Liljana Fajdiga: “Marsikateri otrok je danes zapuščen otrok.” (2. del)

Foto: osebni arhiv

Liljana Fajdiga je profesorica nemščine in pedagogike ter svetovalna delavka na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer. Pri svojem delu se posveča mladim, ki prihajajo z najrazličnejšimi vprašanji. Nekateri potrebujejo nekaj pomoči pri odločitvi za študij, spet drugi pa se soočajo s težkimi preizkušnjami. V intervjuju je povedala s kakšnimi stiskami se soočajo dijaki in svetovala staršem, kako s svojim mladostnikom vzpostaviti in ohraniti dober odnos. 

Delate predvsem v svetovalni službi. S kakšnimi težavami se dijaki največ obračajo na vas?

V tem času, okrog vpisov na fakulteto in srednjo šolo, je največ vprašanj povezanih s tem. Kam iti naprej, kaj če ne bom sprejet? Kar nekaj je negotovosti in strahov. Ogromno je dela s kariernim usmerjanjem.

Tekom leta pa je zaznati kar nekaj stisk. Najti svoj prostor v novem razredu, se povezati, soočati z razočaranji. Kako prebroditi razočaranje, ko te prijatelj, ki si mu zaupal vse svoje skrivnosti, razočara. Veliko je težav z raznoraznimi spletnimi aplikacijami in orodji. Ko se nekomu preveč zaupajo, pošljejo nespametno sliko in to odleti v svet. Žal je veliko stisk povezanih z nasiljem v družini. V vseh šolah se pojavlja tudi medvrstniško nasilje. Tudi stiske odraščanja, iskanja samega sebe, svoje identitete, iskanje vsega, kar bi naj bil … in pa seveda strahov, anksioznosti ter paničnih napadov.

Kje so največje nevarnosti za mladostnike danes? Včasih je nekako veljalo, da so to droga, alkohol, kriminal … Danes pa se ogromno sliši o tem, da so starejši mladoletniki že na antidepresivih, pomirjevalih …

Kar se tiče alkohola, opažam, da ga je manj. Je manj aktualen in manj priljubljen. Droge so dandanes žal ekstremno lahko dostopne in v vseh možnih oblikah. Po drugi strani pa so vedno prisotne stiske in skrbi odraščanja, ogromno je anksioznosti in depresivnih motenj. Vsega tega, kar se v otrocih nabira in običajno tega niso sami prinesli na svet, ampak je bolj rezultat tega, v kakšnem okolju živijo. Po navadi bi bila veliko bolj učinkovita in smiselna kakšna družinska terapija kot pa obisk psihiatra in tablete. Velikokrat je tako, da mladostniki nosijo ter odsevajo stiske svojih staršev in jih odražajo v depresiji, samopoškodovanju, motnjah hranjenja in drugih oblikah.

Mislite, da nekoč teh stisk ni bilo ali niso bile prepoznane? Ker nekoč to skoraj ni bila tema? Težave pa so bile tudi takrat.

Dandanes se občutno več o tem govori in piše. Če pogledamo medije, je postalo duševno zdravje top tema zadnjih treh let, tudi v medicini so se naredili veliki premiki, kar se tiče definicije tega. Tudi možnosti za zdravljenje je veliko več. So bile pa stiske tudi nekoč, samo mogoče so jih ljudje reševali drugače kot z obiskom psihiatra. Vsekakor je potrebno psihiatrično zdravljenje tam, kjer je to nujno potrebno kot podpora psihološki oz. psihoterapevtski obravnavi, dalo pa bi se marsikaj tudi preventivno urediti in sploh ne bi prišlo do tega prehitrega psihiatričnega zdravljenja.

Veliko stikov imate z mladimi. Zaupajo vam. Kaj bi svetovali staršem? Kaj si mladostnik želi od svojih staršev, kaj od njih najbolj potrebuje?

Najbolj pogost odgovor, ki ga slišim, je, da želijo bit slišani. Mi starši zelo radi in zelo hitro preskočimo iz pogovora na monolog. Začnemo pridigati in govoriti o svojih izkušnjah, predavati … V bistvu pa otrok tega ne potrebuje. In ne samo, da tega ne potrebuje, to je ravno tisti element, ki nas in mladostnika razdvaja. Bolje bi bilo biti tiho in namesto ust odpreti ušesa, prisluhniti in biti pozorni na to, kaj se v mladostniku dogaja. Verjamem, da svoje otroke najbolje poznamo, a včasih jih ne pogledamo dovolj globoko, v svoji zaposlenosti z vsemi življenjskimi obveznostmi si ne vzamemo časa, da bi ga pogledali v oči, se usedli z njim, si vzeli čas za sprehod, pogovor o stvareh, ki ga mučijo.

