Naj ugodiva hčerki, ki hoče v dijaški dom, čeprav ima podobno šolo v domačem kraju?

Foto: Shutterstock

Zanima nas, ali naj ugodimo želji hčerke, da bi šla v srednjo šolo v večje mesto, kjer bi tudi živela v dijaškem domu, ko pa ima doma gimnazijo s podobnim programom in morda celo boljšo splošno uspešnostjo na maturi. Pritegnila jo je zelo dobra predstavitev omenjene mestne gimnazije na sejmu poklicev, prijaznost vzgojiteljev, profesorjev in dijakov v času enodnevnega obiska gimnazije in nočitve v dijaškem domu ob dnevu odprtih vrat. Pravi, da ji je bilo na obisku v šoli in dijaškem domu vse tako domače, končno bo imela cimro, da ne bo več vse dni sama (je namreč edinka in pravi, da se doma kar dolgočasi). Razlog vidi tudi v tem, da bo lahko šla v večje mesto. Je zelo pridna in vestna učenka, odličnjakinja, pri vključevanju v družbo pa morda nekoliko bolj zadržana in težje navezuje stike, kar trenutno vidi kot svoj največji problem. Ukvarja se tudi z mislijo, da v gimnaziji v domačem kraju ne bo našla prave prijateljice, tudi ne fanta itd. Glede njene odločitve imamo rahel zadržek, kljub temu da nas je ravnatelj ob dnevu odprtih vrat želene gimnazije poskušal spodbuditi z mislijo, da se je izkazalo, da je pri izbiri šole vendarle smiselno prisluhniti želji otroka, saj gre zanj in njegovo šolo. Menimo namreč, da greš v dijaški dom, v kolikor doma nimaš želene srednje šole in je razlog oddaljenost, zanemarljiv prav tako ni finančni vidik in pa povezanost s starši. Zdi se nam tudi premlada za odhod v mesto in da še vendarle potrebuje kakšno usmeritev s strani staršev. Delimo tudi mnenje družinskih prijateljev, da mora otrok za odhod v mesto in bivanje v dijaškem domu dozoreti, imeti jasne cilje, kaj v življenju želi. Zdi se nam, da so pri naši devetošolki motivi nekoliko drugačni. V zadnjih mesecih jo je tudi na poti iskanja kar precej prevzela metal glasba in tovrsten stil oblačenja, odmik v sobo, kjer preživi ogromno časa, kar smo nekako sprejeli, saj jo imamo zelo radi, vemo da »se išče« in ji želimo pri tem pomagati. Bojimo pa se, da se ne bi v mestu in dijaškem domu »izgubila«, saj jo kakšna stvar kar »hitro pritegne«. Veseli bomo vašega mnenja oz. kako sprejeti odločitev, da bo za otroka najbolje.

Iz vašega vprašanja veje velika skrb za hči, predvsem v smislu, da bi se izgubila v svojem iskanju in zašla na kriva pota.

Pri vaši dilemi je ključno odgovoriti na dve vprašanji: katere so razvojne naloge vaše hčerke in kakšne izkušnje so najbolj smiselne, da bi lahko speljala te naloge.

Razvojne naloge najstništva

Obdobje najstništva predstavlja čas, ko začne otrok raziskovati in preizkušati sebe in okolico. Razvojne naloge v tem obdobju so usmerjenje predvsem k osamosvajanju od staršev ter vzpostavljanju vrstniških odnosov, začnejo se tudi prve romantične zveze. Na telesnem nivoju je razvoj v večji meri že končan; ključen izziv za mladostnike je sprejeti svoje telo in telesnost, še posebej spolnost. Na psihološkem nivoju je to del širše gradnje identitete in vzpostavljanja pojma o sebi. To se kaže kot vzpostavljanje svojih stališč in preizkušanje vrednot, kar starši pogosto doživljamo kot provociranje in upiranje.

V tem smislu je vaša hči zelo dobro ubesedila svoje potrebe: To, da si želi družbe vrstnic in vrstnikov je pravzaprav njena ključna razvojna potreba v tem času. Dijaški dom je v tem smislu idealen kraj, kjer lahko sreča vrstnike, preverja svoje vrednote in stališča ter postaja bolj samostojna tudi na področju skrbi zase (učenje, organizacija časa ipd.).

