Urška Cankar Soares (1984) je koordinatorka slovenskih Pohodov za življenje. Poklicno je pedagoginja montessori, zasebno pa mama in žena. Z vsem srcem si že leta prizadeva za zaščito nerojenih življenj. V intervjuju je spregovorila o svojem delu na področju ozaveščanja slovenske javnosti o splavu in njegovih tragičnih posledicah za življenje nerojenih otrok in njihovih mater, ki se odločajo brez pravih informacij.
Pohodi za življenje so namenjen temu, da se širi zavest o vrednosti nerojenega življenja in alternativah splavu. Kakšne spremembe opažate v slovenski družbi na tem področju?
Pohod imamo letos šele tretjič. Korona je malo prekinila vse skupaj. Na Hrvaškem, kjer jih imajo že dlje, opažajo, da se je spremenil odnos medijev do njih. Počasi so jih namreč začeli sprejemati. Prej so vedno govorili: »To so tisti, ki so proti splavu,« sedaj pa ne govorijo več tega, ampak uporabljajo njihove besede, govorijo o pohodu življenja, o nerojenem otroku, o življenju … Tako da si tudi jaz to pri nas obetam. Da bi počasi to, kar želimo sporočiti, prikapljalo do ljudi. Da razbijemo predsodke, ker to so predsodki.
Kakšen je namen sprehoda po mestnih ulicah?
Da se čisto povprečni ljudje začnejo zavedati tega problema in razmišljati o tem. Da imajo enkrat na leto možnost slišati nekaj drugega. Ker v resnici nimaš izbire, če ne poznaš izbire.
Bi vi jedli Pasteis de nata?
Ne poznam te jedi …
To je odlična portugalska sladica. Ker o tem še niste slišali, ne veste, da je izjemno dobra. Tako je glede splava v Sloveniji. Ne veš, kakšne so lahko še druge možnosti. Izjemno malo otrok gre v posvojitev, pa so to lahko tako lepe zgodbe. Pravkar prihaja v kinematografe ganljiv film na podlagi zgodbe mame, ki je pred 30 leti dala otroka v posvojitev (Lifemark).
Ženske nimajo izbire in nimajo vseh informacij. Če bi jih imele, se jih 90 % ne bi odločilo za splav.
Zakaj je tega tako malo v Sloveniji? Ker ženske, ki se odločajo za splav, ne poznajo možnosti posvojitve. Tudi ne vedo, kaj pomeni živeti po splavu. Ker niso prebrale ali slišale pričevanj žensk, ki so šle skozi to.
Zato trdim, da nimajo izbire in nimajo vseh informacij. Če bi jih imele, bi jih 90 % manj opravilo splav. Če bi vedele, s čim bodo morale živeti do konca življenja, se za to ne bi odločile. To je stvar, ki jih bo za vedno zaznamovala. Ženske govorijo o tem na smrtni postelji. Kdo pri zdravi pameti si hoče to izbrati in se za to zavestno odločiti? To narediš zato, ker si v takšni stiski in te nihče ne podpre. Ker se nisi pozanimal in ne veš, kakšne so posledice in ne veš, kako srečen bi lahko bil, če bi lahko čez 30 let svojega otroka objel, ne pa da se do konca življenja sprašuješ, kakšne oči bi imel in ali bi ti bil podoben. Tudi če mu nimaš ničesar ponuditi, ker si v tako težki situaciji, mu lahko podariš življenje.
Kje vi vidite pot za spremembo odnosa družbe do tega vprašanja?
Najprej ozaveščanje. Treba je priti do spremembe miselnosti. Začnemo pa lahko tam, kjer nas že poslušajo – v svojih krogih. Tudi veliko kristjanov žal posega po splavu. Na spremembo src lahko računamo tam, kjer imamo domet.
Velik primanjkljaj je na področju izobrazbe v smislu najtežjih vprašanj glede splava. Ljudi moramo izobraziti. Posameznik v sebi že čuti, da splav ni v redu, ampak potem nekdo pride s primeri splava po posilstvih. In obnemiš.
Tudi če otroku nimaš ničesar ponuditi, ker si v tako težki situaciji, mu lahko podariš življenje.
Kako pa bi vi odgovorili na to – splav v primeru posilstva?
Naredili smo brošuro, kjer smo zbrali zlate stavke. Cilj je, da bi vsak, ki zavzema pozicijo za življenje, imel na svojem trdem disku vsaj en stavek za obrambo življenja. Pogosto se zgodi, da ob najtežjih vprašanjih zmrznemo. Takrat je dobro, da imamo že predhodno nekaj, s čimer sploh lahko greš v dialog. Tu lahko pomagamo, izobrazimo ljudi, da bodo za debato o splavu sploh usposobljeni.
Potem lahko začnemo nagovarjati svoje okolje. Jaz lahko svojega, vi svojega. Predvsem pa delo z mladimi. Imamo tudi mladinsko skupino, ki res raste, in v njej vidim velik Božji blagoslov. V resnici je to tema za mlade. Začenjajo svojo življenjsko pot, odnose, so na začetku svoje plodnosti. Mladi naravno čutijo, kaj je prav, nimajo pa orodja, kako to posredovati okolici.
Zlati stavek v primeru posilstva?
Zlati stavek je: »To je ena izmed najtežjih stvari, huda travma, krivica, ki je absolutno premalo sankcionirana. Toda splav je še hujša travma. V primeru posilstva si ti preživel, v primeru splava pa tvoj otrok ne bo preživel.«
Travme ne moreš zdraviti s travmo. Mislimo, da večina posiljenih žensk splavi, toda 75 % otroka obdrži. Te ženske pravijo, da jim je to pomagalo, da so šle skozi stisko. Tiste, ki splavijo, pa morajo odžalovati dve stvari. Potem iščejo rešitev v alkoholu in drogah. Statistike so tu jasne. Lahko, da sem bila jaz ali ste bili vi spočeti s posilstvom. Ne vemo in to kako si bil spočet, ne predpostavlja, kdo si.
Kaj pa v primeru hudih bolezni otroka?
Težko vprašanje. Tu bo morala družba stopiti skupaj in družinam nuditi podporo. Te družine pogosto ostanejo same in v tujini iščejo možnosti zdravljenja na lastne stroške, istočasno pa mi dajemo denar nekim Fotopubom.
Večina teh otrok ni nezaželenih, ti otroci so zaželeni, ljubljeni. Zaradi informacije o bolezni pa kar naenkrat niso več? Tega otroka lahko ljubimo, tudi če mu je dana preživeti samo ena ura ali eno leto. Zakaj bi osebo, ki jo ljubiš, prikrajšal za življenje, ker ni povsem po tvojih merilih ali merilih sveta? Če mislimo, da bo mama šla lažje skozi to, če bo otroka splavila, in da je za takega otroka bolje, da umre, je to lažno sočutje.
Pojdimo v šolo za otroke s posebnimi potrebami in enemu teh otrok poglejmo v oči ter mu recimo, da bi bilo bolje, da ga ne bi bilo. To je delal Hitler – po rojstvu. Mi pa delamo to pred rojstvom. To je predrojstveni holokavst.
Travme ne moreš zdraviti s travmo. Mislimo, da večina posiljenih žensk splavi, toda 75 % otroka obdrži. Te ženske pravijo, da jim je to pomagalo, da so šle skozi stisko. Tiste, ki splavijo, pa morajo odžalovati dve stvari.
Ni malo zdravstvenega osebja, ki nasprotuje splavu. Tudi ginekologi. Oni se z nosečnicami tudi prvi srečajo. Nagovarjate tudi njih?
Ginekologi imajo zvezane roke in se zelo bojijo. Nanje se namreč pokaže v primeru, ko je z otrokom kaj narobe. Prišli smo že tako daleč, da se ženskam bojijo sploh predlagati izbiro – oni, ki so strokovnjaki na tem področju in otroka neke mame vsake tri tedne skrbno pregledujejo, drugi mami podpišejo, da lahko enako starega otroka odstrani iz maternice. Ginekolog še bolj kot drugi točno ve, kaj je otrok. Oni bi morali biti prvi varuhi otrok.
Hrvaško, pa tudi slovensko javnost je lani razdvajala tragična zgodba hrvaške nosečnice, ki ji doma noben zdravnik ni želel opraviti splava. Na koncu ga je opravila v Sloveniji. Zakaj so med hrvaškimi in slovenskimi zdravniki tako velike razlike? Pri nas je ugovorov vesti zelo malo.
To je žalostna zgodba za zdravstvo. Na Hrvaškem so tej ženski ponudili, da otroka rodi, ker bi preživel. Ona pa je vztrajala, da bo splavila. To je spreobračanje besed sočutja. Otroka umorijo z vbodom igle v srce, češ da je bolje, da umre, da ne bo trpel. To je nespoštovanje življenja in zloraba besede sočutje. Če ne spoštuješ življenja, lahko delaš, kar hočeš.
Kje je pri preprečevanju nezaželenih nosečnosti po vašem mnenju in izkušnjah mesto umetne neabortivne kontracepcije?
Verjetno bi morala družba spremeniti ne samo svoj odnos do življenja, ampak tudi do spolnosti. Bolj naglas moramo začeti govoriti o tem, zakaj do splava sploh pride. Zaradi neodgovorne spolnosti. O svobodnem rojstvu se lahko odločaš pred spolnim odnosom, ne po njem. V naši ustavi je splav izenačen z ostalo kontracepcijo, tudi kondomom. Devetindevetdeset odstotkov ljudi globoko v sebi ve, da to res ne gre skupaj.
Kaj pa posvojitve? Kakšna je v Sloveniji realna možnost, kot vidimo v ameriških filmih, da ženska nezaželenega otroka takoj po rojstvu preda v roke ljubečih posvojiteljev?
Posvojitve seveda obstajajo tudi v Sloveniji. Nosečnica mora pri ginekologu povedati, da o tem razmišlja, in potem jo povežejo s socialno službo. Pri nas pa nimamo možnosti, ki je v svetu zelo v porastu, da bi si mama, ki da otroka v posvojitev, lahko sama izbrala par, kar delno razumem. Ampak če so to pari, ki so šli skozi socialno sito – in pri nas gredo –, bi bilo to izvedljivo. Tako bi lahko rešili več otrok. V Ameriki že prej spletejo vezi in pogosto gre za pare, ki že imajo otroke, zato gre za mehak prehod in je veliko lažje.
Če nekdo ne zmore več skrbeti za psa, je pohvalno, da išče nove lastnike, in zgražamo se, če ga da evtanazirati. Pri otroku pa je bolj sprejemljivo, da ga evtanaziraš, in to manj humano kot psa, kot da ga daš drugemu, ki ga želi.
Pri nas je problem že sam odnos do posvojitve. Pri nas je to sramota. Neka ginekologinja mi je pripovedovala, da če to možnost predlaga ženskam, ki razmišljajo o splavu, so pogosto zgrožene, češ za kakšne jih ima. Večja sramota je, da ne zmoreš poskrbeti za svojega otroka, kot da ga ubiješ. To je paradoks, ki smo ga kot družba sprejeli. Da je bolj sprejemljivo otroka ubiti, kot ga dati drugemu, ki bo poskrbel zanj. Če nekdo ne zmore več skrbeti za psa, je pohvalno, da išče nove lastnike, in zgražamo se, če ga da evtanazirati. Pri otroku pa je bolj sprejemljivo, da ga evtanaziraš, in to manj humano kot psa, kot da ga daš drugemu, ki ga želi.
Po svetu je v porastu tudi tako imenovani »open adoption«, pri katerem ostajaš v stiku s svojim otrokom in novimi starši. Pri nas je sicer posvojitev manj, tudi zato, ker imamo kar dober rejniški sistem. Ženska morda potem reče, da je bil tisti dan, ko je morala dati otroka iz rok, najtežji v njenem življenju. Toda če bi splavila, ubila tega otroka, bi bil ta dan še neprimerljivo težji.
Tudi v primerih zelo mladih parov ali samo deklet, ki se odločijo obdržati otroka, obstajajo lepe zgodbe. Ti pari čez noč odrastejo, se zberejo in si uredijo življenje. Marsikdo pozneje reče, da ga je otrok rešil, mu dal motivacijo za spremembe.