Starši radi in zelo hitro preskočimo iz pogovora na monolog. Začnemo pridigati in govoriti o svojih izkušnjah, predavati … Otrok pa tega ne potrebuje.

Otrok potrebuje pogovor, poslušanje, zanimanje zanj in iskren „rad te imam“. To v bistvu mladostniki zelo močno pogrešajo. Čeprav po drugi strani starši ljubijo svoje otroke in jih imajo res radi, včasih to manjka ali pa jim tega ne znajo povedati ali si mislijo, da tega več ne rabijo. V bistvu pa to res potrebujejo zelo močno.

V javnosti in medijih ni pristne naklonjenosti do najstnikov oz. te starostne skupine od 15 do 20 let. Opaziti je neko nezaupanje do mladih. Kako naj pogledamo na najstnika z malo več razumevanja, tako, da bi videli mladega človeka, ki se išče in rabi čas, da se najde?

Ja, v družbi pogosto slišimo in se nekako kotali to prepričanje, da so mladi takšni in drugačni, niso dobri, niso sposobni, so leni, nevzgojeni … Tu bi priporočala eno odlično knjigo, Vihar v glavi (Daniel J. Siegel), ki to obdobje mladostništva predstavi v najbolj pozitivni luči. Da je to najbolj občutljivo in najbolj čudovito obdobje rasti, zanosa, energije in moči, ki jo kasneje v življenju težko najdemo. In vsa ta energija, zanos, pozitivna naravnanost, zaupanje v ljudi, vse to je v bistvu eno čudovito izhodišče, ki pri mladostnikih pogosto, žal, ostane neizkoriščeno. Ker jih mi odrasli želimo ukalupiti, da morajo biti točno takšni, kot jih želimo imeti. Mislim, da bi jim morali bolj prisluhniti, jim dati priložnost, da oni nekaj povejo, da sami naredijo, sami spodbudijo, ustvarijo. Ker sposobni in zmožni so veliko bolj, kot mi mislimo.

Kaj bi svetovali staršu, ki vidi, da se mladostnik zapira vase, ne pove stvari, se ga izogiba? Vem, da je težko, če že prej ni bilo nekega pristnega stika, ker če bi bil, do tega verjetno ne bi prišlo. Recimo, da je starš na neki točki, ko si reče, da ne želi več tako naprej, da želi s svojim otrokom stik in dober odnos. Katere korake naj naredi?

Svetovala bi čisto konkretne stvari. Prva stvar je sprehod. Pri svoji hčerki vidim, da je to zelo pomembna stvar. Načrtovati vsaj eno uro na teden, ki je samo najina. In tisto uro greva na sprehod in ni drugih motečih dejavnikov. Takrat ona meni zaupa marsikaj in tudi jaz njej, česar drugače ne bi. To je odličen način zbliževanja. Zato, sprehajajte se s svojim otrokom. Zagotovo vam bo povedal veliko več, kot če vanj rinete znotraj štirih zidov.

Druga stvar je, da se starši poskušajo približati otroku na njemu pravi način. Ne na način, kot si ga starš predstavlja, da je pravi, ampak čisto empatično, se vživeti v mladostnika, kaj on potrebuje od nas in želi. Zagotovo, to pa lahko garantiram, želi vsak mladostnik imeti ob sebi svoje starše. Vsak mladostnik želi imeti s svojimi starši dober odnos. Se pa včasih mladostniki na poti odraščanja zapletajo v kakšne težje zgodbe, ki jih kasneje ne znajo predelati, staršem jih pa ne upajo zaupati. Druga koristna stvar za zbliževanje so skupne dejavnosti, na primer peka peciva, popravljanje kosilnice, urejanje vrta, nekaj fizičnega. Najslabši kraj za pogovor je znotraj hiše, najboljši pa so običajno tisti, kjer ni ničesar motečega, ni mobitelov, televizije, računalnika, ničesar, kar bi motilo in je neko vzdušje, kjer se lahko odprejo. Starš lahko pomisli na dejavnosti, ki so bile v otrokovem otroštvu zbliževalne in seveda prisluhne mladostniku in njegovim željam glede preživljanja skupnega časa: naj bo to filmski večer, gledališče, košarka, koncert, družabne igre … kar koli, v čemer družina uživa, je povezovalno.

