Živim dekletom in ženam v stiski, tudi po splavu nudijo pogovor, svetovanje, terapije, DV za ozdravljenje po izgubi otroka in materialno pomoč, saj se zavedajo, da po nepredstavljivi stiski, ki jo ženska doživi po splavu, pogosto ostane sama in izolirana od sveta. V Zavodu Živim jim sporočajo: Niste same.

O anomalijah v sistemu, tudi ko gre za spontan splav pa je spregovorila Marjeta Žemva, ki jo je pretreslo, da svoje hčerke Magdalene, ki se je rodila po 16-ih tednih nosečnosti uradno ne bi mogla pokopati, saj do 22. tedna s strani države niso uvrščeni med otroke, ne dobijo tudi matične številke. »Njeno telesce je imelo rokice, nogice, prstke, glavico, oči, usta. Pri 16. tednih otrok že sesa palec, kolca, začnejo mu poganjati laski in že sliši mamin glas.« Posledično tudi z možem nista bila upravičena do kritja pogreba. Zaveda se, da se tem otrokom, ki vendarle so otroci, dogaja krivica.

Udeleženci, ki so tudi sami izražali predvsem upanje in vzpodbudne besede, so se nato podali po ulicah Ljubljane mimo Kongresnega trga, preko Šuštarskega mosta ter ljubljanske tržnice nazaj do Prešernovega trga, kjer se je dogajanje sklenilo še z nekaj glasbenimi točkami.