Popolnoma oblečen je skočil v vodo in začel plavati naravnost proti paru, ki se je igral in kričal v vodi. »Najbrž misli, da se utapljava!«, je dejal mož. Žena pa je zakričala nazaj: »V redu sva«. Moški pa je še kar hitro plaval proti njima. »Stran!« je zakričal in zaplaval mimo osuplega para. Par metrov za njima se je namreč utapljala njuna 9-letna hčer. Varno nad površini v rokah reševalca je planila v jok: »Očka!«.
Kako je ta reševalec, ki je bil oddaljen več kot 50 metrov stran, zaznal nekaj, kar oče ni znogel opaziti s parih metrov? Utapljanje ni intenzivno mahanje z rokami in klicanje na pomoč, kot pričakuje večina ljudi. Utapljanje je skoraj vedno tiho in mirno. Prizore, ki jih vidimo na televiziji, le redko vidimo v resničnem življenju.
Instiktivni utopitveni refleks je tisto, kar ljudje storijo, da bi se izognili zadušitvi v vodi. In ta ne izgleda tako kot pričakuje večina ljudi. Ni mahanja, ni kričanja in ni drugih klicev na pomoč. Zato so utopitve pri otrocih tako pogoste. V 10% bodo odrasli dejansko gledali otroka med utapljanjem, pa se jim niti sanjalo ne bo, kaj se zares dogaja.
Kako dejansko izgleda utapljanje:
1 Razen v redkih primerih utapljajoči fiziološko ne more poklicati na pomoč. Dihalni sistem je prvenstveno zasnovan za dihanje. Govor ima šele sekundarno funkcijo. Tako mora oseba najprej dihati, preden sploh lahko spregovori.
2 Usta utapljajočega se izmenično pojavljajo pod in nad vodno gladino. Nad vodno gladino niso tako dolgo, da bi utapljajoči lahko vdihnil in izdihnil ter poklical na pomoč. Ko se utapljajoči dvigne nad gladino, hitro izdihne in vdihne, ko se usta že začno spet potapljati pod gladino vode.
3 Utapljajoči ne zmorejo mahati za pomoč. Narava jih nagonsko prisili, da roke bočno razširijo in pritiskajo navzdol na vodno gladino. Pritiskanje navzdol jim omogoči, da se toliko vzdignejo, da lahko dvignejo usta nad vodo in zadihajo.
4 Utapljajoči ne more prostovoljno nadzorovati gibanja svojih rok. Fiziološko utapljajoči, ki se bori na površini vode, ne more ustaviti utapljanja in opraviti prostovoljnih gibov kot so mahanje za pomoč ali celo prijeti opreme za reševanje.
5 Od začetka do konca instinktivnega utopitvenega refleksa ostane pokončno v vodi, brez znakov brcanja v podporo.
To ne pomeni, da oseba, ki kriči na pomoč in maha, ni v resnih težavah – takšna oseba doživlja stisko v vodi. Ta ni vedno prisotna pred utopitvijo. In tudi če je, ne traja dolgo – vendar za razliko od pravega utapljanja si tu žrtev lahko pomaga pri reševanju. Lahko npr. zgrabi rešilni obroč.
Starši: Otroci, ki se igrajo v vodi, so glasni. Če so tiho, takoj pojdite do njih in ugotovite, zakaj so tiho.
Še posebej bodite pozorni na naslednje znake utapljanja oseb, ki so v vodi:
- Glava nizko v vodi, usta na nivoju vode
- Glava nagnjena nazaj z odprtimi usti
- Steklaste oči, pogled v prazno, ne more se osredotočiti
- Zaprte oči
- Lasje čez čelo in oči
- Ne uporablja nog
- Hiperventilacija ali zasoplost
- Poskus, da bi plaval v določeno smer, vendar neuspešno
- Poskus, da bi se prevrnil na hrbet
- Zdi se, da bi plezal po nevidni lestvi
Torej če nekdo pade v vodo in vse izgleda OK – ne bodite preveč prepričani v to. Včasih je najpogostejši znak, da se nekdo utaplja, ta, da ne izgleda, da bi se utapljal. Eden od načinov, da se prepričate, ali je z osebo vse v redu, je ta, da jo vprašate: »Si v redu?« Če lahko odgovori, potem je zelo verjetno vse ok. Če pa vam vrne le prazen pogled, potem imate morda manj kot 30 sekund časa, da pridete do nje.
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Koristni nasveti. Hvala!
Presenetljivo in koristno! Hvala! :s
Ravno včeraj sem imela grozljivo iskušnjo s svojo dve in pol letno hčerko. Bili smo na morju, ko so nastali malo večji valovi. Hčerka je bila obrnjena proti odprtemu morju, ko jo je val zalil. Imela je odprta usta. Potem me pogleda in kar naenkrat ji glava pade nazaj. V naročju mi je postala vsa mehka. Takrat sem spoznala, da je nezavestna. Seveda sem od strahu zakričala in hitro tekla proti obali. V tistem šoku sem si jo avtomatsko obrnila na rokah na trebušček in jo potolkla po hrbtu. Takrat je komaj zajokala. Ko se epominjam tistih mučnih trnutkov, me obhajajo vsemogoče hude slutnje, ne morem mimo tega. A v največjo tolažbo mi je pa to, da s o takoj ljudje pritekli, da pomagajo. V tistem trenutku sem pomislilaah, saj so zdravniki tukaj, ne vem zakaj. Seveda pa so bili med njimi tudi reševalci. 2 sta bila nemudoma pri meni, da pomagata in tudi pozneje, ko je bila punčka že v redu pri meni v naročju, je eden izmed njiju večkrat povprašal kako je. Od včeraj naprej sem odločena, da ne gremo nikamor plavati, če ni reševalcev zraven. Seveda ni to garancija, da se ne bo nič zgodila, bo pa sigurno takoj strokovna pomoč zraven. Res hvala koprskim reševalcem in ostalim, ki so mi prišli takoj pomagati.