Otrok potrebuje pogovor, poslušanje, zanimanje zanj in iskren „rad te imam“. To v bistvu mladostniki zelo močno pogrešajo.

Tretja takšna aktivnost pa je, da se poskušamo približati otroku na način, da mu prepustimo vodstvo. To pomeni, da mu prepustimo možnost izbire, odločitve, kaj bi želel z nami početi, kaj bi od nas želel, in sam izbere in organizira neko stvar.

Pogosto je to, da poiščemo pomoč, ko se nam v odnosih zatakne, še vedno precej obremenjeno s predsodki. Pa je lahko izjemno koristno, le nekaj srečanj in se spet na novi ravni povežeš, vidiš drugega v drugi luči, tako otrok starša kot starš otroka.

Definitivno. Če pa starši opažajo, da se otrok pretirano zapira vase, da res noče govoriti, da vidijo, da je ta otrok vse bolj otožen, umaknjen od vsega, kar ga je prej veselilo, na tem mestu je vsekakor zelo pametno čim prej poiskati tudi strokovno pomoč. Morda gre za kakšne resne težave, doživljanje medvrstniškega nasilje ali kakšne druge težje stvari, ki jih je treba predelati. V pomoč je lahko svetovalni delavec na šoli, potem pa psihologi, psihoterapevti, psihiatri, pa tudi strokovne delavke CSD, ki družino obravnavajo celostno.

Kaj bi svetovali otroku, ki ima nefunkcionalne starše, totalno konfliktne ali odvisne od alkohola ali česa drugega, ločene … Kako naj otrok samemu sebi pomaga preživeti ta leta?

Vsekakor je marsikateri otrok, žal, skoraj zapuščen otrok. Prehitro odraščajoči otrok, ki je prisiljen v to. Ključna stvar je, da ta otrok dobi zaupanje v svet in zavest, da obstajajo poti iz te stiske, v kateri je odraščal. In da prihodnost prinaša veliko lepše poti, odnose, ki bodo sledili po vsem tem obdobju konfliktnosti. To je upanje v prihodnost. Mora vedeti, da obstajajo institucije in ljudje, na katere se lahko obrne v primeru, da gre za nasilje v družini, za zanemarjanje, kot je na primer alkoholizem, druge odvisnosti, neustrezni odnosi med staršema na kak drug način, ali ko gre za kakršnekoli težje konflikte. Vsekakor so vrata šolskih svetovalnih služb vedno odprta, potem pa so tukaj zdravstveni domovi, centri za duševno zdravje, raznorazni SOS telefoni, na primer TOM telefon. Tudi spletni portali, kot je To sem jaz, kjer lahko mladostniki dobijo pomoč ali se preprosto razbremenijo.

Velikokrat je tako, da mladostniki nosijo ter odsevajo stiske svojih staršev in jih odražajo v depresiji, samopoškodovanju, motnjah hranjenja in drugih oblikah.

Vsekakor tudi strokovne službe, od psihologov do psihoterapevtov, psihiatrov, ki so v pomoč. Ključni faktor so seveda tudi Centri za socialno delo. Tam lahko posameznik oz. ta otrok, ki živi v nefunkcionalnih razmerah, dobi podporo in pomoč pri reševanju njegove stiske. Kot svetovalna delavka pogosto sodelujem s CSD-ji in imam dobre izkušnje s sodelovanjem, saj se strokovne delavke Centra trudijo prisluhniti otroku in zanj iskati pravo pot. Lahko je ta prava pot umik v krizni center, kamor se lahko posameznik umakne za nekaj mesecev. Ali je pa to mogoče umik h kakšnemu sorodniku, ki je v dobrih odnosih z otrokom. Ali pa je to mogoče celo umik v mladinski dom, kar urejata CSD in sodišče. Ali pa kak drug umik oziroma rešitev krizne družinske situacije. Ključno je zavedanje, da vedno obstaja rešitev iz stiske, mladostnik ne sme obupati nad trenutnim stanjem, ker dejansko se da rešiti situacijo.

Ste tudi učiteljica. Je težko biti srednješolski učitelj?

Ja in ne. 🙂 Predvsem je biti lepo srednješolski učitelj. Pri delu z mladimi uživam, v njih vidim tisto energijo in zanos, o katerem sem govorila prej, poskočnost. So kot ena pomlad, cvetoči, polni energije. Ni pa ta poskočnost pri pouku vedno dobrodošla. 🙂 A kot pravim, je z njimi lepo delati. Je pa kar nekaj dela s tem, da poiščeš pravi način, da bodo neko znanje z veseljem sprejeli.