Lidija Kociper in Marjana Bric: “Ljubezen ne umre, to vsak čuti in tega se vsak zaveda, ne glede na vero.”

Foto: Tina Babič

Psihologinja in imago terapevtka Lidija Kociper in Marjana Bric, medicinska sestra v porodnišnici, ki je pred šestimi leti ovdovela, v današnjem intervjuju spregovorita o tem, kako bližnjemu pomagati pri žalovanju, kaj žalujoči potrebuje in česa absolutno ne potrebuje, pa tudi o velikem pomenu skupin za žalovanje. 

Pogosto okolica žalujočemu govori neke prazne tolažilne klišeje, da razbije mučno tišino … Kaj želi slišati žalujoči?

Lidija: Pogosto se sprašujemo, kaj naj rečemo in kaj naj storimo, ko smo z žalujočimi. Vse, kar je potrebno reči, je samo: „Moje sožalje.“ Biti na razpolago in poslušati. To je vse. Mi pa imamo toliko nepotrebnih fraz, ki jih ne bi smeli uporabljati, ker škodijo. „Saj si mlada, saj se boš še lahko poročila. Saj si močna, poglej, kako ti gre. Veš, jaz sem pa … Bog že ve, zakaj je to dobro. Vse je z nekim namenom.“

Človek, ki žaluje, si s tem nima kaj pomagati. Kvečjemu dobi občutek, da je z njim nekaj narobe, da on ni dovolj dober, da ne žaluje prav. Začne analizirati svojo žalost, žalovanje in misli, da ni normalno, da čuti to, kar čuti. Moramo se še naučiti, kako biti s tistimi, ki žalujejo.

Kako torej biti z žalujočimi?

Lidija: Prvo in glavno pravilo v vseh iskrenih odnosih je poslušanje. Biti 100% prisoten za drugega. Ko smo z žalujočim, mora biti poslušanje enosmerna cesta. Samo poslušati žalujočega in svoje nelagodje, neprijetnost, svojo izkušnjo tega, kako si sam žaloval, pustiti ob strani. Enostavno biti z žalujočim v njegovi bolečini. On potrebuje samo to, da je slišan. Takrat se človek veliko lažje dotika tistih plasti v sebi, ki žele na površje, tiste praznine, ki je nastala z izgubo. S poslušanjem prižgemo luč drugemu, da tisto, kar je težko, ni tako temno in strašno. Ta luč poslušanja daje varnost, da lahko drugi spregovori. Včasih potrebuje tudi to, da lahko večkrat povede iste stvari, ker so zanj tako pomembne. To je tisto ključno, kar žalujoči potrebujejo in kjer mi, ki smo okoli žalujočega, velikokrat zatajimo.

Velikokrat je tudi tako, da družinski člani ne znajo, ne zmorejo podpirati drug drugega. Vsak je v svoji žalosti. Mož in žena, ki izgubita istega otroka, oba ga imata rada, toda vsak žaluje na svoj način in se ne podpirata. Nekako ne moreta, čeprav bi želela. Se mi zdi, da je to tisto, kar je zelo zahtevno, vendar je temeljno.

Že Simon Gregorčič je rekel »Gorje mu, kdor v nesreči biva sam! … Odpri srce, odpri roke, sirotam olajšuj gorje.«

Ko smo z žalujočim, mora biti poslušanje enosmerna cesta. Samo poslušati žalujočega in svoje nelagodje, neprijetnost … in svojo izkušnjo tega, kako si sam žaloval, pustiti ob strani.

Kje pa najti takšnega poslušalca?

Lidija: Mislim, da je najboljši odgovor na to vprašanje vprašanje: Ali sem jaz takšen poslušalec? Ali želim biti takšen poslušalec? Poslušanja se učimo v vseh za nas pomembnih odnosih. Najbolj v zakonu, potem kot starši. Zmeraj znova se učiti iti na drug breg in poslušati z radovednostjo in sočutjem. Kadar mi govorimo, govorimo o sebi, in ne o drugem. Včasih potrebujemo kakšno pomoč od zunaj, da se naučimo poslušati (imago terapija ponuja take vikende za zakonce in posameznike).

