Lekcija neuspešne vrtnarske sezone

Foto: Shutterstock

Sem tiste vrste „neumnega kmeta“, ki ima najdebelejši krompir v ulici. Čisto zares! Vržem par semen levo, par desno, presadim nekaj paradižnikov, ki mi jih vsako leto skrbno vzredi prijatelj, dvakrat v sezoni vzamem motiko in to je to. Vse leto pa z vrta pobiram sočne paradižnike, debelo korenje, bujno solato, ki raste kot na kakšnem radioaktivnem območju, ogromno rdečo peso, ki je lahko vložim več kot smo je sposobni pojesti. Pa še ogromno špinače poleg!

Moj vrt mi je kar nekaj let vrhunsko služil po tem principu, celo tako vrhunsko, da so imeli od njega koristi še mnogi drugi. Letos pa se mi je uprl na celi črti.

Sezona se je začela dokaj običajno.

Vrgla sem par semen levo in nekaj desno. In, ne da bi vmes kaj preverila, čez mesec dni samozavestno vkorakala med grede s prazno posodo in nožem, že v položaju, da naredim rez v prvo svežo solato. A bila je le zemlja, o solati pa niti najmanjše sledi. Previdno sem pogledala okoli, če me kdo gleda in s prazno posodo in rahlo sumničavim pogledom odšla, od koder sem prišla. Postopek metanja semen malo levo in malo desno sem ponovila – in spet ni bilo nič. In sem spet sejala in spet opazovala pusto črno zemljo. Podobno se je zgodilo s paradižnikom. Od bujnih domačih sadik so sredi vrta ostale samo visoke suhe palice.

In ko takole na pol sediš, na pol ležiš v ležalniku z nečimrnim pogledom na pusto zemljo in z rahlo zavistjo opazuješ sosedov bujni prirastek, drobna spoznanja in niti ne tako neočitne podobnosti med vrtom in nami ena za drugo prilezejo na plan.

1. Nič ni samoumevno.

So obdobja, ko se zdi, da osebno rastem brez najmanjšega vloženega truda. A skrbi za lastno dušo in Potem pa pride čas, ko od zgolj nekaj semen, ki jih pometemo sem in tja, ni več nobenega sadu.srce ne smemo prepustiti naključju. Že res, da se včasih vse dobro izide, a zaspati na lovorikah razmišljanja, da „bo že samo od sebe nekaj zraslo“, ni najbolj pametna ideja. Tudi naši zakoni in vsi naši odnosi nekaj časa morda sami od sebe uspevajo precej dobro. Potem pa pride čas, ko od zgolj nekaj semen, ki jih pometemo sem in tja, ni več nobenega sadu. Potrebno je stalno zalivanje in negovanje, da ne bomo takrat, ko bomo željni pridelka, začudeni nad pusto zemljo.

2. Med škodljivci ni prostora za rast.

Karkoli sem posejala, je nekaj pojedlo. Karkoli sem posadila, je nekaj objedlo. Če so v zemlji škodljivci, je lahko seme ali sadika še tako vrhunska, pa ne bo imela priložnosti, da obrodi sad. Podobno je z nami in našimi odnosi. Če se že v temelju odnosa sprehaja eden ali celo več nerazčiščenih stvari, bo na takšni zemlji težko kaj zraslo. Ne glede na to, kako dobro idejo ali spremembo bomo uvedli, jo bodo nerazčiščene zadeve vedno znova pojedle. Med škodljivci, ki neprestano spodjedajo in objedajo, je vsakršno prizadevanje lahko jalovo.

Če je osnova polna škodljivcev, ne pomaga, če preko vsega in v vse tlačim gnojilo. Potrebno je odstraniti škodljivce (kar je pogosto zelo trdovratna naloga!) in šele nato zemljo pognojiti.

3. Nič ne pomaga, če raste na sosedovem vrtu.

Iz srca sem hvaležna za sosede, ki so ob pogledu na moj klavrni vrt prinašali velike glave solate z njihovega. Hvaležna za semena, ki „se bodo gotovo prijela“ in za vse nasvete. A ne glede na to, kako Namen vrta je, da sam obrodi sad.zelo se drugi trudijo s tem, da bi nas obogatili s svojim, smo še vedno mi tisti s praznim vrtom, polnim izčrpane zemlje in škodljivcev. In samo mi smo tisti, ki se lahko odločimo za spremembo. Za takšno, da bo tudi na naši zemlji zraslo toliko, da bomo lahko delili naprej. In spodbudili še koga k temu, da prevetri svojo zemljo. Kajti namen vrta ni, da se zanaša na to, da bo sad obrodila sosedova zemlja. Namen vrta je, da sam obrodi sad.