Sara in Andrej Sporn: Ples je dvignil najin zakon na novo raven

Foto: Osebni arhiv zakoncev Sporn

Sara in Andrej Sporn sta nadvse topel in odprt par, ki ju je pot iz Prekmurja pripeljala v Ljubljano. Sara je akademska oblikovalka, ilustratorka, Andrej pa strojni tehnik, vodja laboratorija za meroslovje. Sta starša petih otrok, starih med 8 in 18 let, poročena skoraj 20 let.

V pogovoru za naš portal sta spregovorila o prvih desetih letih zakona, ki so bila zaznamovana z obupnimi razmerami, ki so vladale v hiši, v kateri sta bivala, in o rešitvi, ki je v tistem času prišla povsem nepričakovano. Z nami sta prav tako delila svojo novo strast, ki sta jo odkrila šele pred nekaj leti in ki ni preobrazila samo njunega zakona, ampak tudi njiju sama. So se pa kot družina ponovno znašli na prelomnici in iščejo nov dom.

Sara in Andrej, oba imata torej korenine v Prekmurju. Sta se tudi tam spoznala ali morda kje drugje?

Sara: Ja … zgodba je res zanimiva. Spoznala sva se pred 30 leti na taborjenju ob Bukovniškem jezeru in kljub skupnim prijateljem, sva se tam prvič videla.

Andrej: Imela sva skupne prijatelje, a vendar se je ne spomnim. Mogoče ji nisem bil zanimiv, bil sem majhen in okrogel. Ona je bila s prijateljico na drugi strani jezera. Po parih srečanjih smo skupaj sedeli ob ognju in sem jo opazil. Sedla sva za šotor, se celo noč pogovarjala in gledala zvezdne utrinke. Takrat sem se prvič pogovarjal z dekletom, ki me je z zanimanjem poslušalo. Povedal sem ji, da je to moje zadnje poletje v Prekmurju in da se selim v Ljubljano. Povedala mi je, da tudi ona hodi v srednjo šolo v Ljubljano. Meni pa so se zasvetile oči.

Sara: Jaz sem takrat že obiskovala šolo za Oblikovanje in fotografijo v Ljubljani, Andrejevi starši pa v tistem letu načrtovali selitev v Ljubljano. Veselje je bilo seveda veliko, saj sva si že ob prvem srečanju imela veliko povedati … in pogovor naju še danes močno povezuje.

Kam sta se vselila po poroki?

Sara: Andrej je po očetu podedoval tretjino hiše blizu centra Ljubljane, kjer sta živela njegova teta in stric z družino. Žal sta bila huda alkoholika in tudi dva od njunih štirih otrok sta bila globoko v drogah. Tam je živel še drugi stric, ki pa je bil samski.

Andrej: S tem stricem smo si delili vhod in kuhinjo.

Začel sem se zavedati, da to okolje ni primerno za mojo družino. Jasno sem uvidel, da moramo stran.

Sara: Po svojih najboljših močeh sva si skušala urediti dom – prvi štirje otroci so prišli kar hitro eden za drugim – in se izolirati, kar seveda ni bilo mogoče. Danes gledam na ta čas kot na čas velikih milosti, ko naju je Bog oblikoval v osebi, na kateri sem danes zelo ponosna. Hkrati pa nama je krepil »mišice« zaupanja v Njegovo previdnost.

Kako dolgo sta živela tam in kdaj sta prišla do točke, ko sta si rekla, da morata iti na svoje?

Andrej: Tam smo živeli deset let, vedno sva imela občutek, da nimava besede, čeprav sem bil lastnik tretjine hiše. Težave so bile še z drogo in alkoholom.

Sara: Postalo nama je jasno, da tam ne bomo mogli ostati.

Andrej: Dolgo časa sem okleval in verjel, da se bo nekako uredilo. Po desetih letih se ni nič spremenilo. Na koncu so nam še vlomili v stanovanje. Takrat sem se šele začel zavedati, da to okolje ni primerno za mojo družino. Jasno sem uvidel, da moramo stran.

Sara: Da, zadnjo »brco« nama je dal vlom v naše prostore … In spomnim se, kako me je Andrej povsem objokano objel in mi rekel: »Mi gremo od tukaj!«

Kje vse sta iskala stanovanje? Sta tudi molila v ta namen?

Andrej: Seveda, v ta namen sva molila, iskala stanovanje, denarja nisva imela, še za najemnino ne. Šla sva na ogled enega stanovanja in neverjetno, kaj vse oddajo za zelo visoko ceno. V kopalnici namesto vrat zavesa, WC zunaj na hodniku itd. Položaj je bil videti brezizhoden. Vedela sva samo, da moramo čim prej od hiše.

Sara: Ker nisva imela nobenega finančnega zaledja in so se zdela vrata v nov dom zaprta in zapečatena, nama je preostalo le, da sva šla na kolena, vsak dan molila rožni venec Božjega usmiljenja in ob sredah, na sv. Jožefa, hodila k sveti maši.

Andrej: Nato nama je prijateljica posredovala ponudbo. Hiša izven Ljubljane. Takoj sem poklical gospoda in sva se dogovorila za ogled.

Sara: In smo šli! Zbrala sva pogum in sprejela ponudbo gospoda in gospe, ki sta ponujala hišo brez najemnine družini v stiski.

Sta imela posebno željo, kakšen bi naj izgledal vaš novi dom oziroma hiša?

Andrej: Najina prva želja je bila, da smo sami. Ureditev doma po svojem okusu. Prave vizije pravzaprav še nisem imel. Bolj mi je bilo pomembno, da bo tehnično funkcioniralo.

Oba sva čistokrvna mestna otroka, brez kakršnih koli izkušenj z življenjem na podeželju. Takrat še nisva vedela, da sva zelo spretna in hitro učljiva in prav tako najini otroci.

Ko sta si hišo ogledala od zunaj in znotraj, katera je bila vajina prva misel?

Andrej: Seveda, hiša mi je bila všeč. Z lastnikom sva sedela v kuhinji. Sara si je ogledovala. Jaz pa sem z zanimanjem gledal, kaj bo rekla.

Sara: Prva misel ob pogledu na hišo naju je pustila brez besed. Hiša je bila res ogromna, z veliko parcelo … kljub temu pa si verjetno ne bi upala narediti tega koraka, če ne bi bilo tiste »brce« … (smeh). Vedeti morate, da sva oba čistokrvna mestna otroka, brez kakršnih koli izkušenj z življenjem na podeželju. Takrat še nisva vedela, da sva zelo spretna in hitro učljiva in prav tako najini otroci.

Z lastnikoma smo sklenili pogodbo za 5–10 let, saj sta hišo namenila svojim vnukom. Danes mineva deveto leto našega bivanja na tem posestvu in moram reči, da je to nekaj najlepših let, ki smo jih preživeli v miru in veselju.

Kot mož in žena sva zmeraj hrepenela po času, ločenem od otrok, kjer bi lahko bila vsaj za kratek čas samo ljubimca, prijatelja, sogovornika, zaupnika … in kot se je kmalu pokazalo tudi plesalca.

Imata pet otrok. Katero obdobje je bilo za vaju kot par najtežje – v smislu usklajevanja časa za družino, časa za službo, časa za vaju?

Andrej: Težko bi rekel, kdaj je bilo najtežje. Spomnim se samo posameznih prelomnic:
– prvi otrok: zbujanje ob dveh zjutraj. Mislil sem si: »To pomeni imeti otroke.«
– pri treh otrocih: počutim se kot mašina za previjanje in preoblačenje.
– pri štirih otrocih: zaslišim klic po petem. Ne gre mi skupaj.
– pri petemu otroku doživim izgorelost: spomin mi ni funkcioniral in zapletal se mi je jezik.

