Liljana Fajdiga: “Gimnazija ni nujno najboljša izbira za vsakega otroka.”(1. del)

Foto: zajem zaslona Rtv

Liljana Fajdiga je profesorica nemščine in pedagogike ter svetovalna delavka na Gimnaziji Franca Miklošiča Ljutomer. Pri svojem delu se posveča mladim, ki prihajajo z najrazličnejšimi vprašanji. Nekateri potrebujejo nekaj pomoči pri odločitvi za študij, spet drugi pa se soočajo s težkimi preizkušnjami. V intervjuju nam je pojasnila, za katere otroke je primerna gimnazija in kaj naj bo odločilno pri odločitvi za srednjo šolo. Dotaknila se je tudi problematike slovenskega šolstva, ki je preveč obremenjeno s podatki in prilagojeno predvsem “pridnim deklicam”. Predlagala je tudi nekaj zelo konkretnih rešitev … 

Kaj svetujete otrokom, ki v teh dneh razmišljajo o vpisu v srednjo šolo? Na podlagi česa se naj odločijo? So otroci pri tej starosti zreli in sposobni vedeti, kaj si želijo?

V prvi vrsti bi naj bilo najpomembneje to, kaj v življenju sploh želijo doseči. Kje se v prihodnosti vidijo, katero delo oz. poklic bi jih potencialno zanimala, v čem so dobri in v čem bi se želeli še naprej izobraževati. Tem kariernim ciljem potem prilagodijo izbor srednje šole ali kasneje fakultete. Po informativnih dnevih, brskanju po spletnih strani šol oz. fakultet, pogovoru s starši in svetovalci na šolah, bi si naj otrok svoje želje dodatno razjasnil.

Pri nas na šoli imamo velik delež zrelih in precej odločnih mladih ljudi, ki že zelo dobro vedo, kaj jih v življenju najbolj veseli. Imamo pa seveda tudi nekaj takšnih, ki bolj sledijo drugim. Še večji kot vpliv prijateljev, opažam vpliv staršev. Otroci velikokrat, morda tudi nezavedno sledijo neuresničenim željam staršev. Vpišejo se na gimnazijo, ker ga starši tam vidijo ali na predšolsko vzgojo, ker mu rečejo, da je dober z otroki. Sam pri sebi pa tega ne čuti, ampak ugodi staršem.

Ogromno staršev danes otrokom neprestano diha za ovratnik …

Tudi zato je lahko srednja šola dober korak, da otrok vstopi v samostojnost. Imamo pa tudi kar nekaj takšnih primerov, da gre otrok od doma, ker so doma težke razmere. Želi proč od staršev. Tudi v tem primeru večinoma ni slaba odločitev, da gre in se od domače situacije distancira. Zelo, zelo je odvisno od družine do družine, a vsekakor mislim, da je najpomembneje, da se družinski člani med seboj zelo iskreno in temeljito pogovorijo o željah in pričakovanjih otroka, tudi o zmožnostih družine. Ker vsak takšen odhod pomeni tudi precejšen finančni zalogaj.

Otroci velikokrat, morda tudi nezavedno sledijo neuresničenim željam staršev.

Nedolgo smo imeli precej zanimivo vprašanje nekega očeta v naši svetovalnici. Hčerka si želi iti v večje mesto na gimnazijo, čeprav je podobna gimnazija v njihovem kraju. Morala bi biti v dijaškem domu. Svetovalec je odgovoril, da je naloga mladostniškega obdobja predvsem v tem, da se otroci osamosvojijo od staršev …

Zagotovo je dobro, da se srednješolski čas izkoristi za osamosvajanje, odraščanje in za oblikovanje lastne samopodobe. Pri „begih od doma“, bi se bilo dobro najprej čisto iskreno pogovoriti, zaradi česa si otrok v bistvu sploh želi od doma. Če je samo banalen razlog, da želi slediti prijateljem, potem je pametno z argumenti otroku približati še bolj smiselne in bližje možnosti. Če pa gre za to, da si to res želi, da za tem stojijo neki smiselni, pametni argumenti v smeri odraščanja in da otrok v tisti šoli vidi neko dodano vrednost, potem je tudi odločitev za oddaljeno šolo vsekakor smiselno podpreti.