Razvojne naloge v tem obdobju so usmerjenje predvsem k osamosvajanju od staršev ter vzpostavljanju vrstniških odnosov.

Del odraščanja je tudi sprejemanje odgovornosti zase in v tem smislu je izbira šole pomemben vidik prevzemanja odgovornosti. Taki mladostniki imajo večji občutek kontrole nad svojim življenjem in tudi več energije vlagajo v premagovanje težav v srednji šoli, saj čutijo, da je to nekaj, v kar so se podali po lastni izbiri. Pravzaprav smo vsi nagnjeni k temu, da se bolj trudimo za cilje, ki smo jih sami izbrali.

V najstništvu otrok začne preverjati svoje vrednote, želje in cilje, zato je iluzorno pričakovati, da bo imel osnovnošolec že izdelane lasne cilje, kaj želi početi v življenju. Morda se kakšen tak najde, večinoma pa gre pri »prehitro dozorelih otrocih« za otroke, ki so še v simbiozi s starši in ki le sledijo starševskim željam in ciljem. Pri takih otrocih poteka čas pubertete nenavadno mirno in gladko, saj ni trenj med starši in otroki.

Izkušnje pa kažejo, da se take zgodbe zalomijo kasneje, ko bi moral otrok iti od doma, začeti svojo družino in samostojno življenje. Takrat začne tak otrok oz. pogosto že odrasli ugotavljati, da ne ve, kateri cilji so njegovi in kateri od staršev, česa si pravzaprav želi in za kaj si je prizadeval ves ta čas. To postane vir hude tesnobe in pogosto takšni posamezniki zapadejo v resne krize.

Tveganja najstništva

Zgoraj smo se dotaknili redkeje naslovljenega tveganja, ki ga predstavlja pasivnost najstnika in nezmožnost, da bi se ločil od staršev.

Pogosteje pa v povezavi s tveganji v najstništvu razmišljamo o impulzivnem in tveganem vedenju najstnikov. Tudi vas bolj skrbi ta skrajnost: Da bi hči zavrnila vse, kar je vaši družini pomembno, da bi zašla v neke subkulture, se zaprla vase in bi izgubili stik z njo.

Zaradi tega je ohranitev stika oz. odnosa vaša prioriteta. V srednji šoli bo hči – ne glede na to, ali ostane doma ali gre v dom – že tako zrela in sposobna, da vam bo lahko prikrila svoje težave in tvegana vedenja, kot so droge, tvegana spolnost, kraje ipd. Vse to se lahko zgodi v nekaj minutah ali kvečjemu nekaj urah, kar bo imela na voljo tudi, če bo živela doma.

Glede tveganj v najstništvu pogosteje razmišljamo o impulzivnem in tveganem vedenju najstnikov. Redkeje pa se zavedamo tveganja, ki ga predstavlja pasivnost najstnika in nezmožnost, da bi se ločil od staršev.

Poskusi, da bi jo popolnoma zaščitili pred tem, peljejo v nekakšen psihološki zapor otroka, kjer je fizično in tudi čustveno pod kontrolo staršev, kar predstavlja bistveno večje tveganje za njegov razvoj. Takšne zgodbe žal niso tako redke in se pokažejo v obliki hudih psihičnih stisk (kot npr. motnje hranjenja, depresija, samopoškodovanje, samomorilnost), zato to ni smiselna pot.

Odnos z otrokom je najboljša varovalka v najstništvu

Ključno je, ali vam bo hči zaupala, če bo prišlo do nečesa, česar ne zmore obvladat oz. česar jo je strah. Zaupanje pa gradite vsi: ona s svojo transparentnostjo, vi pa s tem, da ji prepuščate toliko svobode, kot je zmore odgovorno nositi, in da ste uglašeni nanjo. To pomeni, da se zmorete vživeti v njen svet, ga razumeti in se smiselno odzivati nanj.  Še bolj konkretno to pomeni, da je v primeru, ko pride z neko težavo (npr. preveč je spila na zabavi), ne zasujete z očitki in moraliziranjem (»Pa tolikokrat smo ti rekli …«), ampak da se skušate vživeti vanjo in ji pomagati razumeti, kaj se dogaja in kakšni so še možni odzivi (ali jo je učinek pijače presenetil, ali je pričakovala, pa si ni upala zaradi drugih zavrniti ponujene pijače, kaj je potem naredila, ko je začutila učinek, na koga se je obrnila, kaj je razmišljala v zvezi s staršema, kaj bi lahko naslednjič naredila v podobni situaciji …). Na tak način bo dobila izkušnjo, da sta vidva osebi, na kateri se lahko obrne v stiski brez strahu, da jo bosta obsojala ali kaznovala, saj sta varen pristan.