Pri tej težki temi me zelo nagovarja sporočilo Božjega usmiljenja. Ženske, ki izkusijo splav, so prve, ki lahko pričujejo o Božjem usmiljenju, o ozdravljenju. Samo čudiš se lahko, kdo je naš Bog. Smo v času usmiljenja, izkoristimo to.
Ali število splavov v Sloveniji upada?
Ne, procentualno ne. Upada število nosečnosti samo po sebi, zato je manj tudi splavov. Tudi pravih številk ni. Splav se opravlja na več ravneh: na urgenci, v porodnišnici, s tabletkami … Zato se bojimo, da ne upada. Po naših izračunih je bilo, odkar je v Sloveniji dovoljen, opravljenih do sedemsto tisoč splavov. To je tretjina Slovencev. To je genocid.
Ko se je pred desetletji sprejemala zakonodaja, se o življenju zarodka ni vedelo veliko. Danes pa vemo vse. Kljub vsemu vedenju izbrati, da boš živel v slepoti, je tvoja odgovornost.
Kako naj starši vzgajajo otroke, da bodo sredi te družbe za življenje?
Niso pomembne samo besede, pomembna je tudi čutna izkušnja oziroma je ta velikokrat še bolj učinkovita. Iz ZDA smo dobili posebne imitacije dojenčkov po tednih. Dve leti so razvijali te modele, da bi po teži, tipu in vsemu čim bolj odgovarjali realnosti. Tako se res zaveš, kako zelo zraste otrok v enem tednu. Izkušnja je pretresljiva in se res dotakne srca. V Sloveniji rabimo še več takih kompletov, da bi vsak mlad človek vsaj enkrat v življenju to prijel v roko. Tak človek ne bo nikoli naredil splava.
Nekdo je dejal, da je na svetu veliko ljudi, ki za polni delovni čas delajo splave, in zelo malo ljudi, ki polni delovni čas delajo proti splavu. Danes ste vi ena izmed teh. Ste zadovoljni s svojo odločitvijo? Kaj je lepega pri tem poslanstvu in kaj težkega?
Seveda. Najbolj me razveseli, ko vidiš, da mlade to privlači. Ko na pohodu vidiš ganjene ljudi, ki so sami šli skozi to težko izkušnjo…
Kakšen odnos do nerojenih otrok bo imel po vašem mnenju svet čez 50 let? Se bodo zgražali nad nami, podobno kot se mi danes zgražamo nad suženjstvom?
Naklonjenost življenju bo vsekakor rasla. Že to da je Roe padel, je pomembno znamenje. Ko se je pred desetletji ta zakonodaja sprejemala, se o življenju zarodka ni vedelo veliko. Danes pa vemo vse. Kljub vsemu vedenju izbrati, da boš živel v slepoti, je tvoja odgovornost. Prihodnost je svetla.
Mladi so danes za življenje. Pri mladih obstaja obdobje, ko so izrazito občutljivi za to, kaj je prav in kaj narobe. Če pri tej starosti slišijo, kaj se dogaja pri splavu, jih to povsem šokira. Prevzeti so nad dojenčki. Upanje je, ker nas je Bog ustvaril tako, da v srcu vemo, da to ni prav. Če pogledamo v tujino, so na pohodih večinoma mladi.
Pohodi za življenje v letu 2024:
- KOPER, Taverna, nedelja, 22. september 2024, zbiranje ob 10.30.
- MARIBOR, Glavni trg, sobota, 28. september 2024, zbiranje ob 9.30.
- LJUBLJANA, Prešernov trg, sobota, 5. oktober 2024, zbiranje ob 9.30.
Oglejte si tudi:
Katarina Nzobandora po izgubi otroka: “Svet je hitel naprej, jaz pa sem stala na mestu.”
Mag. Urška Petak: Tudi če izgubimo otroka v zgodnji nosečnosti, imamo vso pravico do žalovanja
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Hvala Urška, za to kar počnete! Iz vaših ust se resnično čuti ljubezen do bližnjega, brez obsojanja.
Vendar bi rada opozorila na določene družbe, kjer so ljudje v ustih zelo pro-life, tudi radi pridejo na taka srečanja itd… vendar ko se pred njimi pojavi npr. noseča najstnica, ji ni lahko. In zato je taki najstnici najlažje opraviti splav (seveda pustimo posledice, o katerih žal nič ne ve). Nihče od ljudi ne bo vedel za ta greh, medtem ko mora o rastočem trebuhu poslušati 9-mesecev, saj bo za marsi koga znamenje ”hudega greha”… Osebno me je zelo prizadela zgodba mlade punce, ki se je PO POSILSTVU! odločila, da življenje sprejme. Lastna družina ji je zelo nasprotovala.. Zaradi te odločitve je bila sramotena celo s strani vaškega duhovnika… To se je vse dogajalo v naši ljubi Sloveniji, v malo bolj vaškem okolju. Najbolj kontradikorno je torej ravno to, da najbolj obsojajo in opravljajo ravno ”verni in pro-life” ljudje. Zdi se mi pomembno ozaveščanje sploh bolj tradicionalnih ljudi, da se pro-life ne začne na ulici in v obsojanju, ampak v besedah in dejanjih, ob katerih se bodo mlade punce (pa tudi ostali) počutile opolnomočene, da sprejmejo nerojeno življenje ne kot nek greh, ampak kot blagoslov.
Vse dobro pri vašem delu!!
… kaj pa če imajo vse (potrebne) informacije?
Kaj, ko bi se zavzeli naj prej za že rojene otroke, živeče med nami? Ali se zavedate, koliko otrok še živi v sloveniji v revščini? Koliko otrok živi v neprimernih, alkoholiziranih družinah? Da o ostali delih evrope ne govorim. Če pa pogledamo, kaj se dogaja na vojnih območjih, mislim, da bi imeli čisto dovolj dela z živečimi. Koliko mamic je z ljubeznijo rodilo svoje otroke, zato da jih vidijo umirati od vojnih grozot. Dovolj dela je predvsem!! za že rojene. Ko bodo ti lahko vsaj živeli, no, potem skrbite za nerojene.
Kako je lahko nekdo tako prevzeten…ni sočutna, ampak izredno neinformirana, ozkogledna. In tak človek je vzgojiteljica…Namesto da bi se zavzemala za žive otroke in ženske, vzbuja slabo vest za skupek celic, ki še sploh niso človek. Za bruhat.
Si pa prava za pobruhati.Ob tebi človek ne rabi bolezni.
Katja, kaj te moti pri Urški? To da se zavzema za življenje, namesto da promovira splav? Zakaj ne bi svojega poslanstva širila? Komu škoduje s tem, da podaja vse informacije okrog splava, splav pa ni neka postranska zadeva, kot bi kupil jogurt v trgovini, ampak ti ta travma lahko za vedno spremeni življenje (pa naj bo to umetni, spontani splav, izvenmaternična nosečnost itd.). Malo poglejte okrog sebe, zasvojene, zlorabljene, samopoškodbe mladih, težave v duševnem zdravju, zelo jezne ljudi, depresivne, polne psihiatrične bolnice, ženske, ki se prostituirajo, itd. itd. da ne naštevam! A mislite, da med temi mnogimi ljudmi ni takih, ki so naredili splav, pa jim zdaj to greni celo življenje, ker se ne morejo izviti iz te tragedije?
A ti zagovarjaš samo enostranski pogled na neko zadevo, ali bi si rada razširila obzorje? jaz zagovarjam to, da ima vsak človek pravico, da se seznani pri vseh zadevah tako s prednostmi kot slabostmi nekega postopka, neke zadeve.
V naši družbi prevladuje enostranski pogled na mnogo zadev, zato je Urška s svojim Zavodom Živim in Pohodi za življenje več kot dobrodošla v SLoveniji.! Pa ne zagovarjam ne ene ne druge skrajnosti.
In še to, opazujte ga. Urško, njeno milino, njeno srečo, njeno mirnost, ko spregovori. Pa potem poglejte vse ženske, punce, aktivistke, ki vse jezne, zamorjene, jezne na cel svet (ker se nekdo ne strinja z njihovimi gesli, parolami) kričijo “stran od naših maternic”, pa naredite primerjavo. Poglejte te ženske, aktivistke v obraz. Pa mi recite, da Urška za našo SLovenijo ni potrebna. Kdo ima vest, kdo ima odgovoren odnos do življenja?