Do takrat nisva imela skupnih dejavnosti, razen molitvene skupine, ki naju je držala pokonci.

Sara: Kot mož in žena sva z Andrejem zmeraj hrepenela po času, ločenem od otrok, kjer bi lahko bila vsaj za kratek čas samo ljubimca, prijatelja, sogovornika, zaupnika … in kot se je kmalu pokazalo tudi plesalca.

Ravno o tem sem vaju želela vprašati. Pred leti sta se kot par povezala preko plesa. Kako sta prišla do te odločitve in zakaj sta izbrala ravno ples?

Andrej: Latinsko ameriška glasba me je že od malih nog pritegnila, vendar si nisem znal predstavljati, da bi se lahko gibal po njej. To je samo za talentirane. Počutil sem se nerodnega in nesproščenega.

Ob krizi, ki sem jo doživljal, sem si zaželel učenje plesa. Zelo dobro se spomnim prve plesne ure. Tako nerodno mi je bilo, da sem po pol ure ušel na WC in razmišljal, kako bom šel v avto in tam počakal do konca vaje. Pred ogledalom sem si rekel, da danes sicer Sare ne bom pustil na cedilu, potem me pa ne vidijo več. Po koncu vaje pa mi je postalo zelo všeč. Spoznala sva nove prijatelje.

Sara: Po rojstvu petega otroka, ko skorajda nisva imela nič časa zase, še manj pa denarja, sva se vpisala na plesni tečaj. Ja, res, bila je želja mojega moža, ki nikoli ni plesal, je pa imel priložnost videti svojo ženo, mene, ki je v tem uživala. In kjer je volja, je pot. Bog je to pot blagoslovil, nama pomagal najti varuško in naju sproti zalagal z denarjem. In ta pot je bila res res res zanimiva … (smeh), saj sva oba živela v prepričanju, da se po 20-ih letih že kar dobro poznava in naju težko kaj preseneti. No, ples nama je razširil »obzorja«.

Kaj daje ples? Ples razkrije vse! Vse, kar se ti zdi, da si že predelal, prerasel, bil ozdravljen …

Z Andrejem sva skozi ples veliko odkrila o sebi in drug o drugem in marsikaj je bilo kar precej »grenkega, kdaj preslanega ali prekislega … okusa«. Ampak sva oba jasno čutila, da morava vztrajati, saj ples ni vplival samo na najin odnos, ampak v veliki meri tudi na najini vlogi v družini ter na poklicnem področju (še posebej se je slednje poznalo pri Andreju). Andrej se je skozi ples preobrazil v pravega moškega, ki z odgovornostjo prevzema vlogo vodje, doma in na poklicnem področju. Postal je pravi kavalir, ki je pozoren na svojo »soplesalko« in jo z vsem spoštovanjem in ljubeznijo vodi. Postal je strasten … in izgubil strah pred novim, nepoznanim.

Kaj več daje ples od recimo dopusta ali kolesarjenja v dvoje?

Sara: Kaj več daje ples? Ples razkrije vse! (Smeh.) Vse, kar se ti zdi, da si že predelal, prerasel, bil ozdravljen … ali se te pa nekako sploh ne tiče, ker je to problem, ki ga imajo drugi, ne ti. Tako se je vsak zase moral odločiti, ali želi to pot z Bogom prehoditi ali ne. Hvala Bogu, da za določene boje, ki jih je drugi bil, nisva niti vedela … (smeh).

Jaz sem to obdobje v najinem življenju čutila kot Boga sredi med nama, držeč naju za roki iz vsake strani … kot povezovalca in mediatorja, ki krepi najino vztrajnost in blagoslavlja vsak najin korak. In blagoslov je bil res velik! Danes je najin odnos veliko bolj povezan in poln … poln strasti, sproščenosti, veselja … predvsem pa gotovosti, da je ni stvari, ki je Bog ne bi mogel obrniti v dobro ali bi bila nerešljiva.

Andrej: Oboje mora biti prisotno. Letos sva našla nov skupen šport, ki je obema dal krila.
Moja strast so vodni športi. Vse svoje otroke sem vpeljal v kitebording, razen najmlajšega. Vendar sem to vedno  počel brez Sare. Bilo ji je preveč adrenalinsko. Pred dvema letoma pa se je razvil nov šport, ki se imenuje wingfoiling, Saro je zelo pritegnilo. Skupaj se učiva in navdušeno pogovarjava, kako tehnično izvesti razne manevre. O takih rečeh sem se po navadi pogovarjal samo z moško družbo. Po dvaindvajsetih letih kajtanja mi zelo ustreza sprememba iz kiteboardinga v wingfoiling. So pa še tudi ostali rekreativni športi.

Andrej, kaj novega si preko plesa odkril pri svoji ženi?

Danes je najin odnos veliko bolj povezan in poln … poln strasti, sproščenosti, veselja, predvsem pa gotovosti, da je ni stvari, ki je Bog ne bi mogel obrniti v dobro ali bi bila nerešljiva.

Andrej: Postala je ženstvena, lepa. Naučil sem se biti kavalir in jo prezentirati. Še bolj naju je zbližalo. Pogovarjava se, kaj čutiva. Spoznal sem, da ples ni samo veščina, ampak mnogo več. Pri plesu se ne moreš skriti za masko, ki jo navadno ljudje imamo. Tukaj si razkrit, ne moreš se pretvarjati. Sprejel sem samega sebe. Spoznal sem svojo moško vlogo do plesalk. Plesalke so v ospredju. Zame je bil velik korak menjava plesalk. Pošteno nerodno mi je bilo biti blizu drugi osebi, po drugi strani se pa s kakšno plesalko zelo dobro ujameš. Kaj pa sedaj, kaj pa to pomeni? O tem sva se veliko pogovarjala in imela podobne občutke. Če se z drugo plesalko dobro ujameš, še ne pomeni, da je preskočila iskra, ampak je to izkušnja, ki jo lahko podariš drugi plesalki ali drugemu plesalcu. Z vsako plesalko je drugače plesati. Tudi na področju spolnosti stvar ni obstala, razvija se naprej v zelo lep odnos …

Kaj bi glede na vajino izkušnjo svetovala vsem, ki so morda v stanovanjski stiski? In kaj tistim, ki morda oklevajo pred tem, da bi vložili več časa/energije/pozornosti v svoj zakon?

Andrej: Nimam pravega nasveta, vsak ima svojo pot. Vedno sva se obrnila k molitvi in prisluhnila sebi. Stvari, za katere sva prepoznala, da naju gradijo, sva dala v ospredje. Da sva lahko hodila na molitveno skupino in plesne vaje, sva imela najeto varuško in tukaj nisva nikdar varčevala.

Ob stanovanjski stiski sva se spraševala, kako naprej. Človeško gledano ni bilo izhoda. Toda, ko danes gledava nazaj, vidiva rdečo nit in imava izkušnjo, da naju je Bog vedno presenetil z boljšo rešitvijo, kot sva si sama predstavljala. Pa čeprav sva kakšno priložnost tudi zamudila. Je pa res, da je težko slediti notranjemu klicu, ker ti zunanji svet govori drugače.

Sara: Ne vem, če bi znala kaj svetovati, podajam zgolj svojo izkušnjo.

Molitev nas je kot družino ponovno povezala. Otroke že od malega učiva osebnega odnosa z Jezusom, saj se, kljub skupnim pogovorom, s to preizkušnjo vsak sooča tudi sam.

Življenje z Jezusom je res dogodivščina, ki te velikokrat pusti bosega. Vendar mi šele ta nemoč in »golota« lahko zares razkrijeta, kdo Jezus v resnici je. In tega prijatelja ne bi zamenjala za nič na svetu!