Žalujoči lahko najdejo takšnega poslušalca tudi v domačem okolju ali med prijatelji. Mislim sicer, da teh ni veliko. Dostikrat se žalujoči radi zaprejo vase, rabijo svoj mir in drugi ne vedo, kako k njim pristopiti. Zelo pomembno je, da se žalujoči ne osamijo povsem. Najslabše, kar lahko naredimo sami sebi, ko trpimo, je, da se zapremo pred drugimi. Potrebujemo drug drugega. Tudi hiše ne zidamo sami, tudi zlomljene noge, si ne pozdravimo sami. Bolečina ob izgubi ljubljene osebe pa je mnogo večja kot bolečina zlomljene noge. Obstaja tudi veliko skupin, kjer se ljudje s podobnimi težavami družijo, da si podelijo izkušnje in s poslušanjem podpirajo drug drugega: skupine odvisnikov, bolnikov z rakom, ledvičnih bolnikov …

Obstajajo tudi skupine za žalujoče, eno od njih vodite tudi vi. Kakšen je njihov namen?

Lidija: V njih ljudje izkušajo, kakšno oporo lahko nudimo drug drugemu, če se združimo v tem, kar je težko. Nihče od nas se ne želi počutiti osamljeno in zapuščeno. V skupini za žalujoče lahko izkuša, da se z delitvijo svoje žalosti z drugimi deli tudi izkušnjo globoke podpore.

Ljudje, ki imajo podobno izkušnjo, se najlažje poslušajo in razumejo drug drugega. In biti slišan pomeni tudi biti sprejet, pa tudi imeti možnost poslušati sebe in druge. Pogosto se zgodi, da s poslušanjem drugega tudi sam v sebi začutiš nekatera področja, ki te želijo nagovoriti.

Pomembno je, da človek, ki žaluje, zna poslušati tudi samega sebe, da se zave svojih občutkov, da posluša svoje telo, da se dotakne svoje žalosti in bolečine, da je iskren sam s seboj.

V procesu žalovanja je potrebno tudi pogledati, kaj se je dogajalo v odnosu s pokojnim, kakšen je bil ta odnos. Ko ga žalujoči bolje vidijo, vidijo bolje tudi sebe v tem odnosu in odpre se jim bolj celostna slika o življenju s to osebo in ljubeznijo, ki je v njej vtkana. Vidijo svojo ljubezensko zgodbo. Sčasoma prihajajo do neke notranje modrosti, do občutka, da niso sami, da je nekdo z njimi, jih vodi. Bolj se zavedajo sebe, svoje identitete in tega, kdo so.

Skupina za žalovanje je lahko dragocena pomoč pri procesu žalovanja in osebni rasti. Ni treba, da žalujete sami. Več informacij najdete TUKAJ, TUKAJ in TUKAJ.

Je potem to tudi neke vrste notranja obogatitev, oziroma ne samo notranja, proces v osebnostni rasti?

Lidija: Ja, žalovanje je proces rasti.

Marjana, kako vam je pri žalovanju pomagala skupina za žalujoče?

Marjana: Dolgo sem iskala in se jezila pri sebi, da v našem koncu ni nobene skupine za žalujoče. Ali res žalujejo in predelujejo to samo v Ljubljani? Po treh letih po moževi smrti pa sem zasledila zaključeno skupino petih ljudi, trimesečni program in še preko zooma. Super. Vključila sem se. Je pa bilo to obdobje prav obdobje Tomaževega rojstnega dne, božično novoletnih praznikov in še tretja obletnica smrti. Ni bilo lahko, bilo pa je zelo, zelo odrešujoče. Veliko mi je pomenilo, da sem lahko z vnaprej pripravljenimi vprašanji odpirala globine mojega, potem najinega življenja pred boleznijo, bolezen samo, smrt, pogreb, žalovanje in pogled naprej.

V večerih, ko sem se pripravljala in na papir pisala vse globine srca, so tekle solze v potokih in izpirale vso bolečino. V šestih večerih, ko sem lahko vso svojo bolečino zaupala v varnem kraju, kjer ni nihče komentiral niti pametoval, sem vedno znova lahko samo rekla, hvala Bogu za skupino, za voditelja, ki mi še sedaj pošilja vsakodnevne vzpodbude ob božji besedi. To je bilo varno območje ljudi s podobno izkušnjo izgube, za žalovanje, kjer si lahko ti res ti. S svojo preteklostjo, z najtežjimi trenutki in s sedanjostjo. V skupini tudi lahko dozoriš v drugačen odnos s svojo ljubljeno osebo in živiš naprej. Vedela sem, da te drugi nekako razumejo. Prav hudo mi je, da si žalujoči tako težko podelimo svoja doživljanja, svoje bolečine.

Zelo dragocena so odprta vprašanja. Kaj potrebuješ? Kje ti lahko pomagam? Zdaj sem tukaj zate. Imam čas.

V vsaki župniji ali pa v vsakem kraju bi morali imeti eno skupino, v katero bi se lahko ljudje ob izgubi svojca čisto naravno vključili.

Marjana: Niso vsi žalujoči za tako skupino. Vendar ustaviti se ob žalujočem, ga poslušati, to pa veliko šteje. Dosti ljudi ne predela žalovanja, jo potlači, pa je škoda. Saj te poti ni nikoli konca, traja, je pa lažja. Duhovnikom polagam na srce, ustavite se, vzemite si čas, ko se pridejo ljudje dogovarjat za pogreb. Takrat je zelo težko. To je vaše poslanstvo. Povejte jim, da obstajajo tudi takšne skupine.

Prijateljstva, ki so bila, pari, ki so se družili, vdove in vdovce se pogosto kar nekako odreže, bolj ali manj vljudno. Ste tudi vi, Marjana to doživeli?

Marjana: S Tomažem sva bila kar dosti vključena v delo v župniji. Bralca, izredna delivca obhajila, vključena v zakonsko skupino, vsako leto vsaj enkrat na duhovnih vajah, na DIŽ-u, … Potem pa kar naenkrat ne spadaš skoraj nikamor več, pa tudi pri vseh obveznostih, ki se podvojijo, ne zmoreš. Še eno leto so zakonci iz zakonske skupine vztrajali pri moji udeležbi. Toda ni več to to. Vsi smo pogrešali Tomaža in sem počasi spuščala to skupino iz rok. Tako se pa tudi oddaljuješ od vseh teh ljudi. Sama sem mogla priti do tega, da je potrebno prositi tudi koga za čisto konkretno pomoč, nasvet. Na tej poti zgubljaš določene kroge ljudi in ustvarjaš nove stike. Čeprav, kar si zaupaš v krogih zakonskih skupin, v društvu Deteljica, se nikoli ne pretrga, lahko se zrahlja, a ostaja za vedno.

Duhovnikom polagam na srce, ustavite se, vzemite si čas, ko se pridejo ljudje dogovarjat za pogreb. Takrat je zelo težko. To je vaše poslanstvo. Povejte jim, da obstajajo tudi takšne skupine.

Kako nam pomaga vera pri žalovanju?

Lidija: Kar vernim pomaga, je zavedanje, da je Jezus z nami v naših bolečinah, da imaš nekoga, osebo, s katero se pogovarjaš. Tudi če se kregaš, imaš osebo. Marsikdo je rekel, da sedaj na smrt gleda povsem drugače, da se je več ne boji, pa tudi, da mu je ta izkušnja poglobila vero. Tisti, ki niso verni, tudi ugotavljajo, da je oseba, ki so jo imeli radi, še zmeraj z njimi. Ljubezen ne umre, to vsak čuti in vsak se tega zaveda ne glede na vero.

Glede na to, da imate globoko osebno vero in da kristjani verujemo v večno življenje – doživljate tudi vi tako, da vas pokojni mož spremlja?

Marjana: Ja, zelo. Ne predstavljam si, da bi ob težki bolezni, ob smrti bila brez vere. Sicer res manjka objem, križ na čelo, še sedaj po tolikih letih. Najina duhovna naveza je pa vedno bolj močna. Spremlja me na vsakem koraku, dostikrat ga na grobu prosim za hčeri, za pravo pot, za modrost, prave besede … Najtesnejšo povezanost s Tomažem pa čutim pri vsaki maši, dostikrat čutim njegovo pomoč, se obračam po nasvet. Ostajam v močni navezi. Zunanje znamenje je še vedno njegov poročni prstan ob mojem.

Moški se odpirajo takrat, ko se čutijo varne. To je bistveno, da vedo, da jih ne bo nihče analiziral, kritiziral, ampak da so sprejeti takšni, kot so.

Danes o žalovanju govorimo večinoma ženske. So razlike med moškim in ženskim žalovanjem? Predpostavljam, da so pri vas v skupini večinoma ženske?

Lidija: So tudi moški. Moški so v enih stvareh lahko malo drugačni. Bolj zadržani, odvisno, težko rečem. Ko pa imajo priliko, da lahko zaupajo, ko zazveni zgodba drugega, potem se tudi oni lažje odprejo. Sem presenečena, kako iskreno se nekateri odprejo. Ampak to naredi ta varnost. Moški se odpirajo takrat, ko se čutijo varne. To je bistveno, da vedo, da jih ne bo nihče analiziral, kritiziral, ampak da so sprejeti takšni, kot so.

Knjigo Pot žalovanja lahko kupite tudi v naši spletni knjigarni.

Nam opišete program, po katerem delate v skupini za žalujoče?

Lidija: Delamo po knjigi Pot žalovanja. To je šesttedenski program. V njem žalujoči spoznavajo svojo osebnost, povezanost z umrlim, kako se je zgodila smrt, kaj je bilo po prvih mesecih, tednih, kako je potekalo to žalovanje in kako sedaj živeti naprej. Ob tem so jim v pomoč določena vprašanja, na katera vsak zase doma kaj napiše. Napisana beseda je nekaj drugega, kot če samo misliš. Enostavno se ti s pisanjem odpirajo nova področja, nekatere stvari lažje vidiš. Kdo sem jaz kot osebnost, zakaj jaz tako žalujem, kako je bilo z žalovanjem v naši družini, smo se o tem iskreno pogovarjali ali je bila to tabu tema, kakšna je bila najina povezanost, najin odnos, kako sem doživel bolezen, smrt, šok. O tem morajo nujno govoriti, saj je to del njihove stvarnosti. V skupini skrbimo za varno okolje, za medsebojno poslušanje in zaupanje. V skupini je največ pet članov, da ima vsak dovolj časa, da lahko spregovori.

Ko skupina konča in če so člani zelo povezani med seboj, lahko z druženjem tudi nadaljujejo in se dobijo ob raznih priložnostih.

Kako kot prijatelj ali svojec pomagati človeku, ki žaluje?

Marjana: Ne vsiljivo, ne preveč pogosto, občasno pa je le potrebno poklicati, predvsem poslušati, priti na obisk k človeku, ki žaluje. Ne se obremenjevati, kaj boš povedal žalujočemu. On sam bo govoril in to ne o vremenu, ne o drugih, ampak o sebi, kaj doživlja. Sama sem vedno čutila veliko željo govoriti, govoriti, pa prej nisem bila tako zgovorna. Dostikrat je bilo komu nerodno, se je opravičeval, da me spominja na Tomaža. Pa sem rekla, da je prav, da se ga spominjamo, tudi solza je stekla, vendar je bilo potem spet lažje.

Lidija: Zelo dragocena so odprta vprašanja. Kaj potrebuješ? Kje ti lahko pomagam? In potem lahko drugi pove. Se mi zdi, da je to tisto, kar je nujno, ko ne veš, kako pristopiti. Preprosto vprašanje: Kaj potrebuješ? Zdaj sem tukaj zate. Imam čas.

Vsi imamo potrebo po mašilih, namesto da bi ponudil pomoč in počakali na odgovor …

Lidija: Tisto, kar zelo radi počnemo, je dajanje nasvetov. Absolutno so škodljivi! Če ne svetujemo, ne bomo naredili nobene napake. Težko se je zadržati, ampak nujno. Če žalovanje potlačimo, se zamotimo, da bomo čim prej pozabili … pride za nami. Slej ko prej. Če ne, pa nas čaka pred smrtjo. Zmeraj. Ker takrat tudi starejši ljudje velikokrat predelujejo otroštvo in stare zamere. Navsezadnje gre za čiščenje odnosa in sebe v njem. Da ga vidiš z vseh perspektiv. Potem greš lažje naprej v življenje.

Vabljeni tudi k branju prvega dela intervjuja Lidija, Marjana in Marija: “Spremljanje moža zadnje dni njegovega življenja je bil zame sveti čas.” V njem Lidija predstavi pomen celovito opravljenega žalovanja, ki mora vedno postati tudi osebnostna rast. Marjana in Marija pa sta opisali svoji zgodbi, svojo bolečino ob izgubi moža in proces žalovanja.

Za iskrene odnose.
Pridružite se naročnikom iskreni.net!

Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!

Preveri pakete

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja