Ko iz risbice nastane igračka

Ustvarjalna kandska mama iz 2D otroških risbic pričara zanimive 3D plišaste igračke. Ovir pri svojem delu skoraj ne pozna, vsaj dokler so ji navdih otroci …

Ko je začel moj sin hoditi v vrtec, smo dobili napotek, naj v njegov nahrbtniček vključimo tudi kako tolažilno igračko. Namesto, da bi vanj dala katero izmed njegovih najljubših plišastih igrač ali da bi tekal v trgovino, sem se odločila, da mu samo eno sešijem. Najprej sem razmišljala o njegovi najljubši živali, potem pa mi je v oči padel njegov avtoportret. Ves čas je to risal in vedno je izgledal približno enako, z velikimi očmi, rokami kot paličicami in desetimi dolgimi suhljatimi prsti. In sem pomislila, ‘zakaj pa ne?’. Ko je bila končana, jo je sin takoj prepoznal in bil nad njo navdušen.«

Tako se začenja zanimiva zgodba kanadske mame in ustvarjalke Wendy Tsao, po izobrazbi arhitektke, ki že pet let izdeluje zelo unikatne igrače. Pravzaprav pravi, da jih ne izdeluje sama ampak v sodelovanju z otroki. Njeni izdelki so plišaste igrače, ki jih sešije po otroških risbicah. Te ji sedaj pošiljajo starši od vsepovsod in čakalna lista je zapolnjena do junija 2013.

Sprejema samo risbe otrok in le redko naredi kako izjemo – dovršene risbe odraslih je preprosto ne navdihujejo in ne puščajo dovolj prostora za ustvarjalnost in interpretacijo. O tem priča tudi ime njenega studia – Otrokov lastni studio. Za dokončanje večine izdelkov Tsao potrebuje dan ali dva, z vsakim od njih pa splete nekakšen prisrčen odnos. O tem priča tudi tale dialog z eno od igračk, ki ga je zapisala na svojem blogu:

»Živjo,« sem rekla.

»Kdo pa si?« me je vprašal in se skušal z očmi osredotočiti name.

»Prijateljica,« sem odgovorila, ko sem mu pomagala, da se je spravil v sedeč položaj.

»Kako sem prišel sem?« se je z začudenjem razgledoval po mojem studiu.

»Mia,« sem mu povedala »je naredila tvojo risbico in so mi jo poslali.« In pokazala sem mu risbo.

Dolgo jo je ogledoval in počasi spoznaval, da je tako izgledal on, preden me je vprašal: »Je Mia prijateljica?«

»O, seveda,« sem mu odgovorila, »ona je tvoja najboljša prijateljica.«

Pričel je drgetati, verjetno od mraza, zato sem mu okrog vratu ovila šal.

»Je kaj bolje?« sem ga vprašala.

Prikimal je. »Pravzaprav se tresem od vznemirjena. Kje je Mia?«

»Mia bo presrečna, ko te bo srečala,« sem mu odgovorila. »Čaka te še nekaj poti do nje, ampak upajmo, da se bosta kmalu srečala.«

»Poti?« je živčno vprašal.

»Poglej nanjo kot na pustolovščino. Pravzaprav bo vse tvoje življenje od sedaj naprej ena sama pustolovščina!« sem se mu nasmehnila.

Pazljivo je sklenil roki in rekel: »OK, mislim, da mi bo nekaj takega všeč.«