Nekako že dolgo velja, da če ocene dopuščajo, je gimnazija najboljša izbira. Je res?

Vsekakor gimnazija ni najboljša izbira za vsakega otroka. Gimnazija je odlična pot za otroka, ki ima že razvite učne navade, ki se zaveda, da se bo moral v srednji šoli precej učiti in je pripravljen kar nekaj energije in svojega časa posvetiti učenju in misli v prihodnosti zajadrati v akademske vode. Ni pa gimnazija najbolj pametna odločitev za tiste, ki že v osnovni šoli čutijo odpor do učenja in komaj čakajo, da se vsega tega čim prej rešijo. Gimnazija prinese obilico učenja, kar je nujno za nadaljnji študij.

Je pa tudi res, da marsikateri srednji strokovni in tudi poklicni programi puščajo odprte poti do univerzitetne izobrazbe. Je pa potem dobro vsaj približno vedeti v kateri smeri otrok razmišlja. Z nekaterimi smermi so poti zaprte. Čisto klasičen primer. Če otrok že vnaprej ve in sanja o medicini, je v tem primeru gimnazija nujna pot. Obstaja teoretično tudi stranska pot preko maturitetnega tečaja, ampak je običajno, po mojih izkušnjah, dosti manj uspešno, kot če gre skozi štiriletno „treniranje“, kjer se navadi tempa in zahtevnosti in mu je potem veliko lažje biti uspešen na maturi in pozneje seveda na študiju.

Gimnazija Ljutomer velja za eno boljših šol v Sloveniji, po rezultatih na maturi. Je pa tukaj očitek, da je vse usmerjeno samo v uspeh na maturi. Je upravičen? Kako vam uspeva, da ste ena najboljših šol v Sloveniji?

Ena stvar je definitivno ta, da imamo zelo dobre dijake. Ekstremno učno motivirane in ciljno orientirane. Vejo, zakaj so prišli v srednjo šolo in večinoma dejansko sledijo svojim ciljem. In imajo tudi visoke cilje, kar nekaj jih stremi k medicini, psihologiji in drugim precej visoko omejenim študijskim smerem. Druga stvar pa je, da imamo dober kader. Profesorje, ki jim je mar za njihove dijake in v učni proces dajo res ogromno energije, iznajdljivosti, znanja, dodatnih priložnosti in želijo spodbujati dijake v tej smeri.

Stremimo k temu, da so dijaki vsesplošno razgledani, usposobljeni za življenje v prihodnosti in hkrati jih želimo z dobrim znanjem in trdnim predznanjem pripraviti na študij. Matura je vstopnica za študij in iz fakultet, dobimo povratne informacije, ki so običajno zelo dobre. Delamo na tem, da so naši dijaki kasneje uspešni kot študentje, da imajo zelo dobro predznanje, da so delovni in razgledani.

Idealno in naravno bi bilo otrokom omogočiti združevanje po interesih in močnih področjih in ne toliko po letih.

Kje so največje pasti za novopečene dijake? Kje se v prvih mesecih največkrat zalomi? Na kaj naj bodo starši in dijaki še posebej pozorni? Najprej je pomembno zagotovo to, da si izberejo šolo po svojih sposobnostih.

Prav gotovo. Ena past je vsekakor, da prehitro obupajo. Srednja šola je nekaj čisto novega, nekaj, česar še niso vajeni, nek novi podest za življenje in učenje. Marsikomu na začetku spodleti in doživi neuspeh in ima občutek, da ve manj od svojih sošolcev in je manj sposoben. Čez to je pač treba iti. Predlagala bi, da so potrpežljivi do sebe, da si dajo priložnost, da bo uspeh prišel sčasoma, če bodo vztrajali in da jih tudi starši pri tem podpirajo. Da prehitro ne vržejo puške v koruzo in obupajo nad neuspehi. Predvsem v koronskem času je bilo ogromno prepisov, izpisov, vpisov. Za nekaj so se odločili in si zelo hitro premislili. Starši so jim v tem iskanju prave poti nekako sledili. Mislim, da je najpomembneje to, da ko neko odločitev sprejmejo, za njo stojijo, se trudijo in rečejo, da bodo dali od sebe najboljše in je to to. To je velika past – prehitro obupati.

