V srednji šoli sem doživela spolno zlorabo. Ni šlo za posilstvo. Tudi ne za otipavanje. A dogodek lahko zanesljivo uvrstim med spolne zlorabe.
Živela sem v študentskem domu in dvakrat tedensko zvečer obiskovala aerobiko na Pedagoški fakulteti.
Sem malo bolj nerodne sorte in korake sproti pozabljam, zato sem se, če je bilo le mogoče, postavila v zadnjo vrsto. In smo migale. Skakale. Sopihale. Kar kadilo se je od energije in švica!
V nekem trenutku se prijateljica poleg mene zdrzne. Obrne se k meni in reče: »Uou! Kako sem se ga ustrašila!« Pred oknom je stal moški. Oblečen v bundo, na glavi je imel kapuco.
V trenutku sem se spomnila na dogodek, ki ga je pred leti, na tej isti šoli opisovala moja sestra. Pogled sem spustila malo nižje … Moški je masturbiral.
Prijela sem prijateljico pod roko, ji povedala, kaj tip dela in odhihitali sva se v prvo vrsto.
Ja. Naš prvi odziv je bilo hihitanje, a kako hitro je zamrlo! Hihitanje je zamenjal obupen občutek. Mešanica izjemnega sramu, strahu, gnusa. Stiskanje v prsih in tiščanje na bruhanje. Ti občutki so se vlekli intenzivno nekaj dni in se še vedno pojavijo, če se spomnim na ta dogodek.
Ženske (do neke mere) res lahko poskrbimo same zase, a v resnici vas potrebujemo, fantje, moški, možje!
Morda se bo to komu zdelo nevredno omembe. Predvsem pa tega ne bi poimenovali »spolna zloraba«. Katera tega ni doživela, verjetno misli, da ni nič takega. Katera je doživela kaj hujšega, še bolj verjetno misli, da ni nič takega. A verjemite mi, stvar ni tako nedolžna.
Nekdo je uporabljal moje telo, ne da bi mu dovolila. Ne da bi imela možnost, da se branim. Nekdo mi je (nam je) vzel dostojanstvo. Četudi se nas ni dotikal.
Ko je minilo nekaj dni, se je v meni nabrala jeza, začinjena z nekaj gnusa do moških. Ne generalno – do vseh tistih, ki so že leta vedeli, da se te reči dogajajo, pa niso bili sposobni zaščititi svojih študentk, prijateljic, deklet. Svojih sodržavljank, če hočete.
Profesorji, varnostniki, predstavniki študentskih in dijaških skupnosti (toliko bolj se mi obrača, ko jih zdaj vidim, s kakšnim navdušenjem zagovarjajo razvrednotenje družine in nenadzorovan migrantski val v Evropo) … Zaščita in skrb se začne v malem. Ženske (do neke mere) res lahko poskrbimo same zase, a v resnici vas potrebujemo, fantje, moški, možje!
Zakaj molčite?
Spomin na dogodek se je vrnil z vso močjo ob dogajanju v Nemčiji, Avstriji in drugih državah. Ne morem si predstavljati večkratne potence občutkov, ki sem jih doživela sama in so jih po vsej verjetnosti občutila zlorabljena dekleta!
Kje ste, ko ste res potrebni? Organizacije, ki vam je mar? Prave feministke, ki se borite za pravice žensk? Kje ste pravi moški, v katerih je še zrno zdrave moške bojevitosti in zaščitništva?
Grozljivo, kako so odpovedali vsi po vrsti – od fantov, ki so bili prisotni na dogodku (iz medijev se zdi, kot da so bile tam samo izzivalno oblečene ženske in migranti), do policistov, od medijev do vodstva držav, ki je dogodke želelo celo prikrivati. Poleg krivice, ki se je že tako zgodila ženskam (samo v Koelnu je že več kot 500 prijav!), so jih izdali še država in mediji.
Vznemirja pa me tudi to, da so odpovedali vsi tisti, ki se intenzivno zavzemajo za človekove pravice, še posebej za pravice žensk. V tej situaciji se niso odzvali, ko bo na vrsti problematika splava, pa bodo vzklikali, da je splav pravica ženske, in vsakemu, ki bo temu nasprotoval, najprej pod nos pomolili argument: »Kaj pa, če je ženska posiljena?!« Toda zdaj, ko so se dogajale zlorabe in posilstva, MOLČIJO. Kakšna hinavščina!
Razočarale so me tudi tiste slovenske organizacije, ki so svojo energijo aktivno usmerjale v to, da bi preprečile festival ženstvenosti (Femme Feminite), še prej pa grozile sponzorjem Festivala družin. Ob nedavnih grozljivih dogodkih nisem zasledila niti ene njihove izjave za javnost!
Molči Društvo za nenasilno komunikacijo, molči Ženski lobi Slovenije. Pa društvo Ključ in društvo SOS telefon za ženske in otroke žrtve nasilja, molčijo študentske organizacije in številne posameznice, ki so se izpostavile v omenjenih diskreditiranjih, kaj hitro pa se oglasijo tudi, kadar je na piedestalu razvrednotenje družine …
Kje ste, ko ste res potrebni? Organizacije, ki vam je mar? Prave feministke, ki se borite za pravice žensk? Kje ste pravi moški, v katerih je še zrno zdrave moške bojevitosti in zaščitništva?
Foto: nerdist.com