Najstništvo je zahtevno in naporno obdobje, ne le za najstnike, ampak tudi za starše. Naši najstniki točno vedo, na katero točko pritisniti, da nas najbolj zaboli. To je za njih preprosto, saj so nas skozi leta spoznali do obisti in natančno vedo, kje so naše šibke točke.
Krivda in kritika
Najstnik nas bo pogosto krivil za vse svoje težave, tudi za razbit kozarec, ki mu je zaradi nerodnosti padel iz rok. Povedal nam bo, da smo preveč zadrti, staromodni in strogi. Po njegovem mnenju noben drug najstnik nima tako sitnih staršev, kot jih ima on. Prepričan bo, da ga želimo preveč nadzorovati, saj ni več dojenček in ne potrebuje našega varstva. Seveda bo trdil tudi, da ga sploh ne razumemo in ne vemo, kaj čuti ter kje potrebuje našo pomoč.
Dan za dnem bo sprejemal slabe odločitve, mi pa se bomo počutili krive, kot da smo mi povzročili njegove napake. Kršil bo pravila in preizkušal naše meje, zlorabil naše zaupanje in nam s svojimi besedami, dejanji ali zgolj s pogledom strl srce.
Kot starši se bomo pogosto počutili nesposobne in neumne. Zdelo se nam bo, da ne znamo narediti ničesar prav. Tudi če ga bomo le naključno pogledali, bomo morda deležni zmerjanja. Naše življenje bo videti kot neskončna bitka, kjer ni niti najmanjšega upanja za zmago.
Starševstvo je hkrati lepo in boleče.
Nepričakovana čustva
V resnici nas nič ne more popolnoma pripraviti na izzive najstništva. Vemo, da nas bodo najstniki preizkušali in izzivali ter delali napake. Čeprav marsikaj vemo, nas vse to ne more pripraviti na naval čustev, ki nas bodo preplavila, ko se to zares zgodi. Nemoč, ko veš, da nekaj ni v redu, a ne moreš ničesar storiti.
Takrat se sprašuješ, kje si lahko zgrešil ali zgrešila, in premišljuješ, ali se tudi drugim staršem dogaja enako. Imajo tudi oni težave v odnosu s svojim najstnikom? Se tudi oni počutijo nemočne in neuspešne? Ali je še katera mama, katere srce je zlomljeno in raztrgano na milijone koščkov? Si tudi ti utrujena od vsakodnevnih bojev, obtoževanja in obsojanja? Tudi tebe mika, da bi preprosto dvignila roke, se predala in odšla?
Izjemno pomembno je, da znamo iti preko jeze, razočaranja in frustracije ter da teh čustev ne prenašamo na najstnika.
Vztrajanje v ljubezni
Ko nas najstnik odriva stran, je skušnjava, da bi odšli, velika. Toda namesto tega lahko zberemo pogum in vztrajamo. Vztrajamo v bolečini, kljub zlorabljenemu zaupanju. Vztrajamo v ljubezni do njega, čeprav se nam ob tem lomi srce. In vsak dan znova se odločimo, da gremo naprej.
Moramo verjeti, da nam naši najstniki z vsako zlobno besedo, z vsakim nepremišljenim dejanjem in s vsakim poskusom, da bi nas odrinili stran, v resnici želijo povedati, kako zelo nas potrebujejo. Želijo si zagotovilo, da bomo ostali z njimi in vztrajali, ne glede na vse. Da ne bomo prekinili stika.
Zato je izjemno pomembno, da znamo iti preko jeze, razočaranja in frustracije ter da teh čustev ne prenašamo na najstnika. Ko se zavemo, da cela vojska staršev prehaja skozi enake preizkušnje, nam bo lažje.
Lepota in bolečina starševstva
Starševstvo je hkrati lepo in boleče. Je mešanica ponosa, čudenja, kaosa in skrbi. Včasih si želimo, da bi lahko preprosto preskočili to zahtevno obdobje, saj verjamemo, da bo svet po njem lepši, morda celo lepši, kot smo si kadarkoli predstavljali. Jaz si želim to doživeti in verjamem, da si tudi vi. Zato vztrajam. Vsak dan znova.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Dr. Katarina Kompan Erzar: “Kako bo otrok razvijal sebe in svoj potencial, je odprto do konca”
Dr. Andreja Poljanec: Kako ob mladostniku ohraniti mirne živce
Darja Barborič Vesel: Otroka ne moremo začeti vzgajati pri 15-ih
Za iskrene odnose. Pridružite se naročnikom iskreni.net!
Dobili boste orodja in spodbude v obliki ekskluzivnih videov in člankov, ki vam bodo pomagale, da ustvarite vzpodbudno okolje za vas osebno, vaš zakon, družino, pa tudi širše. Z naročnino podprete tudi naše delo in omogočite rast ter razvoj tako sebe kot tudi izboljšavo bodočih vsebin za vas in ostale.
Hvala vam!
Vsi smo nekoč doživljali puberteto in bili najstniki. Ne spomnim pa se, da bi bila kdajkoli nesramna ali žaljiva do svojih staršev.
Vem, da je najstništvo težko obdobje. Saj so tudi druga obdobja težka in po svoje lepa. Tudi starostniki imajo težko obdobje, saj vedo, da čakajo samo še smrt. Spremljali jih različne zdravstvene težave in slabo počutje. Toda, ali imajo zato pravico, da se do svojih najbližjih grdo obnašajo?
Tudi najstniki morajo vedeti, da se nimajo pravice grdo obnašati, ne do svojih staršev, ne do ostalih predpostavljenih.
Moja generacija (rojena sem v 50. letih prejšnjega stoletja), je odšla v službo večinoma po končani srednji šoli. Mnogi so se zaposlili že po končanem 8. razredu osnovne šole (ali pa osnovne šole niso uspešno zaključili), torej so bili stari 15 let. Bili so še najstniki. Do svojih nadrejenih in do sodelavcev so se morali obnašati kulturno, najstništvo ni bilo opravičilo, da bi lahko imeli izpade.
Če bomo do najstnikov tako strašno razumevajoči in jim bomo tako obnašanje tolerirali, kam nas bo to privedlo? Se ne čudim, če je tako pomanjkanje učiteljev! Le kdo se bo ukvarjal in mučil z nevzgojeno mularijo?
Najstnik ni več otrok, seveda ni še odrasel, obnašati pa se mora začeti bolj odraslo kot otrok. Od 15. leta dalje pa je lahko tretiran kot odrasli z nekaj manj pravicami. Jezna komunikacija, posebej z žalitvami ni sprejemljiva. Globoko se ne strinjam, da bi bili starši dolžni požirati iztrebke iz najstnikovih ust, kot sugerira članek, je pa treba v tem smislu vzgajati od malega. Pravzaprav moramo starši otroke izpustiti iz rok in jim pustiti oditi v svet. Teža odgovornosti hitro utiša neprimerne izpade. Tega pa se ne naredi z deklaracijo ob polnoletnosti, ampak postopno že veliko prej.