Druga past pa je, da je seveda na začetku težko najti prijatelje. Dandanes je mladostnikom izredno pomembno prijateljstvo. Pa to, da imajo najboljšega prijatelja, da je njihov „soul mate“ in so za to pripravljeni zamenjati šolo ali slediti svojim prijateljem. To ni vedno najboljša rešitev. Vedno jim predlagam, naj bodo odprti do vseh ljudi, ki jih bodo srečali.

Včasih se osnovnošolska prijateljstva ohranijo, včasih ne. In potem so velika razočaranja in se iščejo. Mislim, da je pomembno, da so odprti, da se pridružijo različnim dejavnostim, ko iščejo svoj prostor pod soncem.

Se vam zdi, da srednje šole danes usposabljajo za kasnejše delo? Velikokrat je pri delodajalcih slišati, da se pritožujejo, da potem še leto dni usposabljajo tiste, ki pridejo na trg dela …

Kar se tiče znanja in spretnosti, vsekakor da gimnazija otroku razgledanost in širino. In tudi „zicleder“, tisto trdnost, fleksibilnost, da se zna prebiti skozi težke stvari. In tudi kasneje v življenju rešiti kakšno težavo, se z njo spopasti na različne načine.

Znanje se da pridobiti, in to marsikateri delodajalec danes dokazuje, ker sodobne službe so v resnici naravnane tako, da si delodajalec svojega zaposlenega vzgoji, priuči, da dela po njegovih načinih in standardih. Mislim, da je največ odvisno od osebnostnih lastnosti mladih, ki pridejo na trg dela. Tu pa niso samo šole, ampak predvsem družine, mediji, posamezniki in vse, kar vpliva na otroka, kako se bo osebnostno razvil. Ključne so predvsem mehke veščine – pripravljenost poprijeti za delo, sodelovanje, komunikacija, reševanje konfliktov … V šolstvu se trudimo in jih vsako leto bolj poudarjamo, poskušamo razvijati, a verjamem, da se razvoj teh veščin začne že v vrtcu.

Pasivni načini učenja in poučevanja, ki slonijo na sedenju in poslušanju učitelja, branju iz učbenikov in memoriranju podatkov niso dolgotrajno optimalni in običajno ne pripeljejo do ciljev, ki smo si jih zastavili.

Velikokrat je šolski sistem deležen kritike, še posebej osnovnošolski in srednješolski. Kakšno je vaše mnenje, kaj je dobro, kaj bi mogoče lahko bilo boljše?

Mislim, da ima ta sistem v sebi dobre temelje in se tudi precej spreminja v zadnjih letih. Avtoriteta in odnos odrasli-otrok oziroma učitelj-učenec je precej drugačen kot je bil še pred nekaj leti. Tudi naravnanost šol na trajnostni razvoj, spodbujanje otrok pri samostojnosti, ustvarjalnosti, pri razvijanju njihovih potencialov je danes veliko več. Mislim, da je ogromno dobrega, ogromno priložnosti in dobrih stvari.

Seveda so pa tudi temne plati sistema kot takšnega, saj vsak sistem nosi dobre in slabe plati. Slovenski sistem je zelo obremenjen s podatki in učenjem na pamet. Če gledam kot mama, kaj se moj otrok uči v osnovni šoli in primerjam s tem, kar se učijo srednješolci na srednji strokovni šoli, vidim, da se stvari x-krat vsebinsko ponavljajo. Iste stvari se v roku desetih let učijo petkrat. Zaradi tega jih pa žal nič bolje ne razumejo in znajo. Osebno mislim, da je slaba lastnost našega sistema, da se ogromno časa teh otrok in mladostnikov zgublja na vsebinah in stvareh, ki bi se dale otroku priučiti na dosti bolj kvaliteten način, predvsem v osnovni šoli. V naravi, z gibanjem, v sodelovanjih, v projektih.

Pasivni načini učenja in poučevanja, ki slonijo na sedenju in poslušanju učitelja, branju iz učbenikov in memoriranju podatkov niso dolgotrajno optimalni in običajno ne pripeljejo do ciljev, ki smo si jih zastavili. Velik sistemski premik bo potreben v smeri medpredmetnega povezovanja, sodelovanja med učitelji in učenci ter ustvarjalnega učenja.

Kaj pa razmerje med fanti in dekleti in vpisom v srednje šole. Teorija je, da dečki dozorijo pozneje in, roko na srce, šolski sistem je, vsaj v osnovni šoli veliko bolj prilagojen deklicam. Na gimnazije in boljše šole posledično pridejo pač deklice. Veliko dečkov, ki so tudi sposobni ali pa bi bili čez dve leti sposobni, ko pridejo do točke, ko vedo, kaj bi radi v življenju, pa izvisijo. V nekaterih poklicih se zato nesorazmerno veča število žensk. Pri vas v gimnaziji prevladujejo deklice?

Kar se tiče razmerja med deklicami in fanti, je veliko bolj zdravo za medsebojne odnose, če je razmerje med njimi približno enakovredno. Veliko boljša dinamika razreda, po moji presoji in izkušnjah, kot če prevladuje samo en ali drugi spol. Na programih, kjer prevladuje en spol je  vsekakor zaznati malo več napetosti in konfliktov v oddelkih. V nekaterih poklicih, predvsem pedagoških, je delež moških zelo nizek. Po drugi strani pa so pri otrocih, predvsem v osnovi šoli, učitelji neizmerno bolj priljubljeni, upoštevani in zaželeni kot učiteljice.

Ne vem, če so kvote prava pot, a mogoče bi veljalo v prihodnosti razmisliti, kako bi ta problem rešili. Dejansko so dečki razvojno drugače naravnani. Zgublja se potencial, ki ga imajo. Po drugi strani pa so bile celo zgodovino deklice diskriminirane in se zdi smešno, da bi to umetno korigirali …

Klasičen, transmisijski, frontalni pouk je naravnan na neko šablono »pridne deklice«. Dečki so, žal, pogosto prezrti, zelo pogosto so tarča oštevanj s strani učiteljev, zelo pogosto so označeni kot neprimerni, nemirni, pa so samo dečki s svojo energijo. Mislim, da bi moral šolski sistem nujno spremeniti v smeri, da bi bil bolj naklonjen dečkom. Ogromno dečkov posledično trpi ali gredo čisto v vedenjsko smer, postanejo pretirano agresivni ali iz nekega dolgočasja delajo neumnosti in gre njihov potencial v nič. Po končani osnovni ali srednji šoli pa vidimo, da je marsikateri od teh dečkov zelo uspešen v življenju in res blesti v svojem poklicu, a to prej ni bilo prepoznano.

Mislim, da bi moral šolski sistem nujno spremeniti v smeri, da bi bil bolj naklonjen dečkom.

Pa bi lahko bilo. In dejansko je tak otrok svoje otroštvo preživel v nekem trpljenju, če je bil redno označen kot neprimeren. Čisto konkretno, kaj bi se lahko spremenilo v prvi triadi?

Definitivno bi iz učilnice vrgla stole in mize, povedano po domače. Mislim, da predvsem na razredni stopnji manjka gibanja. Športne vzgoje, kot je predvidena po predmetniku, je bistveno premalo za to obdobje. Posedanje šestletnih otrok v klopi, delanje z zvezki in učbeniki po več ur na dan, je ena od stvari, ki dela otroke nemirne. V njih povzroča kipenje in vrenje, ki izbruhne bodisi med poukom v nemirnosti in agresiji ali kasneje doma v domačem okolju. Posledično marsikateri otrok nima rad šole.

