Ljubezen = prenašati ljudi, ki jih ni mogoče prenašati

Vir: Shutterstock

Saj poznate tip ljudi, ki nam iz ljubega miru greni življenje? Opravljiva sodelavka, šef, ki se znaša nad zaposlenimi, tašča, ki kritizira, ne da bi jo kdo kaj vprašal, nergavi sosed … Osebe, ki nam vsakodnevno učinkovito dvigujejo krvni tlak.

 

Prijateljici, ki je jamrala nad svakinjo, ki neprestano kritizira njeno vzgojo, sem pred kratkim poslala misel Male Terezije: »Ljubezen pomeni, da prenašamo ljudi, ki jih ni mogoče prenašati.« Ob tem sem se seveda počutila strašno pametno in velikodušno.

Napaka! Terezijin nasvet sem morala namreč prav kmalu preizkusiti na lastni koži.

Prvi korak: zamera in jeza

Dnevi po praznikih, ko smo očitno vsi malce razdražljivi, pa se vseeno trudimo za dobro voljo in prijaznost. Dokler se ne prikaže oseba, ki prečka vse meje vljudnosti, na nas izlije svoje frustracije, nas dotolče s kritiko in se nato zmagoslavno umakne.

Nazadnje se odločim za edino stvar, ki jo še zmorem: molim za osebo, ki me je prizadela. Sliši se lepo, v resnici pa je podobno zajedljivemu kreganju z Bogom.

Res sem bila besna. Po glavi so mi švigale podobe, kako se trudim za dobre odnose v širšem sorodstvu. Kako se pogosto ugriznem v jezik, da ne bi (nekonstruktivno) netila sporov. Kako molim za ljubezen in sprejemanje. Kako se trudim na prijazen način postavljati meje, kadar gre kdo res predaleč.

In kaj dobim v zameno? Nesramno opazko, zaničljiv pogled, kritiko. »Tokrat je šlo predaleč!« besnim. »S takšno osebo se ne bom več ukvarjala. Dovolj mi je! Nočem je več videti!«

Drugi korak: celjenje ranjenega ega

Človeško gledano ima moj ranjeni ego morda celo prav. A kaj, ko so nekateri ljudje pač del našega življenja. In bodo to tudi ostali – z vsemi svojimi prijetnimi lastnostmi vred.

Na vso stvar lahko realno pogledam šele čez kakšen dan. Ne, ni šlo za zločin, ampak samo za žalitev. Teh mi k sreči ni treba prenašati prepogosto, saj ne živimo v istem kraju. Pa tudi drugače ni šlo za kakšno hujšo zlorabo, ampak je največjo škodo utrpel moj ponos. Ego, ki si neskončno želi, da bi ga imeli vsi radi, da bi ga hvalili in nenehno potrjevali.

 

Tretji korak: Ponižnost, ponižnost …

Ponižnost je kot vrednota že dolgo zastarela. Spada v kategorijo hlapcev, s katerimi vsak dela, kakor mu paše. Če si ponižen, se ne znaš postaviti zase in ne boš nikoli dosegel »samouresničitve«.

Zakaj nas torej Jezus kliče k ponižnosti? K ljubezni do sovražnikov? K prenašanju tistih, ki se jih RES ne da prenašati? Ker se v ponižnosti skriva velikanska moč – moč odpuščanja in ljubečega pogleda. Zavest, da smo ljubljeni v Božjih očeh – ne glede na to, kaj si o nas mislijo drugi.

O tem razmišljam, ko se mi jeza malo poleže. Teorija je preprosta, a v praksi … Upiram se, zdi se mi nemogoče. Da bi bila prijazna z nekom, ki me je tako ponižal?!

Nazadnje se odločim za edino stvar, ki jo še zmorem: molim za osebo, ki me je prizadela. Molim za ponižnost, da bi jo lahko sprejela. Sliši se lepo, v resnici pa je podobno zajedljivemu kreganju z Bogom. Zelo kratkemu kreganju – za več nimam ne časa ne moči.

Četrti korak: »V ljubezni prenašajte drug drugega«

Kako se je nasmehniti nekomu, ki nas je prizadel? Zame ni težjega. Vse v meni se upira. Nasmešek je zelo prisiljen. In kratek. Najrajši bi se mu izognila. A hkrati mi je z njim uspela ena večjih zmag. Uspelo mi je ubiti ego in LJUBITI. Hura!

Največje ljubezni v resnici ne izkažem na romantični večerji z možem ali med radostnim sankanjem z otroki. Takrat je moje srce samo po sebi polno ljubezni in ne zahteva nobenega truda.

Sv. Pavel ne pravi: »In živeli so srečno do konca svojih dni.« Sv. Pavel pravi: »V ljubezni prenašajte drug drugega.«

Največjo ljubezen izkažem, ko se z zadnjimi atomi moči zadržim, da ne zakričim na mulca, ki me spravlja ob pamet. Ko mi uspe kljub utrujenosti in slabi volji z nasmehom pozdraviti moža, ki se (zopet prepozno) vrača z dela.

Sv. Pavel ne pravi: »In živeli so srečno do konca svojih dni.« Sv. Pavel pravi: »V ljubezni prenašajte drug drugega.« Včasih ni družinsko (in sorodstveno) življenje res nič drugega kot prenašanje. Prenašanje v ljubezni.

Zaključek : (nekakšen) happy end

Veste, kako se zgodba konča? Poleg majhnega občutka zmagoslavja, da sem premagala zapleteno mrežo jeze in zamere?

Ko sem se včeraj vrnila z nujnih opravkov, potem ko sem vse dopoldne tekala naokrog, vmes opravljala službene klice, mrzlično preračunavala, kako mi bo uspelo pravočasno dvigniti otroke iz varstva in iz česa naj pričaram kosilo, me je doma čakalo presenečenje.

Oseba, ki me je prizadela in užalila, oseba, kateri sem se s takšno težavo nasmehnila, mi je dostavila kosilo. Čisto pravo kosilo, vključno s solato in sladico. Kaotičen dan je nenadoma postal lep.

Ne vem, ali jo imam zares rada. In kaj si o meni misli ona. A zdaj vem, da se vsaj prenašava. In včasih je to čisto dovolj.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

SKLENI NAROČNINO že od 4,90 € / mesec