Ljubezen brez meja

Thumbnail

»Kulturo življenja« velikokrat enačimo le z enim od njenih vidikov, na primer s prizadevanji proti splavu. A kot nakazuje že beseda “kultura”, gre za veliko več. Kako jo lahko živimo v družini?

Pojem “kultura življenja” je v krščansko in svetovno besedišče postavil papež Janez Pavel II. Opredelil jo je z besedami: “Kultura življenja pomeni spoštovanje narave in Božjega stvarstva. V posebni obliki je to spoštovanje človeškega življenja od spočetja do naravne smrti.”

Gre za način življenja, ki v praksi udejanja ljubezen do stvarstva in do vsakega človeka, na poseben način pa do najbolj nemočnih.

K temu prizadevanju je poklican vsak kristjan, na poseben način pa prav gotovo zakonski pari in družine. Na kakšen način lahko torej krščanske družine gojijo in vzgajajo za kulturo življenja?

Kulturo življenja velikokrat enačimo le z enim od njenih vidikov, na primer s prizadevanji proti splavu. A kot nakazuje že beseda “kultura”, gre za veliko več. Lahko rečemo, da gre za način življenja, ki v praksi udejanja ljubezen do stvarstva in do vsakega človeka, na poseben način pa do najbolj nemočnih, kot so otroci, bolni in onemogli. Kultura življenja se zato družin dotika na mnogih področjih življenja.

Dobra priprava na zakon

Kot vse ostalo v družini se kultura življenja začenja v odnosu med možem in ženo – in to še preden sta poročena. Že kot fant in dekle sta vsak dan postavljena pred izziv in odločitev, ali želita v svojem odnosu služiti drug drugemu in življenju ali svojemu egoizmu, užitku in poželenju.

Mnogo zakonov se po nekaj letih konča ravno zato, ker mož in žena svojega odnosa nista postavila na prave temelje že na začetku svoje skupne poti. To je torej prvi pogoj, da bosta zakonca živela kulturo življenja in da bosta dobra starša. Njun odnos je prvi vzorec in zgled, ki ga “pijejo” njuni otroci, prav tako pa tudi družba okoli njiju.

Odprtost za življenje

Ko mož in žena zaživita spolno življenje – četudi pred poroko –, ju kultura življenja vabi k “odprtosti za življenje”. Na kratko ta poetična besedna zveza pomeni, da se zakonca ne zapirata možnosti spočeti otroka zaradi sebičnih razlogov in strahov. Osnove nima le v Božjem naročilu: »Bodita rodovitna!« (1 Mz,28), ampak tudi v uresničitvi stvariteljskega potenciala moža in žene ter v njuni ljubezni do še nerojenega otroka.

Poetična besedna zveza “odprtost za življenje” na kratko pomeni, da se zakonca ne zapirata možnosti spočeti otroka zaradi sebičnih razlogov in strahov.

Na poseben način kulturi življenja nasprotujejo splav, kontracepcijska sredstva, ki lahko povzročijo smrt že spočetega otroka (hormonska kontracepcija), in tiste vrste umetne oploditve, ki na račun življenja enega človeškega bitja uničijo več drugih.

Drža kulture življenja, ki dopolnjuje odprtost za življenje, je odgovorno starševstvo. Ta pomeni, da imata zakonca pravico v svoji vesti presoditi, ali ju njune socialne, čustvene, finančne ali druge okoliščine v določnem obdobju resno ne ovirajo pri uresničevanju starševskega poslanstva. V tem primeru se lahko izogneta spočetju, kar jima – v skladu s kulturo življenja in naukom Cerkve – omogočajo mnoge naravne metode načrtovanja družine (npr. FertilityCarefertilitycare.si). Le-te so danes znanstveno utemeljene in zanesljive ter v zakonski odnos prinašajo dimenzije, ki jih ne bomo nikoli srečali pri kondomih ali kontracepcijskih tabletkah: skupno spoznavanje, spoštovanje in cenjenje čudovitega delovanja ženinega telesa, skupno odgovornost za načrtovanje družine itd.

Skrb za zdrav zakonski odnos

Kaj pomaga, če starša poskrbita le za rojstvo novega otroka, ne pa tudi za kvaliteto njegove vzgoje in življenja? Kaj pomaga, če znata veliko povedati o vrednosti življenja, toda v trenutku napetosti svojega otroka ponižujeta, z njim manipulirata ali ga celo udarita?

Kulture življenja v družini zato ni brez prizadevanja za kar najboljšo možno vzgojo otrok. Le-ta se začne z zgledom varnega in ljubečega partnerskega odnosa, nadaljuje pa s sočutnim odnosom do otroka, ki odgovarja na vse njegove materialne, čustvene in duhovne potrebe ter mu dopusti, da v polnosti razvija svoje potenciale.

Kako vzgajati za kulturo življenja?

Če bomo starši kulturo življenja živeli, jo bomo brez napora posredovali tudi našim otrokom. Samo sram nas ne sme biti spregovoriti o intimnih in občutljivih temah, o katerih bodo sicer prejeli le izkrivljene predstave od vrstnikov in medijev.

Spregovorimo z njimi o lepoti in čudežu nastanka novega človeškega življenja pa tudi o realnosti splava. Naučimo jih ceniti, opazovati in poznati njihovo telo ter jih pripraviti na vse spremembe, ki jih čakajo v obdobju odraščanja. Deklicam že zgodaj predstavimo čudoviti cikel ženskega telesa in prednosti, ki jih za njihovo zdravje in prihodnje partnerske odnose predstavljajo naravne metode uravnavanja rojstev. Fante učimo odgovornosti za njihova dejanja in poguma za soočenje s posledicami slabih odločitev. Predstavimo jim krščanski pogled na človekovo telo, ki ga tako čudovito opisuje teologija telesa Janeza Pavla II. …

Kaj pomaga, če znata starša veliko povedati o vrednosti življenja, toda v trenutku napetosti svojega otroka ponižujeta, z njim manipulirata ali ga celo udarita?

A kot smo rekli, je kultura življenja še veliko širša od naštetih tematik. Tako nas vabi, naj se kot družina trudimo za pomoč soljudem v stiski. Obiskujmo bolne in onemogle bližnje. Otroke z zgledom učimo solidarnosti tudi do revnih v tretjem svetu, ki trpijo zaradi lakote in drugega pomanjkanja. Skrbimo za svojo okolico in naravo. Predvsem pa se o vsem tem pogovarjajmo – iskreno in brez zadržkov.

Težka naloga? Morda. A vse to samo dokazuje, da je kultura življenja v resnici način življenja. Način, h kateremu nas ne vabi samo sveti Janez Pavel II., ampak tudi Jezus Kristus, ki vsakemu izmed nas vedno znova govori: »Kdor hodi za menoj …, bo imel luč življenja« (Jn 8,12).

Prispevek je bil prvotno objavljen v prilogi Naša družina (2/2014).