Ko “pravica do smrti” postane bolečina za tiste, ki ostanejo

Vir: Envato.com

Ko se govori o evtanaziji, pogosto imamo v mislih le “pravico do dostojanstvene smrti, ki skrajša človekovo trpljenje.”* A redko kdo govori o tem, da evtanazija eno življenje res konča, pušča pa trpljenje na svojcih, ki se morajo soočiti z novimi čustvenimi ranami in bremeni, ki jih prej niso poznali niti pričakovali.

V prispevku predstavljamo tri resnične zgodbe iz različnih držav, ki razkrivajo drugo plat t. i. “dostojanstvene smrti”: kruto resničnost, o kateri si le redki upajo spregovoriti na glas. Ni vse tako, kot prikazujejo idealizirane podobe “ljubečih bližnjih ob bolnikovi postelji, ki ga držijo za roko in mu predvajajo njegovo najljubšo pesem”. Za temi zgodbami se pogosto skrivajo trajne posledice, bolečina in množica nikoli odgovorjenih vprašanj.

Če menimo, da se kaj takega ne more zgoditi tudi pri nas, se motimo. Zakon o samomoru s pomočjo namreč dopušča, da pacient o svoji odločitvi ni dolžan vnaprej obvestiti svojih najbližjih (7. člen 5. točka in 19. člen 4. točka PPKŽ). Poleg tega je predvideno, da bo na mrliškem listu prikrit dejanski vzrok smrti (21. člen PPKŽ): samomor s pomočjo bo nadomeščen z navedbo pacientove bolezni. Tako lahko govorimo o dvojni prevari – zakon bolnika najprej oddalji od njegovih najbližjih, nato pa še jim formalno prikrije resnico o vzroku njegove smrti.

Gary Hertgers in njegova sestra Wilma

Gary Hertgers iz Britanske Kolumbije je za sestrino smrt izvedel po telefonu. Poklical ga je upravnik zgradbe in povedal, da je mrliški oglednik pravkar zapustil njeno stanovanje. Wilma nikomur iz družine ni omenila, da načrtuje evtanazijo – ne svoji 88-letni materi, ne bratu Garyju, ne starejši sestri. Le dva dni prej sta še sedela skupaj ob čaju. Zdela se je mirna, vsakdanja. Povedala mu je, kje hrani oporoko, a ker je to že večkrat storila, ni posumil ničesar.

Ko je izvedel za njeno smrt, ga je preplavil šok in občutek izključenosti. “Nihče iz družine ni vedel,” je povedal. “Čutim jezo in krivdo – ali sem naredil dovolj?” Brez možnosti, da bi se poslovil ali poskusil razumeti, se zdaj sooča z nezaključenim žalovanjem. V svojih zapiskih je zapisal: “Zdi se mi, kot da vse, kar sem naredil zanjo, ni pomenilo nič. Nekdo, ki jo je poznal le nekaj mesecev, je odločil o njenem koncu.”

Izgubil obe babici zaradi evtanazije

Benjamin Turland, mlad Kanadčan, je v nekaj mesecih izgubil obe babici zaradi evtanazije. Od takrat ga spremlja občutek praznine in krivde, ki ne popusti. Ko je izvedel za prvo odločitev, ga je “zadelo kot udarec v trebuh”. “Najverjetneje bi umrla v nekaj dneh po naravni poti,” pravi. “Zato nisem razumel, zakaj bi želela to storiti. Popolnoma me je strlo.”

A še bolj ga je pretreslo, ko se je enako odločila tudi druga babica, s katero je bil izjemno povezan. “Pri obeh se sprašujem: kaj sem naredil narobe, da bi si želeli končati zdaj in ne ostati z menoj še malo dlje? Če bi lahko imel s tabo še dva dneva, bi ju izkoristil. Vse bi dal za to.”

Benjamin čuti, da izbira evtanazije pušča rane, ki segajo čez generacije. “Želim si, da bi se ljudje več pogovarjali o življenju, ne o smrti. Življenje je ljubezenska zgodba in želel bi si, da bi svoji babici lahko imel ob sebi do zadnjega diha.”

Dr Christopher Lyon in njegov oče

“Vprašujem se: sem naredil dovolj? Bi lahko storil več?”

Znanstvenik dr. Christopher Lyon je izgubil očeta, ki je trpel zaradi fizičnih težav (artritisa in diabetisa) in duševnih stisk, a je bil še vedno duševno prisoten in po mnenju družine ni bil brez možnosti za izboljšanje.  Ko je zaprosil za evtanazijo, je družina o tem izvedela šele dva dni pred načrtovano smrtjo. Lyon je skušal hitro ukrepati – prosil je za nujno psihiatrično oceno, saj je menil, da oče ni sposoben sprejemati tako usodne odločitve.

Dva dni kasneje je zdravnik prišel na dom. Christopher je bil ob očetu v zadnjih trenutkih njegovega življenja. “Sedel sem poleg zdravnika, ko je oče prejel smrtonosne injekcije,” je povedal. Njegov oče je umrl dvajset minut po injekciji. Lyon še danes trpi zaradi nočnih mor in občutka nemoči. “Vprašujem se: sem naredil dovolj? Bi lahko storil več?”

Po očetovi smrti je Lyon začel raziskovati sistem in ugotovil, da so varovalke pomanjkljive, nadzor šibak, definicije pa preširoke. Ko je kasneje prejel kopijo zdravniške dokumentacije, je ugotovil, da je bila polna napak: v njej je pisalo, da njegov oče ni bil depresiven in ni bil samomorilen, čeprav je bil na antidepresivih in je že večkrat govoril o smrti. Vprašal se je, ali je sploh mogoče jasno ločiti zdravniško pomoč pri smrti od prikritega uboja – zlasti, ko je nadzor minimalen, družina izključena, in dokumenti pogosto neresnični.

Pogovor s Christopherjem si lahko ogledate tukaj:

Spregledana bolečina svojcev

Njihove travme so pogosto primerljive s tistimi po prometni nesreči.

Žalost, jeza in občutek izdaje se prepletajo z žalovanjem tistih, ki so izgubili svojca zaradi evtanazije ali samomora s pomočjo. Njihova bolečina je še večja, ker pogosto vedo, da niso mogli storiti ničesar, da bi to preprečili – tudi če so poznali datum postopka.

Zdravnik iz Ottawe, ki spremlja družine po evtanaziji, opozarja, da so njihove travme pogosto primerljive s tistimi po prometni nesreči – ali še hujše. Smrt z injekcijo se zdi mirna**, a posledice so globoke in trajne. Gre za kompleksno žalost, v kateri se prepletajo ljubezen, izdaja, nemoč, krivda in vprašanja brez odgovora.

Čeprav se v javnosti močno poudarja pravica posameznika do odločanja o lastnem življenju, ob tem pozabljamo, da človek ne živi sam. Smo del družin, odnosov in ljubezni. Ko država omogoči smrt brez vključevanja bližnjih, poseže v to osnovno človeško tkivo in za sabo pusti praznino, ki je noben zakon ne more zapolniti