Vse življenje sem mislila, da je z mano nekaj narobe. Zakaj tako težko vzdržujem določene odnose? Zakaj sem bila vedno tako nervozna glede tega, kaj si ljudje mislijo o meni? Zakaj se mi je bilo tako težko pogovarjati o težkih temah, tudi z najbližjimi?
Pogosto sem se spraševala, ali sem naredila ali rekla kaj narobe, in bala sem se, da bom zaradi tega izključena. Počutila sem se preobčutljivo.
Tudi v svojih srednjih letih, ko bi se morala počutiti udobno v svoji koži, sem se še vedno borila. Želela sem si, da bi se dobro počutila, a sem se namesto tega čutila tesnobo, nervozo in negotovost.
Iluzije o moje otroštvu
Nekega dne sem se pogovarjala s prijateljico, ki je ena najbolj samozavestnih oseb, kar jih poznam, in to kljub temu, da je v letih svojega odraščanja doživela izjemne preizkušnje. Začudila sem se, kako ji je to uspelo, ko pa sem imela sama neprimerno boljše otroštvo, pa sem prava razvalina. Povedala mi je, da je potrebovala 20 let terapije, da je prišla do sem. Nato me je povprašala o mojem otroštvu.
Mislila sem, da se nimam pravice pritoževati nad svojim otroštvom.
Povedala sem ji, da sta se moja mama in oče poročila mlada in ustvarila uspešno skupno življenje, čeprav sta bila skromna. Mama je bila srce družine, oče pa izjemno zabaven. Prijateljica je želela vedeti več in je vrtala vame z vprašanji. Tako sem ji povedala tudi, da sem se bala svoje mame in me je bilo včasih strah njenega temperamenta. Da sta na zdravje mojega očeta vplivala kajenje in njegovo pitje v preteklosti. Govorila sem o sorodnikih, ki smo jih zaradi prepirov odrezali, in o tem, kako nikoli nismo govorili o določenih temah. Pa o vpitju, do katerega je prihajalo na družinskih srečanjih in o tem, kako se je vedno pričakovala poslušnost.
»Torej verjetno nikoli nisi videla, kako se rešujejo konflikti?« me je vprašala. To vprašanje me je osupnilo. Nikoli si nisem mislila, da se moram v otroštvu naučiti reševati spore.
Strategija preživetja
Mogoče sem zato začela ugajati ljudem, ker je bil to moj način ohranjanja miru. Takrat me je zadelo. Mislila sem, da se nimam pravice pritoževati nad svojim otroštvom. Bilo je varno in ljubeče. Vendar tudi nikoli nisem videla zdrave komunikacije, reševanja konfliktov ali mehanizmov obvladovanja. Ko te izkušnje nimate, je to težko prenesti na lastne otroke.
In krog je sklenjen. Zdaj je logično, zakaj sem se tako borila z odnosom do svojih otrok, ko so prišli v najstniška leta, ko so se začeli upirati in so pogovori postali bolj zahtevni.
Ne krivim svojih staršev, ker mi tega niso dali. Potrudila sta se po svojih najboljših močeh in zato sem jima hvaležna.
Začela pa sem delati na svojih veščinah obvladovanja konfliktov. Učila sem se, kako pristopiti k ljudem na bolj zdrav in produktiven način. Osredotočila sem se na to, kako se pogovarjam z ljudmi, ki so mi pomembni. Naučila sem se, da lahko nadzorujem samo sebe in da moram poskrbeti sama zase. Včasih to pomeni zdravo prehranjevanje in vadbo, včasih pa več spanja in počitka.
Sprejeti realnosti in napisati drugačen konec
Včasih sami sebe prepričujemo, da je težava prirojena in v nas samih. Nosimo breme, ki ga nikoli zares ne odložimo ali ublažimo. Toda resnica je, da moramo pogosto ponovno opraviti s svojo preteklostjo, da lahko gremo naprej. To ne pomeni, da krivimo ali obtožujemo, ampak da jo podoživimo in se tako naučimo, kako bolje živeti v tem zapletenem življenju. Včasih je potrebno skočiti nazaj na določeno poglavje naše zgodbe. Morda smo prepričani, da se je zgodilo na en način, vendar lahko ponoven vpogled pokaže, da bomo morda morali spremeniti svoj pogled, da bomo lahko napisali drugačen konec.
Poglej tudi naročniške vsebine:
Sabina Košmrl: “Ljudje, ki nas trigirajo, so naši (m)učitelji”
Dr. Miha Rutar: Kako svojim staršem postaviti mejo?
Mag. Janja Grilc: Naš živčni sistem je dar. Pomaga nam preživeti travmo in ozdraveti.
Dr. Alenka Rebula: Telo je v vsakem trenutku priča resnice
Prirejeno po: parentingteensandtweens.com
Ne zatiskajmo si oči: ni idealnih družin in ni idealnih staršev. Dogaja se celo, da se v na videz “popolnih” družinah dogajajo strašne stvari. Vem za vsaj dva taka primera iz sosednjega kraja, podrobnosti ne bom pisala, da se ne bo kdo prepoznal.
Tipična slovenska družina (vsaj v preteklosti): oče, ki je alkoholik (ali ki se ga večkrat napije) in zraven njega mati, ki je zaradi tega zagrenjena, nervozna, obupana in nemočna. V svoji zagrenjenosti in jezi se velikokrat spravi na otroke, ki niso za to popolnoma nič krivi. In potem ti otroci zrastejo in se vsak na svoj način bori s svojimi strahovi in travmami.
Danes v naše družine žal vdirajo poleg alkohola še mamila, igre na srečo…Tudi varanja med zakonci je verjetno več kot nekoč. Ubogi otroci, ki morajo vse to gledati in prenašati.
Kakorkoli že, v življenju moramo iti naprej. Mislim, da ga skoraj ni med nami, ki ne bi kdaj doživel kakšne travme.
Zelo koristne so take teme.
Mislim, da je pozitivno si v družini povedati vse to, kar nam je všeč in kar nas moti. Starši, ki otrokom ne dovolijo ugovora vsekakor grešijo.
Sama sem živela v delavsko-kmečki družini s staršema in dvema starejšima bratoma. Pri nas je bilo veliko pogovorov in včasih je oče tudi povzdignil glas, ko smo delo dokončali, pa smo skupaj tudi zapeli. Takrat še ni bilo TV in tudi radija do leta 1955 ne. Tako je bilo več časa za pogovor. V družini so nam starši dovolili, da smo imeli PRAVICO ugovarjati, vendar so vedno tudi razložili, kaj je prav in kaj NAROBE.
Moj mož pa je imel starše, posebno mamo, ki je bila prepričana, da otroci nimajo pravice ugovora. To sem začutila, ko sem postala njihova snaha, da kvari medsebojne odnose. Le če poveš svoj pogled, se lahko odnosi izbolšijejo, če pa nimaš pravice povedati, in predlagati, kaj sam misliš, pa se odnos ne razvije in ostaja med sorodniki le PREPAD.
Meni je nagovorit vsakega človeka običajno vedno lahko. Vem, da so ljudje v bistvu dobri in če jih prijazno nagovoriš, so le redki, ki bi te zabili in obrnili hrbet. Če pa se najde tudi tak, grem mimo njega.
Da si dva lahko podata roko, jo morata stegniti OBA.