Najstniki namreč s strani staršev rabijo predvsem varen pristan, kamor zaplujejo v primeru viharjev in izplujejo, ko se situacija pomiri in so sami spet v dobri koži.

Morda vam bo pri vživljanju v njen svet tudi pomagalo, da se spomnita svojih najstniških let in vseh zadreg. Omenjate, da je osamljena, v socialnih stikih bolj zadržana, kar tudi sama prepoznava kot problem. V resnici je to lahko velik problem, ki ni prisoten le v najstništvu in je po navadi del plašnega temperamenta, ki se deduje. Je morda imel tudi kdo od vaju te težave? Kako se je spopadel z njim oz. se morda še spopada? Vse to so teme, ki so za vajino hči relevantne. Izkušnje, ki jih imata z ženo glede tega, kako se učinkovito spopadati s tem, so za hči lahko zelo dragocene ne le kot učne izkušnje, ampak predvsem kot občutek, da se nekaj da narediti. Hkrati pa bodo »vaše nepopolnosti«, ki jih boste delili z njo, tudi utrdile vaš odnos, saj ji boste na ta način sporočali, da jo jemljete z vso resnostjo in zaupnostjo.

Najstniki s strani staršev rabijo predvsem varen pristan, kamor zaplujejo v primeru viharjev in izplujejo, ko se situacija pomiri in so sami spet v dobri koži.

Kako konkretno sprejeti odločitev?

V resnici vam nihče ne more »prav« svetovati (prav tako, kot vi ne morete »od zunaj« sprejeti odločitve namesto hčerke). Zato je smiselno, da se ne odločite sami, ampak skupaj s hčerko. To bo pomagalo ne le vašemu odnosu (saj bo tako hči doživela, da jo jemljete zares v njenih željah), ampak bo to tudi priložnost, da preverite svoje strahove.

Koristno je, če napišete vi, žena in hči prednosti in slabosti tega, da gre v gimnazijo in v dijaški dom. Kakšne so prednosti in slabosti tega, da ostane doma in obiskuje bližnjo gimnazijo? Naredite to vsak zase in nato skupaj primerjajte, katere razloge ste našli. Predvsem je pomembno, da se nato pogovorite o teh razlogih. Ali je kakšen od razlogov, ki predstavlja absolutno slabost? Če npr. finančno ne bi zmogli bremena dijaškega doma, je jasno, da ta možnost odpade. Ali pa je to problem, ki se ga da rešiti (npr. da stari starši sofinancirajo to)?

Morda boste vi videli slabosti drugače kot hči. Morda je oddaljenost za hči prednost, za vas pa slabost. Nič hudega – ni potrebno, da se strinjate in tudi ni potrebno, da najdete popoln konsenza. Ključno je, da so strahovi »na mizi«, da se lahko o njih pogovarjate in tudi naredite načrt, kako se jih boste lotili.

Če vas je npr. strah, da jo bo odneslo v neko nezdravo eksperimentiranje, je “na mizi” vprašanje, kaj lahko naredite glede tega vi in kaj ona? Morda se lahko pogovarjate v smeri, da imate redne stike z vzgojitelji v domu, da hči prihaja redno domov in da imate nek skupen čas (morda v obliki družinskih sestankov ali izletov), kjer boste ohranjali stik z njo. Morda imate lahko neko obliko komunikacije tudi med tednom, ki bo vsem sprejemljiva. Gotovo so še druge možnosti.

Vsekakor pa se je pomembno zavedati, da je mladostništvo čas, ko se otrok osamosvaja od vas in da je ena ključnih potreb tudi potreba po zasebnosti. Hči bo imela nekatere skrivnosti in to je dobro.

Dejansko je obdobje najstništva čas krmarjenja med kaosom novega in rigidnostjo omejitev. Vam želim, da bi se na to plovbo podali v istem čolnu in z zaupanjem, da boste dobro speljali.