Komu, koliko in kaj pa vi darujete?

Foto: Shutterstock

Ni človeka, ki bi ne imel ničesar, kar lahko da. V našem okolju ob besedi darovanje večinoma najprej pomislimo na denar. Tega poklonimo največkrat in pravzaprav je to za nas tudi najenostavneje. Greš po mestu in kovanček ali dva stisneš v roko nekomu, ki prosi. Sediš doma v naslanjaču, brskaš po telefonu in doniraš za to, podpreš onega … Nihče ne ve, koliko si dal, nihče ne ve, da sploh si daroval. Ti pa narediš še eno kljukico. »V redu sem, darujem pomoči potrebnim. In to skrivaj.« Pa je denar res vse, kar imamo za razdajanje?

Zbiranje materialnih dobrin je že malo bolj zapleteno. Tisto, kar nam v obilju zraste na domačih vrtovih, sorodnikom, prijateljem in sosedom poklonimo precej zlahka; velikokrat smo še veseli, če viške nekdo odnese. Ko pa je treba pobrskati po shrambi ali iti v trgovino in moramo vse skupaj še dostaviti na neko zbirno mesto, se nam pa že malo manj ljubi.

A še vedno govorimo le o dajanju od svojega obilja. Pravo, vredno darovanje pa bi moralo malo boleti tudi nas. Ampak ali res kdaj poklonimo toliko, da moramo zaradi tega tudi mi malo zategniti pas? Ali od sebe damo le tisto in toliko, kot res ne potrebujemo? (Ali nam ni všeč.)

Potrudimo se, da bomo pozorni, kdo iz naše okolice potrebuje pomoč.

Dajanje desetine

V naši družini že nekaj časa skušamo desetino pokloniti naprej. Začela sva midva z možem in najinim zaslužkom, za dajanje desetine pa navdušujeva tudi otroke ob njihovih začetnih lastnih prihodkih. Pa saj ne gre le za denar! Obdarjeni smo tudi z Miklavževimi in Božičnimi in rojstnodnevnimi darovi, z darovi narave in vrta, knjigami in oblačili … Rekla bi, da nam na tem področju že kar gre. Zatika pa se pri uporabi in deljenju talentov. Kot da se ne zavedamo, da smo tudi te stvari dolžni deliti. In če smo že pri desetini … Pred časom sem se nejeverno vprašala, če sem pripravljena Bogu pokloniti desetino svojega časa. Vsak dan 2,4 ure. Še ob dneh, ko grem k maši, nedeljski ali delavniški, in si preko dneva vzamem čas tudi za molitev, nikakor ne naberem toliko časa za Gospoda.

Majhne vsote, pomnožene z veliko ljudmi, bodo ravno tako premikale gore.

Veliko je razlogov proti darovanju desetine …

»Itak nam že država preveč vzame, nikoli ne veš, kaj bodo naredili z denarjem, in denar le redko dobijo tisti, ki res potrebujejo pomoč …« se hitimo izgovarjati. Seveda iz nas nekoliko govorijo slabe izkušnje, malo pa tudi strah, da bo premalo ostalo za nas. Da moramo imeti neko rezervo. Pa da smo upravičeni do poštenega plačila svojega dela.

… a še več je razlogov za

Prvi razlog je preprost. Občutek ob darovanju je neizmerno lep. Drugi razlog bi moral izvirati iz naše hvaležnosti Gospodu. Res ni samoumevno, da imamo karkoli. Tretji razlog pa je povsem neracionalen, ampak doživet že mnogokrat in potrjen s strani mnogih drugih. Več kot daš, več dobiš. In če daš vse, se ti pogosto vrne še veliko več, kot si si kdaj zamišljal, da sploh obstaja.

Več kot daš, več dobiš. In če daš vse, se ti pogosto vrne še veliko več, kot si si kdaj zamišljal, da sploh obstaja.

Sklepi ob prihajajočem letu

Verjamem, da bodo mnogoteri. In stavim, da večina ne bo uresničenih. Morda pa lahko uresničimo kakšnega tako, mimogrede. Potrudimo se, da bomo pozorni, kdo iz naše okolice potrebuje pomoč. Določimo si datum v mesecu (dan, ko dobimo plačo, je odličen) in se ozrimo naokoli. Vem, da premnogi težko finančno zvežejo mesec z mesecem. Nihče ne pravi, da morate darovati velike zneske. Majhne vsote, pomnožene z veliko ljudmi, bodo ravno tako premikale gore. In če tudi to ne gre, se lahko obvežete k redni molitvi za potrebne naše pomoči. Lahko so to tisti, ki imajo še manj kot vi. Lahko so to tisti, ki bi nas in našo domovino morali pošteno voditi, pa tega ne zmorejo, ne znajo ali nočejo. Lahko prejmejo našo molitveno pomoč ustanove, ki jih prepoznavamo kot koristne, ker nas navdihujejo ali oskrbujejo z duhovno hrano.

Lahko pa smo to tudi Iskreni.