Osebno so mi zelo všeč gozdni vrtci. To je dober primer, kako se da vse to, kar se lahko naučiš v šoli, učilnici, igralnici, v naravi veliko lepše, bolj trajno, zanesljivo, veliko bolj prijetno in s prijetnimi čustvi osvojiti. In tudi usede se globlje. Gozdna pedagogika ima zelo lep temelj v vrtcih in to bi se to definitivno dalo prenesti v prve tri razrede osnovne šole. Zmanjšali bi se  frontalni in sedeči pouk na račun gibanja na prostem. Tisto, kar je po moje ključno za to, da bi otroci najprej vzljubili šolo, druga stvar pa, da bi si s tem povečali pozornost in koncentracijo, ne pa zmanjšali.

Večina otrok se veseli, ko gredo v prvi razred. Po dveh, treh letih pa lahko na prste ene roke preštejemo, kdo še vedno rad hodi v šolo in se je veseli. Kaj šele, če vprašamo proti koncu šole.

Majhne šole, ki imajo združene razrede, imajo prednost, a v velikih šolah je vsaj dvajset popolnoma enako starih otrok, nekateri so tudi edinčki in sploh nimajo stika z otroki druge starosti, tudi v vrtcu so bili z enako starimi. To je precej nenaravna situacija, da si bolj kot ne skoraj samo z isto starimi otroki skupaj, samo z vrstniki. Nisi s starejšimi in se ne naučiš, kako se prilagoditi in ne z mlajšimi, kjer se naučiš voditi.

Montessori princip spodbuja prav to, družinsko učenje. Verjamem, da bi se s tem dalo narediti marsikaj. Predvsem, kot sem rekla prej, pri medpredmetnem in projektnem učenju je podobno. Idealno in naravno bi bilo otrokom omogočiti združevanje po interesih in močnih področjih in ne toliko po letih. Mislim, da je to tudi priložnost za srednje šole, da bi se predmetnik odprl do te mere, da bi bil propusten po znanju in ne po letih.

Ker znanje je lahko zelo različno, že v enem razredu, kot učiteljica vidiš, da lahko nekdo iz četrtega letnika na primer zna nemško veliko slabše kot nekdo iz prvega.

Mislim, da bi bila to ena rešitev. Vsaj pri tujih jezikih bi lahko to prakticirali, kjer je razlika med dijaki dejansko zelo velika in to v znanju in ne po letih. Predmetnik bi se dalo odpreti, prav tako pouk in učilnice, ter graditi skupine po znanju, po interesih in jih tako združevati. Zagotovo bi od tega odnesli marsikaj.

Posedanje šestletnih otrok v klopi, delanje z zvezki in učbeniki po več ur na dan, je ena od stvari, ki dela otroke nemirne.

Kaj bi še lahko spremenili v šoli?

Primer z naše šole. Morda se tudi ne bodo vsi strinjali z menoj, pa vseeno. Letos smo naredili poskusno stvar v smer odprtosti. Imamo OIV uro (ura obveznih izbirnih vsebin), ki poteka v istem času za celo šolo. Ideja za tem je, da se dijaki v tej uri učijo nekih mehkih veščin, znanj, spretnosti, ki jih drugače ne bi tako lahko osvojili in to čisto po interesu. Jaz vodim na primer karierni klub. Dijaki so mešani po programih. Nekaj jih je iz medijskega tehnika, nekaj iz gimnazije, nekaj iz predšolske vzgoje, drugi, tretji letnik in mislim, da to zelo dobro funkcionira. Potem imamo šah, kjer se združijo dijaki cele šole, neodvisno od letnika in programa. To so v bistvu krožki zelo odprtega značaja. Vsak lahko pride, ne glede na starost, program. To je meni osebno ena zelo pomembna stvar za povezovanje cele šole.

V drugem delu intervjuja, ki bo objavljen jutri, je naša sogovornica povedala več o stiskah s katerimi se soočajo dijaki in svetovala staršem, kako s svojim mladostnikom vzpostaviti in ohraniti dober odnos.

 

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Naroči se

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja