Ko se otroci skregajo

brat_in_sestra

»Pusti pri miru, TO je MOJE!« »In kaj potem, jaz hočem tudi!« … In kaj hitro smo v središču tretje otroške svetovne vojne. Kaj storiti?

Predstavljajmo si dva otroka, starejšega sina in dve leti mlajšo hčerko. Sin Marko se navdušeno igra z eno svojih najljubših igrač, ko pride mimo še sestrica Samanta. Ko zagleda svojega brata, vsega zatopljenega v svojo igračo, postane prav ta igrača najbolj zanimiva tudi zanjo. Pristopi k Marku in jo želi prijeti v roko. Marko jezno vzklikne: »Ne, pusti pri miru, jaz se igram z njo.« Deklica, prizadeta in ranjena od grobega napada brata, plane v neustavljivi jok, ki kliče po intervenciji staršev.

Kako torej pristopiti? Dr. Wally Goddard, ameriški specialist za delo z družinami, omenja nekaj možnih pristopov.

Prvi, popolnoma zgrešen, je kaznovanje enega od njiju ali kar oba.

Druga možnost je ločitev, s katero začasno zaustavimo konflikt. A kaj sporočimo otrokom? Nihče od njiju se zares ne nauči učinkovitega reševanja sporov.

Tretja možnost, ki jo starš lahko ubere, pa je sočuten in odločen pristop, s katerim prepir najprej ustavi, nato pa nadaljuje: »Marko, ta igrača ti je zelo všeč in prav uživaš, ko se z njo igraš, kajne? Kaj ti je pri njej najbolj všeč?« Na ta način se spremeni tok dogajanja, starš pa lahko naveže stik s sinom, ki se čuti ob tem razumljen in upoštevan. Nato se obrne še k hčerki in naslovi tudi njeno željo: »Ti bi se tudi rada igrala, ali ne?«

Tu nastopi trenutek, ko lahko otroke naučimo spretnosti reševanja zapletov. Sin se je resnično prvi igral z igračo in nasilno bi bilo nastopiti kot razsodnik ter ukazati: »Moraš jo deliti s sestro«. Veliko večji učinek bo imel stavek, ki bi se glasil nekako takole: »Marko, bi te zelo motilo, če bi tvoja sestra vzela katero od tvojih igrač, ki so še tukaj, in se z njimi igrala?« Tu lahko odgovori pritrdilno ali vztraja pri ostrem »ne«.

Vsak konflikt tako postane nova priložnost rasti – tako za starše, kot otroke.Upoštevati oba otroka

V primeru, da se sin strinja, je težava že skorajda rešena. Samanta veselo vzame eno od igrač in se pridruži igri z bratom, Marko pa se nauči sprejemanja kompromisov in možnosti za skupno igro, ki je prav tako lahko zabavna.

Denimo pa, da je sin zelo odločen in jasno pokaže, da ni pripravljen na sestrino vključitev. Starš ob tem lahko oceni in presodi, ali z njim nadaljuje pogovor in se dotakne tudi teme odpora ali pa sprejme in iskreno pove: »Lahko te razumem. Zgradil si že celo mesto in gotovo želiš igro dokončati«. Ob tem lahko starš prime hčerko in z njo poskuša poiskati tisto igro ali dejavnost, ki bo zanjo vseeno privlačna in zanimiva.

Sinu tako sporočimo, da je upoštevan v svojem delu, da ni prisiljen, obenem pa v njem ostaja sočutno povabilo staršev, da razmišlja tudi o tem, kako pri svoji igri pripraviti prostor za drugega. Hčerka pa odkrije, da je dragocena, saj je starš njeno hrepenenje vzel zares, ker sedaj skupaj z njo odkriva in raziskuje tisto, kar jo še privlači. Zanjo je ključnega pomena, da ne ostane sama, ampak čuti sodelovanje. Saj je tudi pri “bratovi igri” bilo zanjo bolj privlačno sodelovanje kot pa igra sama.

Starš vsakemu od otrok pomaga razločiti, kaj je tisto, kar si v resnici želi, postopoma pa jih uči načinov iskanja skupnih poti in kompromisov. Vsak konflikt tako postane nova priložnost rasti – tako za starše, kot otroke. Ko starši vsakemu posebej dajo občutek zaščite, razumljenosti in v sodelovanju z njimi poiščejo poti rešitve, jih vzgajajo za primerno soočenje tudi z vsemi poznejšimi konflikti.