Ko nam v starševstvu ne gre, moramo pogledati v lastno otroštvo

Foto: Canva

Vse življenje sem mislila, da je z mano nekaj narobe. Zakaj tako težko vzdržujem določene odnose? Zakaj sem bila vedno tako nervozna glede tega, kaj si ljudje mislijo o meni? Zakaj se mi je bilo tako težko pogovarjati o težkih temah, tudi z najbližjimi?

Pogosto sem se spraševala, ali sem naredila ali rekla kaj narobe, in bala sem se, da bom zaradi tega izključena. Počutila sem se preobčutljivo.

Tudi v  svojih srednjih letih, ko bi se morala počutiti udobno v svoji koži, sem se še vedno borila. Želela sem si, da bi se dobro počutila, a sem se namesto tega čutila tesnobo, nervozo in negotovost.

Iluzije o moje otroštvu

Nekega dne sem se pogovarjala s prijateljico, ki je ena najbolj samozavestnih oseb, kar jih poznam, in to kljub temu, da je v letih svojega odraščanja doživela izjemne preizkušnje. Začudila sem se, kako ji je to uspelo, ko pa sem imela sama neprimerno boljše otroštvo, pa sem prava razvalina. Povedala mi je, da je potrebovala 20 let terapije, da je prišla do sem. Nato me je povprašala o mojem otroštvu.

Mislila sem, da se nimam pravice pritoževati nad svojim otroštvom.

Povedala sem ji, da sta se moja mama in oče poročila mlada in ustvarila uspešno skupno življenje, čeprav sta bila skromna. Mama je bila srce družine, oče pa izjemno zabaven. Prijateljica je želela vedeti več in je vrtala vame z vprašanji. Tako sem ji povedala tudi, da sem se bala svoje mame in me je bilo včasih strah njenega temperamenta. Da sta na zdravje mojega očeta vplivala kajenje in njegovo pitje v preteklosti. Govorila sem o sorodnikih, ki smo jih zaradi prepirov odrezali, in o tem, kako nikoli nismo govorili o določenih temah. Pa o vpitju, do katerega je prihajalo na družinskih srečanjih in o tem, kako se je vedno pričakovala poslušnost.

»Torej verjetno nikoli nisi videla, kako se rešujejo konflikti?« me je vprašala. To vprašanje me je osupnilo. Nikoli si nisem mislila, da se moram v otroštvu naučiti reševati spore.

Strategija preživetja

Mogoče sem zato začela ugajati ljudem, ker je bil to moj način ohranjanja miru. Takrat me je zadelo. Mislila sem, da se nimam pravice pritoževati nad svojim otroštvom. Bilo je varno in ljubeče. Vendar tudi nikoli nisem videla zdrave komunikacije, reševanja konfliktov ali mehanizmov obvladovanja. Ko te izkušnje nimate, je to težko prenesti na lastne otroke.

In krog je sklenjen. Zdaj je logično, zakaj sem se tako borila z odnosom do svojih otrok, ko so prišli v najstniška leta, ko so se začeli upirati in so pogovori postali bolj zahtevni.

Ne krivim svojih staršev, ker mi tega niso dali. Potrudila sta se po svojih najboljših močeh in zato sem jima hvaležna.

Začela pa sem delati na svojih veščinah obvladovanja konfliktov. Učila sem se, kako pristopiti k ljudem na bolj zdrav in produktiven način. Osredotočila sem se na to, kako se pogovarjam z ljudmi, ki so mi pomembni. Naučila sem se, da lahko nadzorujem samo sebe in da moram poskrbeti sama zase. Včasih to pomeni zdravo prehranjevanje in vadbo, včasih pa več spanja in počitka.

Sprejeti realnosti in napisati drugačen konec

Včasih sami sebe prepričujemo, da je težava prirojena in v nas samih. Nosimo breme, ki ga nikoli zares ne odložimo ali ublažimo. Toda resnica je, da moramo pogosto ponovno opraviti s svojo preteklostjo, da lahko gremo naprej. To ne pomeni, da krivimo ali obtožujemo, ampak da jo podoživimo in se tako naučimo, kako bolje živeti v tem zapletenem življenju. Včasih je potrebno skočiti nazaj na določeno poglavje naše zgodbe. Morda smo prepričani, da se je zgodilo na en način, vendar lahko ponoven vpogled pokaže, da bomo morda morali spremeniti svoj pogled, da bomo lahko napisali drugačen konec.

Prirejeno po: parentingteensandtweens.com